Jožica preteče po tri maratone na leto. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj
Jožica preteče po tri maratone na leto. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj

Novomeščanka Jožica Rogelj se je že v mladosti ukvarjala s tekom in planinarjenjem. Ko se je upokojila, si je morala z nečim zapolniti čas: začela je teči, sprva krajše relacije, potem pa maratone. In na njih kot za šalo osvaja stopničke.

Še zdaj se najbolje počuti v visokogorju, kamor se pogosto poda tudi sama, saj pravi, da je ni prav ničesar strah. Udeležila se je številnih maratonov, tudi gorskih, in v svoji kategoriji nanizala številne uspehe. Še nikoli ni odstopila, saj ne glede na vremenske razmere – dež, veter, sneg – vedno vztraja do konca. "Me doma kar bremzajo, pravijo, da sem zasvojena s tekom, pa ni res," je povedala v pogovoru.

Zdaj preteče po tri maratone na leto in k teku spodbuja tudi mlade. Pravi, da moraš imeti za tako dolge teke močno voljo in motivacijo, da zdržiš. Če zdravje dobro služi, človek zmore vse, pravi gospa Rogelj. Udeležba na tekmovanjih pa pomeni tudi spoznavanje znamenitosti in drugih krajev. "Luštno se imamo v našem tekaškem društvu. In to vleče človeka naprej."

Več pa v intervjuju.

Omenili ste, da vas šport zanima že vse od srednje šole, v zadnjih letih pa prosti čas izkoristite za obisk gora in tek. Kdaj ste se začeli udeleževati maratonov?
Prej sem delala tudi po 14 ur na dan, in ko sem se upokojila, sem si z nečim morala zapolniti čas. Začelo se je na prvem DM-ovem teku, to je bilo leta 2006 v Ljubljani. Res pa je, da sem bila aktivna že v mladih letih, vendar na krajše proge. Drugi maraton, ki je bil zaradi vzponov zelo zahteven, sem odtekla v Plitvicah.

Prebrala sem, da ste planinka že vrsto let.
Zelo rada sem v naravi in v srednji šoli sva z bratom hodila v hribe, potem zaradi službe in dela nekaj let nisem imela časa, v zadnjih 16 letih pa zelo aktivno. To pomeni, da grem po 12-krat na leto v visokogorje, vmes se udeležujem gorskih tekov, na primer gorskega maratona štirih občin, kjer je 2800 metrov vzpona in spusta, tu sem bila že 12-krat, tudi na Grintovec sem tekla že štirikrat ali petkrat. Velikih skupin nimam rada, ker rada poslušam naravo in ne maram preveč klepetanja. S planinskim društvom grem v tujino, na primer na Tofano, Olimp, sicer hodim sama. Na Mont Blanc sem šla še s štirimi prijatelji.

Poleg tega je planinarjenje tudi del priprav za maratone.
Jaz imam zelo rada skale – visokogorje. Že od malega. Ko smo se pripravljali na maraton Mont Blanc, smo šli v zimskih razmerah na Triglav in Stol. Predlani sem šla konec oktobra sama na Triglav, eno leto pa s kolegico po ljubljanskem maratonu, in to v zimskih razmerah. Na Kredarici sva si nadeli dereze, s sabo sva imeli tudi cepin, jaz imam vedno tudi čelno svetilko. Me pa nikoli ni bilo strah, imam kar dosti poguma. Višine se ne bojim, tako da sva šli lani s kolegico preplezat ferato z Jezerskega do Češke koče in naprej do Ledin čez Žrelo. Šli sva tudi na Cjajnik v Avstriji. Pomembno je, da treniraš in s tem pridobivaš vzdržljivost ter se na splošno veliko giblješ v naravi. Če so dobri pogoji v visokogorju, je tako lepo. Pri teh letih si rečem, da se ne smem zanemariti in zapustiti, veliko stvari moram nadoknaditi, ki jih prej nisem mogla početi.

Njena velika ljubezen so gore. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj
Njena velika ljubezen so gore. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj

Za dobro zdravje pa je treba tudi nekaj narediti.
To je res in priznati moram, da nekje do 58. leta nisem bila tako aktivna, tako da nisem imela nobenih poškodb. Ima pa zraven nekaj tudi genetika, da si lahko pri tej starosti tako aktiven.

Verjetno ste že v otroštvu in mladosti preživeli veliko časa v naravi.
Odraščala sem na kmetiji, kjer smo bili veliko v naravi. Bilo nas je več otrok, starejši so morali drugo delati, mlajši smo morali pa živino gnati na pašo. Tega si človek sploh ne more predstavljati, kako je bilo. V mladosti smo se veliko gibali in skromno živeli, ker nismo imeli. Če imaš zdravo prehrano brez obilja, je to lepa popotnica za starostno obdobje. Velikokrat povem mladim, da v mladosti nabiraš pogoje za starost.

Odličja s tekmovanj. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj
Odličja s tekmovanj. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj

Po prejetih odličjih vidim, da ste na maratonih med prvimi.

