Anton Sazonov - Tonač: "Velikokrat se mi je sanjalo o Kangbačenu, da grem na vrh"
"Vstal sem ob štirih zjutraj, šel hitro s kolesom z Viča na grad, kjer so Šance. Malo sem potreniral, ob 6.00 sem bil pa že v službi. Ob 14.00 pa znova na kolo, na Turnc, pa spet malo potrenirat, na kolo in domov."
Intervju s prejemnikom nagrade PZS-ja za življenjsko delo
Objavljeno: 9. februar 2020 ob 10:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Odprava na Anapurno 1969. Foto: Lojze Golob

Tako se številnih dni iz mladosti spominja Anton Sazonov - Tonač, letošnji prejemnik nagrade Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo. Vzdevek Tonač se ga drži že več kot 60 let. "Ko sem se pojavil v planinski družbi, so mi enkrat rekli Tone, drugič Tonej, enkrat me je pa nekdo poklical Tonač in sem se slučajno ozrl, ker sem bil edini Tone tam. In tako se me je prijel vzdevek Tonač."

Vitalni 83-letnik je prava legenda, bil je član druge jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO) Kangbačen 1965, na kateri sta s Pavletom Dimitrovom dosegla najvišjo točko in bivakirala na 7800 metrih, ustavila sta se le sto metrov pod vrhom in obrnila. "Velikokrat se mi je sanjalo o Kangbačenu, da grem na vrh. Nekaj je bilo, da me je gnalo, da sem ostal živ. Tudi glava mora biti."

S še dvema legendama slovenskega alpinizma, Alešem Kunaverjem in Stanetom Belakom - Šraufom, se je leta 1968 zapisal v zgodovino s tako želenim mejnikom: prvim zimskim vzponom v Čopovem stebru v Triglavski severni steni. Osem dni so bili v steni, snežilo je kot za stavo, vmes ga je skoraj odnesel plaz, a končalo se je srečno.

Še isto leto se je odpravil v Hindukuš, kjer sta s Šraufom splezala na neosvojeni šesttisočak Lunkho i Hevad, naslednje leto je bil član uspešne odprave JAHO III na Anapurno 2, leta 1976 pa je vodil odpravo, ki je po prvenstveni smeri v zahodni steni osvojila vrh Trisula 1.

Tonač s priznanjem PZS-ja za življenjsko delo. Foto: Oto Žan/PZS

Z gorami je ostal povezan vse življenje. Potem ko se je umaknil iz vrhunskega alpinizma, se je posvetil gorskemu reševanju, vzgoji in vodništvu, obredel je dobršen del vršacev v Franciji in Švici. Še vedno sta z ženo redna gorska obiskovalca, saj kot pravi: "Začne človek v hribe hoditi, in to mu ostane. Ker pri vseh drugih športih greš na rezultat, v hribe pa hodiš, ker je tvoj cilj, da si zunaj. Ni tistega tekmovanja oz. če gre za dosežek, tudi treniraš, a ko tisti osvajalski naboj popusti, so hribi še vedno tam, možnosti so, ostanejo ti lažje ture."

Ko sem se oženil, je bil pa tudi hec. V gorskoreševalni komisiji sem bil v izpitni komisiji in na Planinski zvezi smo imeli sestanek. V soboto naj bi šli v Maribor, ker bo za Mariborčane izpit. Marjan Salberger iz Tržiča, ki je bil takrat šef, pravi, da se dobimo v soboto in gremo v Maribor. In mu rečem: "Marjan, v soboto pa ne morem." "Kako ne moreš?" "Ja, veš, ena kolegica se ženi." "Kaj imaš pa ti tam zraven? "Ja, jaz grem pa za moža." Letos bo 30 let, kar sva se poročila.

Zgodba o poroki

Vabljeni k branju pogovora.

Od kod ljubezen do gora?
Kot otrok sem živel v Ljubljani, osnovno in nižjo gimnazijo sem tam opravil, moji kolegi, med njimi je bil tudi legendarni Jože Privšek, so bili bolj za glasbo in ples. To so bili časi, ko smo občudovali Louisa Armstronga.

Ko sem bil pozneje v industrijski šoli Iskra v Kranju, sem stanoval v internatu in vsak dan sem gledal Storžič. Najprej sem začel malo hoditi naokoli po hribih. Ob sobotah smo imeli namreč šolo, ob nedeljah smo bili pa prosti. Ker sem bil v internatu, sem nedelje izkoristil za pohode. S še dvema iz internata smo se potem odpravili na Storžič, pozneje pa mi je eden od prijateljev svetoval, naj se vključim v planinsko društvo, kjer plezajo. Res sem šel pogledat in tako smo začeli trenirati na Šmarjetni gori, trenirali smo pri stari cerkvi, ki je bila takrat še razvalina. Spomnim se stolpa in zvonika, imeli smo slovensko smer, nemško smer in še eni dve drugi. Tista cerkev je zdaj obnovljena in se ne da več plezati.

