Majda Širca o Vodniku po Ljubljani, bunkerirani slovenski nanizanki iz 70. let
Eden največjih in najdražjih projektov TV Ljubljana, nanizanka z naslovom Vodnik po Ljubljani oziroma Devet krogov nekega raja, ni bil nikoli dokončan.
Intervju z avtorico dokumentarnega filma Devet krogov Majdo Širca
Objavljeno: 13. december 2018 ob 06:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dokumentarni film Devet krogov (80 min.) + VI. epizoda Devet krogov nekega raja (25 min.) bosta na sporedu TVS1 v sredo, 9. januarja 2019. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
"Mislim, da med gradivi, označenimi z X, ni ostalo nič več zelo pomembnega. Dražgoško bitko in nadaljevanko VOS bi še veljalo pregledati. Kdo ve, mogoče se bo kje vmes našla še kakšna škatla kolutov iz Vodnika po Ljubljani." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
       Mislim, da gre za klasično pravilo: vse velike poteze in odstopanja, drugačnosti, nenavadnosti in širina se hitro zatrejo in ali pa jih ljudje ne razumejo. Mnogo ljudi je ta projekt pospremilo s stališčem, da je preveč nerazumljiv, da se v njem meša preveč žanrov in simbolne govorice.       
"Smo v 70. letih, ko je bila garnitura zelo odprta, televizija je imela izredno liberalno vodstvo, ambicije so bile precej večje kot običajno." Foto: Arhiv RTV SLO
       Če je nastopil Dušan Pirjevec, je bil problem. Če se je govorilo o Tribuni ali študentskih nemirih, je bil problem. Če je bilo prisotnih preveč cerkvenih zvonikov, je bil problem. Problem je bila tudi zelo zanimiva dokumentarna oddaja o materah samohranilkah. Marsikaj je romalo v bunker, ne vedno nujno zaradi vsebine, včasih tudi zaradi nizkih izraznih standardov.       
Miha Baloh je za vlogo kurirja Aleša v Veselici leta 1961 dobil zlato areno v Pulju. Foto: Slovenska kinoteka
       Miha Baloh je neverjetno luciden gospod z ogromno duha, ima 90 let, razmišlja še vedno razsvetljensko. Ko smo ga snemali skoraj tri ure, ni hotel popiti niti vode ali kave, dokler nismo končali dela. Res briljanten. Velik igralec, ki je trgal filmsko platno. Doma in v tujini.       
Pri songih je v partituri Adamič pripisal številne zanimive opombe: "Tukaj naj se Miha Baloh nauči peti besedilo, tole zapoje Duša Počkaj, tukaj so Bele vrane, drugje sugerira pevke za nadsinhronizacijo ipd." Foto: SOJ RTVSLO
       Lahko debatiramo o umetniškem izrazu in njegovi optimalnosti, a če se poglobimo v pripoved in asociativno naracijo, najdemo veliko podteksta, subverzivnih elementov, drznosti, distančnega humorja. Že ta beg pesnika, njegovo stalno nezadovoljstvo – pa ne le pred ženo oziroma materjo, temveč tudi pred družbo – je zelo poveden.       

Eden največjih in najdražjih projektov TV Ljubljana, nanizanka z naslovom Vodnik po Ljubljani oziroma Devet krogov nekega raja, ni bil nikoli dokončan.

Nastajal je leta 1970 po scenariju Jožeta Javorška in v režiji Jožeta Pogačnika, a projekta iz nikoli pojasnjenih razlogov niso dokončali. Od devetih predvidenih epizod in celovečernega filma so dokončali le eno epizodo. Vse drugo je pristalo v bunkerju.

Po skoraj petdesetih letih, v času, ko TVS praznuje šestdesetletnico, so v kleteh TVS odprli skoraj dvesto škatel z več kot 51.000 metri filma in pomešane, slabo popisane delčke trakov začeli digitalizirati. Iz tega, kar so našli, je Majda Širca ustvarila dokumentarni film Devet krogov, v katerem ekipa – pred gledalčevimi očmi – prvič spremlja, kaj so tedaj posneli.

Dokumentarni film Devet krogov (80 min.) + VI. epizoda Devet krogov nekega raja (25 min) bosta na sporedu TVS1 v sredo, 9. januarja 2019.


