V Ljubljani, ki jo je obiskala prvič, je Janne Teller sodelovala na festivalu angažiranega pisanja, ki je potekal na Vodnikovi domačiji in v Kinu Šiška. Foto: Mladinska knjiga
V Ljubljani, ki jo je obiskala prvič, je Janne Teller sodelovala na festivalu angažiranega pisanja, ki je potekal na Vodnikovi domačiji in v Kinu Šiška. Foto: Mladinska knjiga

Od tedaj se je v državi močno okrepila protipriseljenska politika in nestrpnost do drugačnih, o kateri piše tudi v zbirki zgodb Vse.

Danska pisateljica, rojena očetu Nemcu in mami Avstrijki, Slovenijo pozna zelo dobro. Kot otrok je namreč veliko poletij preživela pri babici v bližini Vrbskega jezera, odraslo pa jo je pot velikokrat vodila skozi Slovenijo v Bosno in Hercegovino, ki jo je postavila v ospredje enega svojih romanov.

Ustvarjalna 55-letna pisateljica je zanimiva sogovornica, njena stališča so premišljena, besede, ki jih izreka z mirnim, tihim glasom, pa zelo pretehtane. Njena življenjska pot je že sama po sebi vir številnih zgodb, čeprav v isti sapi zatrjuje, da si svoje like najraje v celoti izmisli. Pisati je začela že kot otrok, prvo zgodbo je objavila pri 13 letih. Kot pravi, je bil to njen način komuniciranja s svetom, kot otroku priseljenskih staršev ji namreč ni bilo vedno lahko. Svet pisanja pa je bil tisti, ki ji puščal vso svobodo. A čeprav je pisanje odkrila že zelo zgodaj, jo je življenjska pot najprej vodila drugam.

Danska je imela leta ugled kot velika zagovornica človekovih pravic, socialne države, humanitarne pomoči in svoboščin. Vedno smo bili ponosni, da smo Danci, ker je to pomenilo, da zagovarjamo svobodo, enakost spolov in tako naprej. Bilo je zelo žalostno, da se je to spremenilo. Kot jaz vidim, ne gre zato, da smo Danci večji rasisti, temveč da smo postali žrtve manipulacije oportunističnih politikov.

Janne Teller

Doštudirala je makroekonomijo, se potem zaposlila najprej v evropskih institucijah v Bruslju, potem pa je delala za Združene narode in več let v okviru misij preživela v Afriki (Mozambiku, Tanzaniji). Ob prihodu tja je doživela velik kulturni šok in pri prilagajanju na novo življenjsko okolje je moč črpala tudi v poeziji. Ko je živela in delala v Mozambiku, je po lastnih besedah izgubila vero v človeka, potem ko je videla in tudi sama doživela veliko grozot. Pesmi se je naučila na pamet in pomagale so ji pri boju z vsakdanjikom. Po vrnitvi iz Afrike leta 1995 pa je obrnila novo poglavje. "Ko sem odplačala študentsko posojilo, je počasi dozorela ideja, da se v celoti posvetim pisanju," pove stvarno in doda, da je sicer pisala ves čas, po predalih je imela nešteto popisanih listov. Ko zdaj gleda nazaj na svoje afriško obdobje, v njem vidi drugačen poudarek. "Gre za to, da se lahko veliko naučimo od njih. Pri njih ni pomembna učinkovitost, koliko imaš pod palcem, ampak so pomembni odnosi, predanost. Pa da smo si na jasnem, ne gre za romanticiziranje revščine. Gre za to, da imamo na Zahodu vse, pa nismo srečni. Ves ta napredek tehnologije in znanosti na drugi strani prinaša dehumanizacijo zahodnega človeka."