Začetki plezanja so bili takrat čisto drugačni. Opreme verjetno ni bilo. Kako ste se znašli?
Po zvoniku smo se spuščali po vrvi dol, "abzajlali" smo temu rekli. Bili smo brez srajce in smo tekmovali, kdo se bo hitreje spustil. Seveda je bil moj hrbet čisto ožgan (smeh).

Kaj je bilo za vas najlepše v gorah, pri plezanju? Je bil to občutek svobode, nadzora telesa?

Privlačili so me hribi in narava na splošno. Storžič sem vsak dan gledal iz internata. Takrat še nisem razmišljal o alpinizmu, temveč je bil zame predvsem užitek, da sem bil zunaj.

Sledili sta dve leti v vojski, eno leto v Požarevcu, potem pa še eno leto Otočac, Lika. Ko smo imeli vaje na terenu, sem komandirja vedno prosil, ali grem lahko naokoli po okoliških hribih. Spomnim se, kako sem šel po liških vzpetinah, tam je kraški teren, in bil sem brez vode. Potem ko sem hodil dve ali tri ure, sem prišel v neko vas, bil sem res hudo žejen. V vodnjaku, kamor so me usmerili domačini, sem zajel vodo, potem sem dobil pa hude prebavne motnje. Očitno so bili domačini navajeni, mene je pa zvilo (smeh).

Prvi bivak v Čopu: Tonač in Kunaver. Foto: Stane Belak- Šrauf

Po vrnitvi iz vojske sem se takoj vpisal v plezalno šolo v našem društvu PD Matica. Tam so bili že tudi Kunaver, Kilar, Levstek, Šara, Mahkota in tako sem se srečal s podobno mislečimi. Oni so se pogovarjali tudi že o Himalaji, Alpah, Chamonixu.

Tako ste kmalu "noter padli".
Seveda. Ker sem včasih telovadil pri Partizanu na Viču, sem imel očitno v rokah veliko moči in mi je hitro steklo. Še isto leto sva v plezalni šoli s kolegom, zdaj že pokojnim Jožetom Hudečkom, ki je bil potem kulturni novinar na RTV Slovenija, splezala Aschenbrennerja v Travniku. To je bila takrat približno 12. ponovitev. Tako se je začelo leta 1959. Naslednje leto sem šel pa že v Chamonix.

Festival gorniškega filma vabi
Sreda, 26. 2., ob 20. uri: Od Trisula do Anapurn Ob obletnici odprav bodo prikazali stare arhivske filme, legendarne zgodbe pa bodo z besedo in fotografijami podprli akterji tistega časa. Več informacij o festivalu najdete tukaj.

Kako ste pa takrat šli tja? Že logistika in potovanje nista bila enostavna, kaj šele vsi papirji.
Najprej je bilo treba iti na Mačkovo po potni list, potem je bilo treba dati prošnjo na enega od organov, da si dobil vizo, da greš lahko ven. Na podlagi vize si vložil prošnjo na švicarskem veleposlaništvu v Zagrebu, italijansko je bilo v Ljubljani, to smo potem prek Kompasa reševali. Dobil si vizo za bivanje, ki je bila za en mesec, pa tranzitno vizo za premik, italijanska na primer je bila 14 dni za vsako smer. Na podlagi viz si šel v banko, da si lahko kupil – če preračunamo na danes – za 150 evrov tujih valut. Če si dobil devize na črno, si jih moral skriti v nogavice ali čevelj. To so bili res hecni časi.

Plezalne opreme ni bilo. Ko smo prišli v športno trgovino v Chamonixu, so se nam kar oči zasvetile. Kupili pa nismo ničesar, mogoče kakšen klin, sicer smo pa samo željno opazovali vse izdelke. Nedolgo sem gledal Mont Blanc, pa mi je kar srce začelo hitreje biti, ko so privreli vsi spomini.

Leta 1961 sva s kolegom, žal je tudi že pokojni, splezala Chamoniške igle. To je na tisto stran, kjer je Mont Blanc, in sicer Charmoz, Grepon in Aiguille du Midi. Potrebovala sva pet dni, ker je bila stopnja težavnosti plezanja 5 in 6. Bivakirala sva, a granit je čvrst in trden, tako da ni bilo težav. Ni tako kot apnenec, ki je ves razpokan in krušljiv. Tisto plezanje mi je bilo res v užitek.

Alpinistična legenda Anton Sazonov - Tonač pri 83 letih še vedno redno zahaja v gore. Foto: MMC RTV SLO

Že naslednje leto ste se vrnili v Švico, padel je veličastni Matterhorn.
Z Brankom Pretnarjem sva šla in seveda sva imela malo denarja. Na pot sva šla z motorjem in prikolico, BMW 250 je bil, potem sem še eno prikolico nekje našel in sva šla. Ker nisva imela veliko denarja, sva se dogovorila, da se z vlakom do Zermatta pelje v eno smer eden, v drugo pa drugi. Jaz sem se z vlakom peljal tja in spomnim se, kako sem gledal ven. Ko prišli smo izza ovinka, sem zagledal Matterhorn. Kakšen veličasten prizor! Za Matterhorn je zanimivo, da so okoli njega sami taki lepi hribi, naenkrat se pa potem ta njegova piramida dvigne, v bistvu štrli 1,5 kilometra ven med drugimi hribi.