Serija je bila zasnovana kot multižanrski način spoznavanja Ljubljane, v katerem Dante (Miha Baloh) potuje po devetih simbolnih krogih Ljubljane, da bi zbežal pred ženo (Mira Sardoč). Ti pobegi se izkažejo kot izgovor za spoznavanje različnih kotičkov Ljubljane, Dante pa skozi različne zaplete srečuje mlade punce – vodnice.

Vabljeni k branju pogovora o detektivskem odkrivanju televizijske dediščine z Majdo Širca.


Devet krogov je eden največjih in najdražjih projektov TVS v njeni zgodovini. Kako to, da je vodstvo tedaj privolilo v tako velik, drag, zahteven projekt?
Smo v 70. letih, ko je bila garnitura zelo odprta, televizija je imela izredno liberalno vodstvo, ambicije so bile dosti večje kot običajno. Ustvarjalci so računali, da bodo projekt zastavili kot koprodukcijo s tujimi televizijami, računali so na avstrijski, francoski in nemški odkup. Zato so tudi naredili predhodno montažo ene vzorčne epizode, da bi jo pokazali morebitnim interesentom. Šesta epizoda, ki je bila nagrajena na blejskem televizijskem festivalu, je tako edina, ki je zmontirana, vrteli so jo na ORF-u. Tujci so dejali, da je Pogačnik genij, a za nakup se niso odločili.

Zakaj ni bila realizirana, kje se je produkcija ustavila?
Mislim, da gre za klasično pravilo: vse velike poteze in odstopanja, drugačnosti, nenavadnosti in širina se hitro zatrejo in ali pa jih ljudje ne razumejo. Mnogo ljudi je ta projekt pospremilo s stališčem, da je preveč nerazumljiv, da se v njem meša preveč žanrov in simbolne govorice. Motilo jih je, da ne vidimo Ljubljane po pričakovanjih – danes bi rekli, kot če bi nadnjo spustili letalnike ali jo spakirali v razglednice. Tega so se ustrašili, sklicevali pa so se na porabo sredstev, ki verjetno res ni bila majhna glede na kompleksnost snemanja. A vemo, najdražji so tisti projekti, ki niso končani, zaključeni. Za nedokončanost je torej odgovoren splet različnih okoliščin, ki je drugačen kot pri filmu Dražgoška bitka. Tukaj so bile te okoliščine vsebinske, morda ideološke, vezane na neobičajnost filmskega jezika, motili sta jih ekstravaganca in širokopoteznost projekta. To ekstravaganco lahko primerjamo z drugimi projekti tistega obdobja, tudi Maškarado so dali na hladno.

Nezaključenosti je botrovalo tudi dejstvo, da televizija ni bila pripravljena, kakor še danes vidno ni, na projekte, ki so organizacijsko zahtevnejši. Snemanje je bilo namreč zahtevno, saj so imeli tudi po 20 lokacij na dan. Pokojni Nikola Majdak, direktor fotografije, je tedaj razlagal, da je bilo s televizijo naporno delati, da so težko usklajevali igralce in ustregli pravilom sindikata – če ne smeš delati več kot osem ur v dnevu, najbrž ni mogoče zagotoviti dovoljšne fleksibilnosti. Pogačnik je menil, da je bilo tudi veliko nezadovoljstva, češ da je finančno zahteven projekt dobil zunanji, in ne hišni režiser.

Se je do danes kaj spremenilo? Danes se TV-nadaljevanke snemajo tudi v zelo zahtevnih okoliščinah.
Danes se to rešuje z zunanjimi producenti in koprodukcijami. Organizacijski korpus, predvsem nakodiran na informativni program, se težje sooči z organizacijo snemanj, kot so filmi in nadaljevanke.