Med svojo generacijo sem res uspešna (pove z nasmehom). Od 60. do 70. leta nas je bilo kar nekaj udeležencev na maratonih, zdaj pa jih bom imela že 72 in jih res ni več veliko. Na maratonu v Atenah leta 2010 sem bila na svetovnem prvenstvu četrta od 79 žensk v svoji starostni kategoriji. Predlani sva šli s kolegico na beneški maraton in sem bila v svoji kategoriji tretja. Včasih me spremljajo tudi prijateljice, tako da imam podporo, kar mi veliko pomeni. Še vedno pa sem kljub svojim letom tekmovalna. Me doma kar bremzajo, pravijo, da sem zasvojena s tekom, pa ni res. Jaz grem rada v naravo in tečem, vmes pa nabiram rože za čaje. Naravo je treba gledati, poslušati in jo občutiti.

Kako potekajo vaše priprave?
Nimam rada trde podlage, tako da se pripravljam po gozdnih poteh, poljih, makadamu. Tu se najmanj iztrošiš, narava je lepša, malo se duhovno obogatiš in sprostiš. Zame je tek na Gorjance najboljša priprava za gorski tek. Ker imam čas, grem teč že dopoldne po soncu. Pred večjimi tekmami pa grem ob večerih na stadion. Nekaj časa sem hodila na skupne priprave, kjer je bil namen tudi druženje.

Malo pa moram gledati tudi na leta. Nikoli nimam nobenih merilnih pripomočkov, ampak poslušam svoje telo. Če ne zmorem hitrega tempa, upočasnim. Po teku poskrbim za regeneracijo telesa, tako da jem veliko zelenjave in si vzamem čas za počitek, ki je sestavni del treninga. Moja priprava za maraton ni nikoli daljša od 30 km, tako da na treningih ne dam nikoli vsega od sebe.

Zmagovalna stopnička. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj
Zmagovalna stopnička. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj

Kako je s tekom pozimi?
Z maratoni začnem spomladi, ampak tudi pozimi ne mirujem. Če je sneg in dobri pogoji, grem na tekaške smuči. Četudi je -5 °C, grem lahko teč. Naše tekaško društvo ima že 8. februarja tek na Trdinov vrh in ni pomembno, ali je ledeno, mrzlo, vedno gremo. Dam pa majhne dereze na copate, in če ni preveč snega, gremo vedno do vrha, vendar moraš biti za to dobro pripravljen.

Ste se morda po kom zgledovali?
Ko sem se pripravljala za ultramaraton, sem prebrala veliko knjig od ultramaratoncev. Zanimalo me je, kako tečejo, saj tudi tako dobiš motivacijo. Prebrala sem knjigo Scotta Jureka Jej in teci, saj me je zanimala njegova prehrana. Vzameš tisto, kar je zate koristno.

Ali vam je kakšen maraton ostal v posebnem spominu?Najljubši maraton mi je bil tek na Jungrafu v Švici, ki je bil zelo težek. Start je bil v Interlaknu, nato smo tekli čez Wengen, cilj je bil pa na Kleinen Scheidegg v osrčju gora pod Eigerjem. Bili so idealni pogoji, sončno vreme, vendar ne prevroče. Na tem teku sem bila šesta, čeprav je bila konkurenca kar huda. Pa še z mavcem na roki, ki sem jo zlomila, ko smo tekli okoli Bohinjskega jezera tri tedne pred maratonom. Tudi gorski tek v Italiji k Trem Cinam je bil zelo lep. Nazadnje pa lanski polmaraton v Novem mestu v lokalnem okolju, kjer je bilo veliko znancev, dobri pogoji in prijetno vzdušje. Tudi 73 km dolg ultramaraton v Mozirju mi je ostal v posebnem spominu (pobrska po albumu oziroma dnevniku, kjer ima zapisana vsa tekmovanja). Zanj sem rabila 8 ur in 39 min. Vse imam kronološko dokumentirano od prvega do zadnjega teka.

Kakšno je vzdušje na startu? Ste vznemirjeni, nervozni ali v pozitivnem pričakovanju?
To je živ žav in včasih je to moteče, ampak jaz se osredotočim na sebe. Sem v pričakovanju starta in gremo. Vedno si najdem ustrezno linijo. Nikoli ne grem v sredino, vedno sem bolj ob robu, in pazim, da se ne zapletem. Tudi na večjih maratonih si vedno najdem pot. Nikoli ne grem v ospredje in ne čisto zadaj, nekje v prvi tretjini, da lahko napredujem in ni prevelike gneče.

V zadnjih letih udeležbo na tekmovanjih zmanjšujem, sem se pa v enem letu udeležila 45 oziroma 46 tekem. Tako sem bila motivirana, da me ni nič ustavilo, saj sem pretekla tudi do tri teke na teden. Med tednom grem še zdaj teč trikrat in si rečem, da grem zato, da ne pozabim. Pri meni je prisoten moto, da kar se telo nauči, ne pozabi (je poudarila).

Tek ne pozna letnih časov. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj
Tek ne pozna letnih časov. Foto: Osebni arhiv Jožice Rogelj

Verjetno pa se na tako velikih tekmovanjih občuti posebna energija.
Na teh tekmovanjih vidiš toliko pozitivnih ljudi, ki kar žarijo od energije. Na primer Kazimira Lužnik, ki je vedno nasmejana. To so pogumni ljudje in takih se je lepo držati in biti zraven. Četudi sam ne moreš tako, samo da si v taki druščini. In potem prideš tudi sam nabit z energijo. Če si pa v slabi, pravijo, da je tako kot rak, saj se negativna energija kar širi.