Kako ste se pripravili na vzpon? Takrat literature ni bilo veliko.
Doma literature ni bilo. Bila je tista knjiga – Trije zadnji problemi Alp Anderla Heckmairja, v kateri je opisal Jorasse, Matterhorn in Eiger (Anderl Heckmair: Die drei letzten Probleme der Alpen. Matterhorn-Nordwand, Grandes Jorasses-Nordwand, Eiger-Nordwand). On sicer bolj opisuje Eiger, Jorasse in Matterhorn pa samo omenja. S tem kolegom sva šla takrat v Italijo, saj sva nameravala prečkati Peterejski greben iz Courmayeurja, dolina Val Veny pod Mont Blancom. V steni Aiguille Noire je bivak, do katerega imaš kar en dan, moraš malo plezati. Tam sva prespala in šla potem na vrh, kjer sem se zavedel, da sem v bivaku pozabil sončna očala, zato sva se obrnila. Nevarnost snežne slepote je bila prevelika. Zato sva šla nazaj dol. Italijanska tranzitna viza, ki je veljala 14 dni, se je iztekala, zato sva morala v Švico, kjer sva imela vizo za bivanje. Spomnim se, kako sva prišla iz Aoste na prelaz Grand St. Bernard, in rekel sem kolegu, ki je govoril italijansko, naj pojasni, da sva za nekaj ur prekoračila vizo. In mu razlaga, on se pa nasmeji, češ, saj gre samo za nekaj ur, ne sekirajta se. Jugoslovanov ni bilo veliko in zanj je bilo nekaj razumljivega, da imaš vizo, ti pa se zaradi dveh ur sekiraš.

Pred Vodnikovo kočo, vrnitev z zimskega vzpona na Čopov steber v dolino, 9. dan. Foto: Mikec Drašlar

Tako sva šla v Švico, do Zermatta, in si rekla, nič, pa poskusiva Matterhorn. Šla sva v knjigarno, našla neko knjigo o Matterhornu in si izpisala ključne podatke iz opisa smeri. Do vasice St. Nicolas sva šla z motorjem, potem pa z vlakom naprej, kot sem že prej rekel, v eno smer se je eden peljal in šel drugi peš, v drugo smer pa obratno. Prespala sva zunaj in še v temi vstopila v steno. Podnevi sva plezala in potem malo pod vrhom bivakirala, naslednji dan sva osvojila vrh in se potem spustila nazaj v dolino. Kolega je šel nazaj grede z vlakom do motorja, jaz sem šel pa peš. Zadnji kilometer me je potem neki Švicar pobral, domačini so bili namreč edini, ki so se lahko vozili po tisti cesti.

Matterhorn sva preplezala leta 1962, naslednje poletje je bilo pa slabo, ker sem si pri odbojki med odmorom v službi poškodoval meniskus. Zdravnik ni bil za operacijo, zato je odredil počitek. Dobil sem mavec za en mesec, potem pa rehabilitacija. Zdravnik mi je svetoval hojo po stopnicah in tako sem po injekciji šel vsak dan na Grad po stopnicah gor in dol. Ko sem ga vprašal, ali grem lahko v gore, mi je rekel: "Zašibaj, potem pa bo koleno zdržalo ali pa ne." In koleno je zdržalo.

Tako sva šla v Švico, do Zermatta, in si rekla, nič, pa poskusiva Matterhorn. Šla sva v knjigarno, našla neko knjigo o Matterhornu in si izpisala ključne podatke iz opisa smeri. Do vasice St. Nicolas sva šla z motorjem, potem pa z vlakom naprej, kot sem že prej rekel, v eno smer se je eden peljal in šel drugi peš, v drugo smer pa obratno. Prespala sva zunaj in še v temi vstopila v steno. Podnevi sva plezala in potem malo pod vrhom bivakirala, naslednji dan sva osvojila vrh in se potem spustila nazaj v dolino. Kolega je šel nazaj grede z vlakom do motorja, jaz sem šel pa peš.

O vzponu na Matterhorn

V 60. in 70. letih ste sodelovali pri številnih prelomnih odpravah. Med drugim ste vodili odpravo na Svalbard oz. Spitzberge, šli v Himalajo, bili del prvega zimskega vzpona na Čopov steber.
Leta 1964 smo šli na Spitzberge, to je 1000 kilometrov severno od Norveške. Dobili smo knjigo oz. informacije o Spitzbergih in Arktiki. Bile so tudi že neke odprave in smo se odločili iti tja. Iti v Himalajo takrat še ni bilo lahko, veliko lažje je bilo oditi na sever. Poiskali smo prevoz: z vlakom do Narvika, potem do Trondeja z avtobusom, potem je bila pa ladja Lingen, turistična ladja, ki je vozila do Spitzbergov. Vzeli smo povratno karto, da smo šli s prvo ladjo tja, mislim, da je bilo 4. junija, z zadnjo konec junija pa nazaj.