Uspešna pisateljska kariera
Literarni prvenec, sodobno nordijsko sago Odins ø (Odinov otok), je objavila leta 1999, od takrat pa je med drugim izdala romana Kattens tramp (Mačji topot, 2004) in Kom (Pridi, 2008) ter daljšo novelo Afrikanske veje (Afriške poti, 2013). Za mlade bralce je napisala odmeven mladinski roman Nič (v izvirniku 2001, v slovenščini pri založbi Grlica 2006), za mladino pa je izšla tudi knjiga v obliki potnega lista, Hvis der var krig i Norden (Kaj, če bi bila vojna na Severu, 2004) in zbirka kratkih zgodb Vse. Avtorica piše za danske časopise in revije novele in eseje, v katerih se še posebej kaže njena družbenokritična drža. Njena dela so prevedena v 25 jezikov. Največ prahu je dvignil njen roman Nič o dečku v sedmem razredu, ki ga razjedajo globoke eksistencialistične misli o življenju. Lepega dne na začetku šolskega leta pospravi stvari v torbo in odkoraka iz šole, prepričan, da je vse na tem svetu ničvredno in da se torej ne velja truditi za nič. Roman, ki se brezkompromisno dotika temeljnih človeških vrednot, je v nekaterih okoljih doživel sovražen sprejem, za nekaj časa so ga celo prepovedali. Danes velja za klasično delo mladinske književnosti, zanj pa je prejela tudi več nagrad, in sicer dansko nagrado za otroško in mladinsko književnost Kulturministeriets Børnebogspris, francosko nagrado Prix Libbylit in prestižno ameriško nagrado Michael L. Printz Honor Award.

Foto: Mladinska knjiga
Foto: Mladinska knjiga

V zbirki kratkih zgodb Vse, ki so v prevodu Silvane Orel nedavno izšle pri Mladinski knjigi, so v ospredju težke teme: nasilje, nestrpnost, zlorabe, umor, smrtna kazen, maščevanje, krutost, osamljenost, krivica … V bralcu na trenutke vzbudijo veliko nelagodje in od njega terjajo intimni premislek. Napisane so zelo neposredno, pri čemer so vsi liki razgaljeni do obisti. Kot pravi pisateljica, si like vedno izmisli. "Vedno se mi je zdelo lažje zavzeti perspektivo, ki ni moja, ker sicer postanem preveč sentimentalna in ne dovolj ostra, neposredna. Zato si vedno rada izmislim like, ki so popolnoma drugačni od mene. Rada se postavim tudi v kožo moškega ali dečka, ker to predstavlja velik izziv zame. Ko enkrat "ujamem" značaj lika, se mu popolnoma prepustim: pokažem njegove dobre in slabe plati, dobre in slabe misli. Sama se kot osebnost ne vmešavam več v zgodbo tega lika. Tako lahko pišem bolj iskreno in neposredno."

Kot pravi, na neki točki lahko pride do podobnosti z resničnimi ljudmi, saj obstajajo neke univerzalne značilnosti. "Na neki točki čutim, kako bi čutil ta lik, in potem se lik razvije sam od sebe, ni več moje zavestno razmišljanje, zaživi svoje življenje. Toda težava je, da moram skozi tak proces z vsakim likom, tudi najmanjšim, kar vzame zelo veliko časa. Zato sem tako počasna pisateljica, ker mi to vzame res veliko časa," pravi v smehu. "Toda če to naredim na pravi način, potem čutim, da so zgodbe tiste, ki mi povedo nekaj, nekaj, česar ne bi mogla sama odkriti. Zato moram biti odkrita z vsakim likom, da vem, kako bi se vedel. Ko recimo potem berem svoje delo, ga dejansko na neki način berem kot vsak drug bralec. To res ni kliše. Liki so tisti, ki prevzamejo vajeti. Včasih se to zgodi tudi na način, ki mi ni všeč. Recimo, sama res ne maram nasilja, pogosto pa se zgodi, da so moji liki na tak ali drugačen način povezani z neko obliko nasilja. Ne gre zato, da ga vedno opišem, skušam se mu izogniti."