Pa se je režiser, potem ko je televizija od projekta odstopila, še boril za dokončanje nadaljevanje?
Za Pogačnika in nekatere druge vpletene je bila to velika travma. Miha Baloh se je zelo razveselil, ko je videl, da smo zdaj ta material končno privlekli na dan. Vsi so takrat poskušali pregovoriti televizijo, da bi bilo koristno nadaljevati. Hči režiserja, Neža Pogačnik, mi je pokazala pisma, v katerih je Pogačnik po 20 letih predlagal RTV, da se izkoristi ambiciozen material, ki leži kot mrtev kapital v kleti in z manjšim dosnemavanjem nanizanko zastavi na novo. Do konca snemanja jim je namreč manjkala tretjina materiala, ljudje so se vmes tudi postarali. Predlagal je le pet štirideset minutnih epizod in spremembo scenarija z domislico: glavni lik, pesnik Dante (Miha Baloh) bi posnetke iz 70. let videl kot flashbacke. Vmes bi se mu že veliko stvari zgodilo, dobil bi Prešernovo nagrado ipd. Ocenil je, da to ne bi bilo pretirano drago, glasba je bila že napisana. Poskušal je skratka reševati projekt, a za to ni bilo nobenega posluha.

Kako ste odkrili kolute s tem gradivom?
Projekt sem odkrila že sredi 90. let, ko sem se zabubila v bunker in v njem iskala vse, na čemer je bila oznaka X. Ta je zapisan na škatlah z vsemi projekti, na 16- in 35-milimetrskem filmskem traku, ki so bili bunkerirani. Takrat sem raziskovala v okviru svojih oddaj Povečava. Na začetku 90. let smo ta material lahko sprostili. Pogovarjala sem se z ljudmi, zakaj so določene zadeve morale ostati neobjavljene, kje so bili hakeljci, kaj je bilo nesprejemljivo. Če je nastopil Dušan Pirjevec, je bil problem. Če se je govorilo o Tribuni ali študentskih nemirih, je bil problem. Če je bilo prisotnih preveč cerkvenih zvonikov, je bil problem. Problem je bila tudi zelo zanimiva dokumentarna oddaja o materah samohranilkah. Marsikaj je romalo v bunker, ne vedno nujno zaradi vsebine, včasih tudi zaradi nizkih izraznih standardov. Ko sem to raziskovala in razkrivala, sem naletela tudi na šesto, edino zmontirano epizodo Devet krogov nekega raja in smo jo enkrat predvajali. Pogačnik je bil takrat še živ. Nisem pa vedela, da obstaja še toliko preostalega nezmontiranega materiala.

Ti koluti so na dan prišli šele v zadnjih letih …
V zadnjih letih so v naši TV-dokumentaciji Jožica Hafner in njeni sodelavci začeli urejati razpršene škatle. Opozorili so me na skoraj dvesto škatel gradiva s snemanja Vodnika po Ljubljani. Tudi če bi takrat, okrog leta 1995, vedela za obstoj vsega tega gradiva, je vprašanje, ali bi ga lahko obdelali tako kot danes. Imamo Mediateko in možnost digitalizacije, obenem pa oddelek, ki še ve, kaj je filmski trak. Le ustreznih aparatur za obdelavo zvoka nimamo več. Dvomim, da bi lahko v 90. letih naredili, kar smo lahko zdaj. Moram reči, da sem se sicer raziskovanja vsega skupaj lotevala zelo detektivsko, veliko časa mi je, recimo, vzelo iskanje vseh sodelujočih, saj so pozneje počeli čisto druge stvari ali pa so že pokojni. Za Koro Potočnik npr., muzo Arsena Dedića, sem po dolgem iskanju ugotovila, da je že ogromno let pokojna.

Od vsega materiala je zmontirana le ena epizoda. Hkrati z vašim filmom bo januarja na ogled na RTV. Kako to, da je dolga le 25 minut?
Ne vem, ali je bila ta le vzorčna, za tuje producente in za blejski festival. Načrt je bil, da bodo epizode daljše. Velika sreča dokumentarca Devet krogov je bila, da nisem ostala ukleščena v minutažo, sicer klasično za dokumentarni program, ki je praviloma 50 minut. Zdaj jih ima 80 minut. Tu seveda ni ves material, a povzema najbolj vzorčne, najbolj tipične, povedne dele nadaljevanke, predvsem pa tiste, v katerih smo našli dialoge in zvok.