Šli smo do mesta Ny-Alesund, kjer so kopali premog, potem pa je prišlo do poplav, voda je zalila vse rove in vsi delavci so mesto kmalu zapustili. Po treh tednih hoje in plezanja po hribih smo imeli še kakšen dan časa do odhoda. V tistem mestu je bilo takrat še približno pet ljudi, med njimi župan, poštar, zdravnik. Župan je vprašal, ali smo pri volji, da bi očistili separacijo. Šlo je za dvo- ali tronadstropno stavbo, kamor so pripeljali premog. In smo res z vrha z vodo špricali in čistili. Tako smo zaslužili nekaj denarja, saj nam je župan plačal za naše delo. Tam so bila še vsa skladišča polna robe, ki je ostala po odhodu delavcev, tako da smo potem ves tisti denar zapravili za puloverje, nogavice, skodelice in druge stvari.

S tem je povezana še ena zgodba. Tam smo kupili nogavice, bile so modre in sive, ki smo jih potem nosili, kadar smo šli v hribe. In ravno tista kolega, ki sta padla s Travnika leta 1969, sta imela takrat obute tiste nogavice. Ko se je zgodila nesreča, je tretji kolega, doma iz Rateč, tekel gor, in ko je videl nogavice, je prepoznal, da gre za dva naša kolega.

Kako sta se rodila ferata Gradiška tura in alpinistični odsek Vipava
Na predavanje me je povabil župnik Otmar Črnilogar, ne vem pa, kako me je našel. V Podragi sva enkrat sedela na vrtu, na mizi seveda salama in vino, in pravi, kaj mislim o alpinizmu v Vipavi. Sem rekel: "Nič kaj dosti ne mislim. Skale so, ampak Triglav je pa daleč." Pa reče: "A bi midva pogledala, ali se da narediti pot." In sva en dan res šla v skale, kjer si je zamislil približno pot (zdaj Furlanova pot - ferata). Navezala sva se na vrv, šel sem naprej, on mi je pa malo dirigiral in sva določila traso. Pozneje se je potem enkrat oglasil pri meni v Ljubljani in sva šla na Jesenice, kajti takrat jeklenice ni bilo tako enostavno dobiti kot danes. Ne vem, kakšne zveze je imel, a v železarni so mu uredili jeklenico. Čez čas sva organizirala tudi plezalni tabor, naredili smo veliko smeri, zaključek smo imeli pa potem v Vratih, Slovenska smer, kratka Nemška smer, Dolkova špica in Brojanov raz. Potem se je v Vipavi ustanovil alpinistični odsek. Takrat je bila tam res divjina, zdaj je pa tam plezališče, kamor prihajajo tudi številni iz tujine. Sodeloval sem še pri odprtju, po vrvi sva se spustila z nečakom in bilo je prav filmsko, spektakel za zbrane. Nazadnje sva bila z ženo tam pred nekaj tedni, sva šla po Furlanovi poti, po Otmarjevi moram pa še iti, je bolj strma.
V čopu pred rdečo luknjo, 4. dan. Foto Stane Belak - Šrauf

Sledilo je himalajsko obdobje, to je bil čas prvih jugoslovanskih odprav, ki so bile nekaj čisto drugačnega: kup birokracije, potovanje na drug konec sveta.

Takrat smo želeli dobiti dovoljenje za Nanda Devi, a je bila naša prošnja zavrnjena. Prošnja je šla v Nepal, ki nam je prižgal zeleno luč za Kangbačen. Takrat smo šli potem tja z letalom, prejšnja odprava leta 1960 pa je šla na pot še z ladjo. Z Brnika smo šli do Beograda, potem naprej do Bejruta, kjer smo ostali en dan, potem pa do Kalkute. Ko smo tik pred pristankom pogledali ven, smo videli množico z dežniki. Joj, dež, smo si mislili. Ko so se vrata letala odprla, je v nas buhnil vroč zrak. Hitro nam je bilo jasno, da so dežniki zaščita pred soncem in vročino, bilo je 45 stopinj Celzija. Takrat smo bili dan ali dva v Kalkuti, zbirali smo dovoljenja za pot naprej, in kjer se je le dalo, smo se nagnetli pod klimatsko napravo. Nekateri so se takrat močno prehladili.

Pot nas je naprej vodila z vlakom do Biratnagarja v Nepalu. Na železniški upravi smo dobili informacijo, da imamo ob določeni uri rezerviran kupe za 10 ljudi. Na postaji je bila gneča, vse je bilo nabito, gledali smo, kje je kaj napisano, da imamo rezervirano. Nihče ni nič vedel, spraševali smo se, kako bomo sploh kam prišli. Točno takrat, ko je bilo rečeno, da bo prišel vlak, je res prišel vlak, nabit z ljudmi, a na enih vratih je pisalo Rezervirano za jugoslovanske alpiniste. Norišnica, ampak vse je "poklopilo". Vlak je peljal do meje, čez mejo je bilo treba iti pa s kočijami. Lilo je kot iz škafa, v enem šotoru je bila indijska carina, v naslednjem šotoru pa nepalska carina.