Kaj prinese pomanjkanje moralnih meja?
Nasilje je v ospredju prve zgodbe z naslovom Zakaj, ki pripoveduje zgodbo 17-letnika iz dobro situirane družine, ki brutalno pretepe priseljenca, a se v pogovoru izkaže, da vzgib za napad ni bil rasizem, temveč ga je v kruto dejanje privedlo to, da mu niso bile nikoli postavljene meje. "Če pomislimo na pomanjkanje meja v družbi, težko razumemo, da se to ne dogaja še pogosteje?" vpraša najstnik v nekem trenutku. "To je zgodba, za katero sem navdih dobila iz resnične zgodbe, ki se je zgodila na Danskem, ko sem še živela tam. Nekoga sta napadla dva najstnika, k sreči ni šlo za hujše poškodbe. Toda komentarji po tem napadu so šli v smer, češ da ne gre za pomembno stvar. Poskus družbe, da bi nekako razložila ta napad, me je tako izzval, da sem želela napisati zgodbo. Moja generacija je zrasla v časih, ko je bila svoboda zelo cenjena, ko je nekdo skrenil s poti, je bil po navadi razlog, da je imel težko otroštvo. Danes pa ni tako: nekdo skrene s poti, ker je razvajen in noče sprejeti pravil. Skrajna meja je, ko svoboda enega človeka omeji svobodo drugega. Tanka meja je med tem, da pokažeš razumevanje, a ne toleriraš, " pojasni zaskrbljeno in doda, da jo močno skrbi tudi, kako v družbi razrešujemo konflikte, da ne bi prerasli v nasilje. "V svojih delih mi to ne uspe vedno. Mogoče nas zgodbe učijo, mene in moje bralce, o dinamiki, ki vodi v nasilje, o tem, kako bi ga lahko preprečili. Kajti ko smo blizu nasilju, je dejansko že prepozno. Če pa bi se naučili prepoznavati tisto mejno točko, bi lahko kdo ukrepal, preden je prepozno."

Zadnja zgodba v zbirki zgodb Vse pripoveduje zgodbo pisateljice, ki se spopada s pomanjkanjem navdiha. Na vprašanje, ali je avtobiografska, je Janne v smehu to potrdila. Foto: Mladinska knjiga
Zadnja zgodba v zbirki zgodb Vse pripoveduje zgodbo pisateljice, ki se spopada s pomanjkanjem navdiha. Na vprašanje, ali je avtobiografska, je Janne v smehu to potrdila. Foto: Mladinska knjiga

Družbeno angažirana pisateljica je v svojih delih, predvsem v esejih, kritična in pronicljiva opazovalka družbe. Na vprašanje, kako dojema, da se še do pred nekaj let popolnoma samoumevne pravice in svoboščine, kot je recimo pravica do splava, v zahodni družbi v zadnjih letih znova postavljene po vprašaj, odgovori tako, da nastavi ogledalo Sloveniji. "Mogoče je v vašem primeru zanimiv vidik, da ste se borili za zahodni tip demokracije in jo dobili ravno malo prej, preden so na Zahodu postali glasni nacionalisti in skrajni desničarji, ki spodkopavajo te vrednote. Tako ste zdaj ravno vmes," odgovori, potem pa ost kritike uperi zoper danske oblasti. "Na Danskem smo imeli vedno manjšinske vlade, država je bila stabilna in v dobrem ravnotežju. Kar naenkrat pa je skrajnodesničarska stranka leta 2001 dobila toliko glasov, da je desnosredinska stranka ugotovila, da bi imela koalicija z njimi večino v parlamentu. In tako se je oblikovalo zavezništvo: odločanje o politikah o tujcih in priseljencih so prepustili desničarjem, v zameno pa so dobili podporo pri vseh drugih vprašanjih. Danska se je popolnoma spremenila zaradi političnega oportunizma. Kajti do takrat so vodilni politiki, tako kot zdaj slišimo v Franciji in Nemčiji, zatrjevali, da ne bodo sodelovali s skrajno desnico, potem pa se je kar naenkrat pojavila nova generacija in vse se je spremenilo. Premier, pozneje je postal generalni sekretar Nata, Anders Fogh Rasmussen, je, tako sem prepričana, zgolj zaradi političnih razlogov, prodal našo demokracijo. Naša demokracija je delovala zelo dobro, dokler je bilo to ravnotežje med levico in desnico, pomemben je bil konsenz, ki je bil bolj običajen kot spopad. Ko pa je dobila večino desničarska struja, si lahko videl, kakšne posledice je prinesla: manjšina ne more zahtevati uvedbe parlamentarne preiskave, kar je recimo privedlo do tega, da smo se vključili v vojno v Iraku, noben minister ne more odgovarjati za noben škandal, če tega ne podpre večina ..." je ostra.