Največji problem vaše najdbe je bil ravno zvok. Kako ste to reševali?
Ja, škatel s posnetki zvoka nismo vseh našli. V naši RTV-fonoteki imamo sicer 2.500 zadetkov Bojana Adamiča, a glasbe za Vodnika ni med njimi. Do zadnjega diha sem iskala trakove, na Vibi, TV, radiu ... S pomočjo Alenke Adamič, hčerke Bojana Adamiča, smo dobili skoraj 180 strani dolgo partituro, shranjeno v NUK-u. Iz nje je jasno, da je Adamič glasbeno opremil celotno nanizanko, česar del so tudi songi. Nekaj jih lahko slišimo, ker so ohranjeni kot plejbeki, ki so jih spuščali na snemanju. Javoršek je napisal res izjemna besedila za njih, danes v popularni glasbi nismo več navajeni slišati tako tekstovno močnih pesmi. Pri songih je v partituri Adamič pripisal številne zanimive opombe: "Tukaj naj se Miha Baloh nauči peti besedilo, tole zapoje Duša Počkaj, tukaj so Bele vrane, drugje sugerira pevke za nadsinhronizacijo ipd."

Bi bilo mogoče te songe danes na novo posneti?
Naše vprašanje je bilo, ali to partituro oživiti. Lahko bi jo izvedel RTV radijski orkester. Partituro bi morali prepisati oziroma urediti, a vse to bi vzelo še vsaj dve leti. To bi bilo enkrat smiselno narediti – pa ne zaradi nanizanke, ampak zaradi Adamiča, ki je briljanten skladatelj.

Kako ste v filmu zapolnili praznine, ki so nastale zaradi izgubljenih trakov?
Največji problem je bil, kako zapolniti dialoge, ki niso bili ozvočeni, oziroma pasuse z manjkajočo glasbo. Nekaj smo je vzeli iz VI. epizode, nekaj iz snemanja, kjer se na posnetkih slišijo tudi zanimiva navodila režiserja, nekaj glasbene opreme pa je iz Adamičevih skladb iz približno tistega obdobja. Uporabljene so tako skladbe iz Bojanade, Prvih začetkov, Sentimentalnosti, iz Finala ipd. Najmočnejši in najustreznejši je njegov Ljubljanski koncert iz leta 1980, ki tudi emocionalno podčrta konec dokumentarca. Alenka Adamič nam je bila na srečo pripravljena priti naproti z avtorskimi pravicami. Pošastna stiska z izgubljenimi trakovi se je tako na neki način sanirala, nova glasba je dala potreben čustveni naboj filmu.

V filmu poveste, da bi bilo mogoče zmontirati še kakšen del nadaljevalke, a kaj, ko ne vemo, kako si je režiser to zamislil, katere prizore bi izbral. Kako ste montirali, izbirali posnetke, ki ste jih uporabili v filmu?
Ne vemo, kako bi režiser dokončal projekt. Sploh v primerih, ko so prizore večkrat ponavljali. Ko se npr. Miha Baloh zjutraj zbudi in seže na nočno omarico, so nanjo ob vsaki ponovitvi snemanja postavili drug atribut: enkrat je bila to zobna proteza, drugič poročni prstan. Je bilo to namenoma za različne prizore ali slučajno? Odločila sem se za tisti posnetek, na katerem je prstan. Mnogokrat sem prepustila montažerju Zlatjanu Čučkovu, da je kontinuiteto časa in prostora našel on. Pri enem od kadrov smo v filmu pokazali različne štiri ponovitve, da bi nakazali različne možnosti strukturiranja sekvence pa tudi tesnobnost dilem rekonstrukcije materiala. Ko sem nekje zasledila črno-beli material, sem se ustrašila: kaj, če je želel prikazati kakšen del v črno-beli tehniki? Skratka, kup vprašanj je bilo, kako uokviriti vizije ljudi, ki bedijo nad teboj iz groba. Kako spoštovati in hkrati razvozlati intenco avtorja.