V Biratnagarju smo dobili nosače, srečali smo se z našim vodjem odprave, ki je šel na pot 14 dni prej, in zdravnikom Andrejem Otonom Župančičem, sinom Otona Župančiča. On je bil patofiziolog, ampak z nami je šel kot znanstvenik. Tistim, ki smo želeli, je jemal kri in nam pojasnjeval, koliko imamo železa in drugo. Imel je ročno centrifugo, in ko se je epruveta ustavila, nam je razložil, da je spodaj plazma, na vrhu pa kri. Tisti, ki je imel veliko krvi, je rekel, da bo višino težko zdržal, ker so se mu eritrociti prehitro pomnožili, ker jih je bilo preveč in je bila kri pregosta ter je dobil premalo kisika. Tisti, ki je imel več plazme oz. je bilo bolj razmerje pol-pol, je imel manj možnosti za višinsko bolezen. Trije so imeli težave, ko so prišli do 5.000 metrov nadmorske višine, in bi verjetno potrebovali več tednov, da bi se aklimatizirali.

Vi teh težav niste imeli?
Pri meni je šel ta proces v krvi ravno s pravo hitrostjo, tako da gor nisem imel težav, sem jih pa imel za nazaj. Šli smo klasično, naveze gor-dol, aklimatizacija in postavljanje taborov. Hrane nam je zmanjkalo, vrha še ni bilo. Odkrili smo pot, po kateri bi šli lahko naprej. Vodja odprave je rekel, da naj naredimo še en "ruker". Nama s Pavletom Dimitrovom je rekel, naj poskusiva. Hrane ni bilo več v taboru 3, šerpa nama je skuhal malo čaja, v taboru 4 spet malo čaja, v taboru 5 je bilo pa samo še za dve plastični posodici malinovca. Tisto sva spila, potem pa naslednji dan poskusila do sedla. Rineva in že pozno popoldne prideva na sedlo, vrh je bil na dosegu roke, čisto blizu. Energijo sva še imela, po radiu sva javila, kje sva, vodja je rekel, da morava dol. Sva rekla v redu, potem sva se spogledala, češ, vrh je tako blizu. Poskusiva! Skopala sva v sneg luknjo, se objela in malo zaspala. Pavle je imel neke okrogle pilule in je rekel, da mu jih je zdravnik dal, če bo res hudo. Bilo je grenko. Počakala sva jutro. Šerpe so prejšnji večer govorile, da morava dol, "tomorrow dead", zato sva jih poslala nazaj. Zjutraj sva bila že zelo majava, nagonsko sva se odločila, da se vrneva. Za spust sva potrebovala dva dneva, da sva prišla do tabora 3, kjer spet ni bilo hrane, je bil pa tam zdravnik.

Ste pa plačali ceno: ostali ste brez členka na prstu.
Ja, izgubil sem ga. Ko sem po radiu govoril, sem snel rokavico in mi je padla. Razmišljal sem, kaj bi naredil, iz nahrbtnika sem vzel rezervne nogavice, a ko sem brez rokavic prijel cepin, se dobro spomnim, kako je trčilo. Prst je bil že zmrznjen. Ampak takrat tega nisem dojel. Takrat je šlo samo za to, da ostanem živ. Navezana sva hodila dol, ker nisva bila čisto prisebna in je bila nevarnost, da bi kdo kam zataval. K sreči sva se že v temi skoraj zaletela v šotora v taboru 4. Samo dol sva padla, oblečena. Naslednje jutro sva šla potem do tabora 3. Zdravnik je imel še kompot, a ga nisem mogel zadržati v sebi, ker nisem več prenesel sladkih stvari. Zdravnika prst ni skrbel, bolj ga je skrbelo, ker nisem ničesar zadržal v sebi. Takrat, ko sem padel na tla, ko sva prišla do šotora, sem rekel: "Zdaj bom samo še crknil." Zdravnik Andlovic je humorno dejal: "No, Tonač, preden boš crknil, daj noge skupaj, da te bom v šotor porinil." To mi je takrat malo pomagalo, da ni bilo vse tako tragično.

Zimski vzpon na Čopov steber, 8. dan, srečanje z reševalci na Velem polju in prvi grižljaji hrane. Foto: Mikec Drašler

Ker sem bruhal, mi je rekel, da bom potreboval tekočino in energijo, zato se je odločil, da mi bo dal infuzijo. To je bilo na višini 6400 metrov, kar je bil kar podvig. Držal sem "kohar" (plinski kuhalnik), Pavle je držal "flašo", zdravnik pa mi je namestil infuzijo. Tako smo greli tekočino, da ni zmrznila, in potem sem zaspal.

Naslednji dan smo šli do baze, tudi tam ni bilo več hrane. Dali so mi kavo in spet sem vse zbruhal, ker nisem več prenesel sladkorja. Potem je nekdo rekel, da je še malo loja od jaka. Tisti loj in argo »župco« so zmešali, tisto sem popil na dušek in to obdržal v sebi.