Po njenih besedah se je v tem času močno spremenilo tudi dansko novinarstvo. "Prej je bilo politično novinarstvo zelo močno in kritično do vlade. Nenadoma pa je bilo tako, da če so bili novinarji preveč kritični, niso imeli več dostopa do nobenega ministra. Lahko si predstavljate, da je za političnega novinarja dostop do politikov ključen. Kar naenkrat smo imeli avtokratsko vlado in novinarji so se podredili, da so sploh dobili kakšne informacije. Politično novinarstvo je skoraj postalo tiskovno predstavništvo vlade. Seveda bodo sami rekli, da to ni bilo res, ampak dejstvo je bilo, da tem niso obravnavali kot prej."

Peticija

Decembra 2013 je bila ena od pobudnic peticije 560 priznanih sodobnih avtorjev, ki so v luči razkritij Edwarda Snowdna protestirali proti množičnemu prisluškovanju in nadzoru. Peticijo je podpisalo več Nobelovih nagrajencev, naslovili so jo na vlade, korporacije in OZN.

Po izbruhu škandala s karikaturo (danski časopis Jyllands-Posten je žaljive karikature preroka Mohameda prvič objavil septembra 2005) je po njenih besedah oblast zagovarjala politiko, ki je bila ostra do vseh, ki so kritizirali karikature. "Sama sem bila kritična. Kajti ne gre zato, da ne bi smele biti objavljene, toda to je bilo obdobje velike demonizacije in diskriminacije muslimanov. Ta časopis je vedno objavljal rasistične stvari o muslimanih. V tem kontekstu je šlo pri tej karikaturi za dejanje demonizacije, in ne za dejanje svobode govora. Vse trditve o vzrokih, zakaj so to natisnili, so bile laži. Sama sem v knjigah večkrat uporabila dele Korana, pisala sem o srečanjih ver in bila kritična do ekstremizma." Kot pravi, je bilo veliko Dancev mnenja, da bo takšna politika vladala le nekaj let, a se je izkazalo drugače. "Danska je imela leta ugled kot velika zagovornica človekovih pravic, socialne države, humanitarne pomoči in svoboščin. Vedno smo bili ponosni, da smo Danci, ker je to pomenilo, da zagovarjamo svobodo, enakost spolov in tako naprej. Bilo je zelo žalostno, da se je to spremenilo. Kot jaz vidim, ne gre zato, da smo Danci večji rasisti, temveč da smo postali žrtve manipulacije oportunističnih politikov."

Na vprašanje, kako vidi družbo v prihodnosti, ni nič kaj optimistična. "Ne mislim, da bo prišlo do etničnega ubijanja, toda to počnemo na drugačen način, recimo z vračanjem beguncev v države, ki niso varne, ali pa s tem, da se do tistih, ki ostanejo tu, vedemo tako slabo, da nimajo nobenega življenja. Zdaj se celo govori, da bi kazensko preganjane prebežnike in tiste, ki so bili zavrnjeni pri prošnji za azil, preselili na otok. O tem sem recimo pisala v eni od svojih preteklih zgodb, seveda je bila takrat to zame popolna fikcija. Danes pa je to resničnost. Mislim, da ni bilo uresničeno zgolj zaradi tega, ker bi državo stalo preveč. Ne zaradi etičnih razlogov. Zamrznili smo celo konvencijo ZN-a o beguncih, v skladu s katero bi vsako leto sprejeli 500 prebežnikov. Pa smo ena najbogatejših držav na svetu. Če jih mi ne bomo vzeli, kdo jih bo?!" A, kot pravi, seveda ni vse tako črno. Veselijo jo poteze številnih sodržavljanov, ki pomagajo prebežnikom, in ji dajejo upanje, da solidarnost še živi.

Pisateljica je bila tudi gostja v oddaji Osmi dan.

Janne Teller, angažirana pisateljica