Našli niste le kolutov, ampak tudi snemalne knjige. Kako je to vplivalo na razvozlavanje?
V filmu omenim snemalno knjigo, a v bistvu je to scenarij. V NUK-u imajo spravljene scenarije za vseh devet epizod. Miha Baloh pa je imel doma nekaj svojih izvodov, na katerih so bili nekje popravki, prečrtani dialogi in pojasnila. Na njegovih scenarijih so odtrgani vogali tistih strani, ki so jih že posneli. Preko teh znamenj in popravkov smo lahko sledili nekaterim odstopanjem in videli, da so bile ponekod velike razlike med scenarijem in tem, kar so posneli – že scenografsko so pri snemanju spremenili kar nekaj stvari. Ko npr. Beatrice (Nataša Košir) in Dante vstopita v različna stanovanja Ljubljančanov, je v scenariju predvidenih osem različnih obiskov. Posneli pa so osem stanovanj v enem dolgem kadru, ki potuje po različnih intimah in dogajanjih za zidovi. To je bilo sicer scenografsko in tehnično zahtevneje, a filmsko učinkoviteje.

Kako se jim je uspelo vnaprej dogovoriti za tako velik mednarodni projekt?
Mislim si, da je bilo osnovati nadaljevanko kot eventualno koprodukcijo takrat zelo drzno. Javoršek je bil kontroverzna oseba, razgledan, živel in študiral je v tujini. Ti avtorji in takratni podporniki TV-nanizanke – še posebej šefinja izvedbe Marija Cerkovnik – so videli delo drugače, bolj velikopotezno. Ne samo v smislu vsebinskih in oblikovnih pristopov, temveč tudi produkcijskih. Pozneje se je projektu marsikaj očitalo, a menim, da so različne interpretacije vezane na našo utesnjenost, strah pred drugačnim in tudi na konservativno razmišljanje, kaj je odprto in kaj ni. Lahko debatiramo o umetniškem izrazu in njegovi optimalnosti, a če se poglobimo v pripoved in asociativno naracijo, najdemo veliko podteksta, subverzivnih elementov, drznosti, distančnega humorja. Že ta beg pesnika, njegovo stalno nezadovoljstvo – pa ne le pred ženo oziroma materjo, temveč tudi pred družbo – je zelo poveden. Ko se policisti na čolnu, ki preganjajo pesnika, vprašajo, zakaj ga sploh preganjajo, slišimo: "Ker je nor, ker govori nestvarno, nevarno, kaznivo, nemarno in lažnivo!"

Preganjanega pesnika igra Miha Baloh, zvezda nadaljevanke, ki je tudi v vašem filmu.
Miha je neverjetno luciden gospod z ogromno duha, ima 90 let, razmišlja še vedno razsvetljensko. Ko smo ga snemali skoraj tri ure, ni hotel popiti niti vode ali kave, dokler nismo končali dela. Res briljanten. Velik igralec, ki je trgal filmsko platno. Doma in v tujini.

Kaj se bo zdaj zgodilo z gradivi? Načrtujete, da bi poskusili zmontirati ali na drug način dati v javnost še kakšen drug izsek?
V NUK-u posneti del je zelo dobro narejen, loteva se vseh področij umetnosti. In nogometna tekma na Bežigrajskem stadionu, ko je bila Olimpija na pragu osvojitve pokala Jugoslavije, je skoraj posneta v celoti in je za ljubitelje nogometa verjetno atraktivna. Zelo zanimiv je način, na katerega je snemal ulice, stavbe, ljubljansko okolico … Nikjer ni klasičnih, pričakovanih posnetkov. Arhitekturo odreže, poudari detajle, izpostavi reliefe, skulpture, povečave streh, tudi atrakcije, kot je tržnica, Ljubljanica, Barje, barakarsko naselje, gostilne itd. Pogačnik je v material vcepil prizore, ki so mu bili blizu. Vidimo klavnico, ki jo poznamo iz njegovih Grajskih bikov, odpade in Sibirijo kot kraj bivanja deprivilegiranih, kar tudi poznamo iz njegovih izvrstnih dokumentarnih filmov. Skratka, mnogo posnetkov te nanizanke je pomembnih tudi za preučevanje Ljubljane, duha takratnega časa in razvoja filmskega/TV jezika.

Kako bo lahko vse na novo pregledano gradivo postalo dediščina? Bo javnost lahko kako dostopala do tega gradiva?
Vse smo popisali in digitalizirali. Upam, da bodo še naprej obstajali ljudje, ki bodo znali in hoteli odpirati in uporabljati naše arhive. To gradivo je ne nazadnje pomembno z vidika preučevanja preteklosti in bo z vsakim letom pridobivalo na vrednosti.

Mislite, da se skriva še kaj neodkritega, spregledanega gradiva iz preteklih desetletij v arhivih RTV-ja?
Arhivi vedno presenečajo. So jama brez dna. Bojim se sicer, da jih bodo ljudje vse manj odkrivali in uporabljali zaradi precej neurejene prakse okrog avtorskih pravic. Za vsako sekundo filma, ki bi ga rad uporabil, potrebuješ kar nekaj pogodb oziroma dovolil. To je v redu s stališča spoštovanja avtorskega dela, neobstoj baz podatkov o dedičih in nepoenotena praksa glede citatov oziroma odlomkov in plačil, precej utesnjuje delo. Bojim se, da se bo v tem smislu manj ljudi odločilo za dokumentarce z gibljivimi slikami iz oddaljene in bližje preteklosti. A brez posnetkov, ki jih hrani predvsem RTV, ne bo mogoče sploh pisati in predstavljati zgodovine. Ta segment je naše največje bogastvo.

Mislim, da med gradivi, označenimi z X, ni ostalo nič več zelo pomembnega. Dražgoško bitko in nadaljevanko VOS bi še veljalo pregledati. Kdo ve, mogoče se bo kje vmes našla še kakšna škatla kolutov iz Vodnika po Ljubljani.

Nadina Štefančič
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
evaevi
# 13.12.2018 ob 07:47
Bravo,
našli in oživili so zaklad, komaj čakam!!
AMFIBIJA
# 13.12.2018 ob 08:22
En zakaj dodal bi še zakaju:
Le zakaj tedaj ti ni uspelo,
ko je od nebes nam kar kipelo,
ko bili smo vendar vsi kot v raju?
Hrk hrk
# 15.12.2018 ob 19:49
Danes je "bunkerirano"iz arhiva vse,kar bi lahko spominjalo na srečne čase socializma.
Še na Tedniku so ukinili odlomke iz tistih časov.
Krimsky
# 13.12.2018 ob 08:08
Dileme − resnica ali socialna kohezija ...
~
... niso razrešili prednamci, ne bomo je mi, in tudi zanamci ne.

Če bi po čudežu dobili v roke disk softvera, ki bo v uporabi čez 500 let, bi bilo najbolj pametno, da bi ga dali v bunker, ... vsaj za 480 let. Do vsebine diska bi morali priti 'organsko', postopno, razvojno, ... ne pa da bi padli v zmoto hipija iz biblije: "Resnica vas bo osvobodila."

Resnica, ki prehiteva svoj čas, je za večino vselej ogrožajoča. Glavna naloga psihiatrije (pa če se le-ta strinja ali ne, … me sploh ne zanima) je, da ščiti skupnost pred vdorom (trenutno še) nesprejemljive kode.

Staro kitajsko modrost "Učitelj pride, ko je učenec pripravljen" − je pač treba vzeti skrajno resno. Mogoče smo šele sedaj pripravljeni za teh Devet krogov nekega raja …
zapravico
# 13.12.2018 ob 07:58
Miha Baloh je neverjetno luciden gospod z ogromno duha, ima 90 let, razmišlja še vedno razsvetljensko. Ko smo ga snemali skoraj tri ure, ni hotel popiti niti vode ali kave, dokler nismo do konca zaključili z delom. Res briljanten. Velik igralec, ki je trgal filmsko platno. Doma in v tujini.

Pretiravat pa spet ni treba
robi2107
# 11.01.2019 ob 15:12
Mi je prav vseeno, če bo kdo rekel, da sem primitivc, ampak tale serija je eno navadno ****** in vsaka para, zapravljena za njeno realizacijo, je bila vržena skozi okno. Le kaj neki so mislili tisti, ki so na Blejskem festivalu temu podelili nagrado? Normalno, da Avstrijci tega niso kupili in so si mislili: “Tale ***** kar sami glejte.”
 
robi2107
# 10.01.2019 ob 15:00
Razen posnetkov Ljubljane iz tistega časa ni kaj videti.
aba
# 09.01.2019 ob 21:19
Odlično predstavljeno-premoderno za tisti čas in osvežitev za ta post moderni čase...samo tako naprej...nostalgija pa pol!