O Kangbačenu dostikrat razmišljam in razglabljam. Doma sem računal. Nekaj let pozneje so šli naši spet na Kangbačen. Pogovarjali smo se, koliko časa so oni porabili za določene razdalje in koliko midva. Če bi šla midva tisti dan še na vrh, ne bi prišla do tabora 4 in v bazo. Vrh bi še osvojila, za vrnitev pa ne vem. Tako da mi je v zadoščenje, da se je tako končalo. Se mi je pa takrat še velikokrat sanjalo o Kangbačenu, da grem na vrh. Nekaj je bilo, da me je gnalo, da sem ostal živ. Tudi glava mora biti.

Sledilo je pomembno in ponosno poglavje, zimski vzpon na Čopov steber leta 1968, kar je bila prava filmska zgodba.
Že več let prej smo gledali Čopov steber, a še nismo bili psihično pripravljeni, da bi se ga lotili. V Vratih sem bil večkrat pozimi tam, kjer je izstop iz zajede na vrhu Čopovega stebra. Skoraj vsako leto je bila tam velika, 10-metrska sveča. Kako bi mi to svečo ukrotili? To je bilo naše glavno vprašanje. Leta 1967 smo se štirje zmenili, Kunaver, Šrauf, Štupnik in jaz, da gremo. Potem so se pojavili še Čehi in smo šli takoj v akcijo. To je bilo zadnje dni zime, razmere pa obupne. V štirih dneh smo splezali 160 metrov, stena ima pa 1000 metrov. Maja enkrat bi torej prišli na vrh (smeh). In smo rekli, kaj hočemo, gremo domov. Čehi, ki so bili tudi že v steni, so šli domov dan pred nami.

Naslednje leto se je ista ekipa zmenila, da gremo znova poskusit. Cicko Štupnik si je zlomil roko, tako da smo bili samo trije. En dan smo šli v Vrata, s seboj smo imeli vso opremo, "kovačijo, štrike", pihal je močen veter in še snežilo je. Rekli smo, ni kaj, in smo pod steno pri neki skali pustili opremo in šli domov. Potem smo ves čas spremljali vremensko napoved. En dan vremenar pravi, da bo tri dni lepo. Takrat smo bili še vsi v službi, zato je bilo treba urediti dopust, naslednji dan pa smo šli, en dan smo že izgubili. Hrane smo imeli za tri dni, dva dni bomo pa že, če bo treba.

In začnemo vzpon: vstopimo, prvi dan lep, drugi dan lep, tretji dan lep, ampak čez Stenar je šla iz Trente ena meglica za pet minut. Vrh se je zavil v meglo za pet minut, potem je meglica izginila. Rekli smo si, tole pa ne bo dobro. Že zvečer je bila skozi Luknjo megla, kadilo se je na drugi strani. Dolina se je zavila v meglo, takrat smo bili na začetku Čopovega stebra, tam je še lahko. Čopov steber ni težek, izstop je zahteven. Naslednji dan megla, nič se ni videlo, hitro smo plezali. Popoldne (okoli treh) je začelo snežiti. Šrauf je prišel takrat v Rdečo luknjo, zavpije, da je tam. Takrat je bilo že 10 centimetrov snega. Naredili smo bivak. Bili smo pod streho, smo se tolažili, ponoči bo snežilo, zjutraj pa bomo nadaljevali. No, snežilo je cel dan, potem še naslednjo noč in še naslednji dan. Rekli smo, zdaj moramo ven, nismo imeli več hrane, le par kock in tablete s C-vitaminom. Dogovorili smo se, da bo Šrauf plezal naprej, brez nahrbtnika, ker je kolerik in ne prenese, da je drugi. Kunaver je bil na sredi, jaz pa zadnji, z dvema nahrbtnikoma. Tisti dan smo naredili dva raztežaja, sledil je spet bivak, snežilo je ves čas.

Čopov steber: pred bivakiranjem pod Čopovo prečnico, 6. dan. Foto: Stane Belak - Šrauf

Naslednji dan, sedmi dan, smo prišli do Čopove prečke, ki je pod previsom, tako da je bila suha in je bilo res užitek plezati. S police je gor potem poč, "štemriz" se reče temu po domače, 4+, 5-. Šrauf tisto spleza in pridemo gor na polico, tam že hodiš in prideš ven na greben, pod vrhom smo pa še enkrat bivakirali. Tam bi mene skoraj odnesel plaz. S Šraufom sva nekaj gledala, rekel je, pojdi tja pogledat, ali bi tam lahko bivakirali, bil sem navezan. "Flanka" je počila in me je odneslo, a me je Šrauf zadržal. "Ja, tam pa ne bo za bivakirat," je rekel (smeh).

Potem smo našli prostorček in stopili v vodi zadnji tableti vitamina C. Naslednji dan, osmi dan, smo okoli 11. ure splezali ven, še vedno je snežilo. Ko smo prišli na planoto, je pa kot po čudežu nehalo snežiti. Ko smo prišli gor, je pihal veter, a je nato popustil. Potem smo razmišljali, kam bi šli: na Triglav in na Kredarico ali v Voje. Šli smo na rob in nenadoma sonce, oblaki so izginili. Glej, Velo polje. Spodaj smo videli križ in kup ljudi.

To so bili reševalci?
Rekli smo si, glej, neka nesreča je bila očitno. Potem smo se spogledali in nas je spreletelo, ojoj, to je zaradi nas. Križ iz vej so naredili zaradi helikopterja. Videli smo pikice, ki so šle že po dolini po Velem polju, in smo zavriskali. Pikice so se ustavile in pride do nas vrisk. Videli so nas. Takrat je iz smeri Planike prišel velik plaz in celo Velo polje je bilo v megli. Ko se je razkadilo, smo si oddahnili, ko smo videli, da se pikice še vedno premikajo. Opreme smo imeli preveč, štrike in železje smo pustili pri neki skali, vzeli smo le nahrbtnik in šli na Velo polje. Snega je bilo do vratu, nisi mogel hoditi, tako da smo se kar valili dol, to je bil edini način.

V dolini pa verjetno samo veselje.
Spodaj smo se našli, Vodnikova koča je bila odprta, bila je hrana, bilo je toplo. Reševalci so nas pozdravili (smeh).

Ste se takrat zavedali, kaj vam je uspelo
Vedeli smo, toda šele čez čas pride za tabo.

Niso pa bili vsi tako navdušeni nad vašim dosežkom. Baje vas je neka ženica v Stari Fužini "obsodila" na tepež.
Ko smo prišli v Staro Fužino, je bil tam meter snega, zimska idila. Bila nas je cela kolona, 40, 50. Krasna zimska pokrajina. Pri neki hiši je bila starejša gospa z ruto na glavi in pridem do nje, bil sem sredi kolone. "Ej, a ste dobili une tri?" me je vprašala. Odgovoril sem: "Ja, smo jih dobili." In ona: "Kar fejst jih dajte s palico, kar po riti." Rekel sem: "Bomo, bomo." Ko sem pozneje govoril z Bohinjci, so mi točno povedali, katera gospa je bila, so jo poznali.

Naslednje leto, leta 1969, pa znova Himalaja.

Naš vzpon na Čopov steber je odjeknil tudi v Beogradu oz. celi Jugoslaviji. Ko smo dobili filme čez nekaj dni in smo na Planinski zvezi povedali o vzponu, je predsednik Potočnik rekel: "Danes je prišlo dovoljenje iz Beograda, da greste lahko na Hindukuš." Takoj so se začele priprave in pridobitev dovoljenj. Pred tem alpinisti nismo bili zanimivi, v ospredju so bili košarka, nogomet, plavanje ... Hindukuš in naslednje leto Anapurna. Imeli smo tudi prošnjo za Nanda Devi, da bi prečili, a smo dobili dovoljenje za Anapurno.

Sprejem pri Titu: Kako smo pustili Tita čakati
Odprava na Anapurno je imela sprejem pri Titu na Brdu. Eno uro pred določeno smo se dobili na Planinski zvezi, vsi smo bili vznemirjeni. Nas 11 članov odprave se pogovarja, vodilni pa nas opominjajo, da ne bomo zamudili. Potem pa izginejo. Ko je bila ura pol, se začnemo spogledovati, da je čas, da gremo, pa reče nekdo, da nas bodo prišli vodilni iskat, in smo klepetali naprej. Potem je bila ura že četrt čez dogovorjeno uro in panika, kaj še delamo v Ljubljani, da smo že zamudili sprejem na Brdu. Vsi so bili čisto iz sebe. Nato pa hitro v fička, spačka in še dve vozili ter gremo proti Kranju. V drugo smer pa srečamo vojaško policijo, ki je drvela 150 kilometrov na uro proti Ljubljani. Verjetno so mislili, da smo imeli nesrečo, ker nas ni bilo. Počasi pridemo do Brda, na prvi kontrolni točki je bil vojak, bil je razburjen, vpil je, naj pohitimo. Gremo naprej, spet drugi vojak, ki spet vpije, da zamujamo. Potem se le zdrenjamo v čakalnico, tam se spet eden od poveljnikov drži za glavo, ker smo zamujali. Mimo pride prijazna gospodična, nam vzame diapozitive in opremo, da so pregledali, da nismo imeli kakšne bazuke. Potem pa pride Tito, ves namrgoden in resen se je rokoval z nami, za njim je prišla še Jovanka, ki je bila tudi huda. Sedli smo, mleli bobipalčke in se začeli pomenkovati. Kunaver je dal Titu album z našimi fotografijami in ta je počasi listal in postajal boljše volje, Jovanki pa je dal sliko, naslikano na črni svili. Tito je takoj pogledal, kaj je dobila, in zdelo se je, da ji kar malo zavida. Pogovarjali smo se in povedali, da imamo tudi diapozitive, da jih lahko pokažemo. Pa reče Tito: "Stvarno? Pa može." Kje je pa stikalo? Ni ga bilo, general je pojasnil, da je v sosednji sobi, kamor pa nismo smeli. Nato so našli podaljške, da smo pokazali diapozitive. Tito je občudujoče gledal, sploh posnetek, na katerem sta dva hodila proti Anapurni 4 in sta imela kisikovi bombi. Rekel je: "Kao neki astronavti." Na koncu se je naš sprejem močno zavlekel. Povedali so nam, da smo bili edini, ki smo sprejem podaljšali za skoraj celo uro.

Pozneje ste se usmerili v vodništvo, gorski reševalec ste že od leta 1960. Tudi na tem področju se je delo močno spremenilo. Kako je potekala organizacija v vaših začetkih?
Telefonov ni bilo, bil je v tovarni, sicer so bili redki, ki so ga imeli doma. Takrat, če je bila akcija, je prišel domov miličnik in vprašal, ali je tovariš ta in ta doma, in akcija. On je šel naprej obveščat, ti si pa prišel na zbirno mesto s kolesom ali te je pa takoj naložil v avto. Skladišče smo imeli pri miličnikih.

Plezanje nad rdečo luknjo v Čopu, Kunaver v pršnem plazu. Za ta posnetek je Sazonov dobil prvo nagrado v italijanski Gorici. Foto: Anton Sazonov

Kako pa naprej do prizorišča nesreče?
Komandir se je poskusil dogovoriti za kakšnega džipa, da smo šli naprej. Danes je seveda čisto drugače, telefon, SMS, nesreča, zborno mesto, če si blizu, greš pa neposredno na prizorišče nesreče.

Dejstvo je, da imate gorski reševalci čedalje več dela kljub boljši opremi.

Dela je veliko. Vse je bolj moderno, takšna in drugačna rekreacija, od teka do aerobike. Spomnim se, ko sem začel, so se mi kolegi smejali, da bom v hribih podivjal. Pozneje sem te iste kolege vodil po Švici. Ljudi v gorah je precej več kot nekoč, tudi nesreč je več, a odstotkovno je manj nesreč na število planincev kot nekoč.

Kot reševalec je bil priča različnim zgodbam
Pred nekaj leti sva bila z ženo na črpalki na Brezovici, ko sem dobil sporočilo, da se je zgodila nesreča v Peklu. Onemogla oseba. Če bi šel domov po opremo, bi predolgo trajalo, zato sva šla kar tja. K sreči sem imel obute primerne čevlje, po jeklenici sem šel gor in prišel do obnemoglega možakarja, srce ga je bolelo, bil je šibek, oblival ga je mrzel pot. Za silo sva ga oskrbela, potem je prišel zdravnik, ki mu je dal injekcijo, nato je pa že helikopter prihajal. Helikopter je prišel nad nas, reševalec se je po jeklenici spustil, a je bilo žal prepozno. Obnemogli planinec je umrl. Taki dogodki te presunejo. En trenutek se s človekom pogovarjaš, drugi trenutek ga ni več.
Foto: MMC RTV SLO

Kako ste usklajevali družinsko življenje?
Oženil sem se v zrelih letih, pri 53 letih, takrat je bilo že manj alpinizma, ampak žena je razumela.

Ko sem se oženil, je bil pa tudi hec. V gorskoreševalni komisiji sem bil v izpitni komisiji in na Planinski zvezi smo imeli sestanek. V soboto naj bi šli v Maribor, ker bo za Mariborčane izpit. Marjan Salberger iz Tržiča, ki je bil takrat šef, pravi, da se dobimo v soboto in gremo v Maribor. In mu rečem: "Marjan, v soboto pa ne morem." "Kako ne moreš?" "Ja, veš, ena kolegica se ženi." "Kaj imaš pa ti tam zraven? "Ja, jaz grem pa za moža." Letos bo 30 let, kar sva se poročila.

Bob, ameriški turist v Zermattu, in Tonač na Cima di Jazzi. Boba je štiri leta po dva oz. tri tedne vodil po gorah okoli Zermatta in Chamonixa. (Foto: Bets Sanderson)

Ko sem bil malo starejši, me vrhunski alpinizem ni več tako zanimal, prihajali so mlajši, zato sem se bolj posvetil vzgoji. Pritegnili so me alpinistični tečaji in vodništvo. Takrat se je že dalo voditi po tujih gorah. Dobil si vizo, pozneje so še te ukinili, in si lahko šel samo s potnim listom v tujino. Jugoslovanski potni list je bil zelo spoštovan.

Kam ste vodili skupine?
V Švico, Francijo, vse štiritisočake. Na Matterhorn sem peljal petkrat, na Mont Blanc približno 20-krat, Breithorn, Dom in tako naprej.

Vas je presenetila novica, da boste prejeli nagrado za življenjsko delo?
Ja, malo me je. Ves ta cirkus mi je malo odveč, mi je kar malo nerodno.
V hribe človek začne hoditi, in to mu ostane. Ker pri vseh drugih športih greš na rezultat, liga, državno, takšno ali drugačno tekmovanje. V hribe pa hodiš, ker je cilj, da si zunaj. Ni tistega tekmovanja. oz. če gre za dosežek, tudi treniraš, a ko tisti osvajalski naboj popusti, so hribi še vedno tam, možnosti ostanejo, ostanejo ti lažje ture.

Anton Sazonov – Tonač


Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj