Nina Gazibara: Še bi to delala, če bi bila spet mlada
Nina Gazibara je eden najbolj prepoznavnih slovenskih manekenskih obrazov. V poznih 60. letih je še vedno iskriva, lepa, elegantna. Velja za eno najuspešnejših slovenskih manekenk. Delala je doma in v tujini, z modo se ukvarja že več kot 50 let.
Dnevnikov izbor tokrat posvečen legendarni manekenki
Objavljeno: 26. oktober 2019 ob 15:42
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nina Gazibara je eden najbolj prepoznavnih slovenskih manekenskih obrazov. Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare

O pogledih na manekenski posel in modno industrijo se je z njo za Sobotni Dnevnikov izbor pogovarjal Saša Krajnc. Oddajo, v kateri so govorili o sledeh, ki jih puščamo v digitalnem svetu, predstavili pa so tudi Plečnikovo hišo, si lahko ogledate spodaj, preberete pa lahko tudi daljši intervju z Nino Gazibaro.

Sobotni dnevnikov izbor
Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare

Kaj modna industrija, ki je vse hitrejša, kolekcije in obrazi na pistah se hitro menjujejo, človeku da, kaj mu vzame?
Jaz sem se imela krasno, ravno zaradi tega, ker smo se družili. To ni bil samo posel. Danes še občasno grem na revije, tudi nastopam na kakšni. Vidim, kaj se dogaja v zaodrju. Ne družijo se toliko. So na telefonih, vsak gre po svoje, takoj ko se konča. Mi pa smo se nekdaj res družili.

Je manekenstvo danes trši posel, kot je bil nekoč?
Ne vem, ali je trši. Dekleta, ki so pri nas, precej, precej manj delajo, kot smo mi delali takrat. Takrat je bila to le Jugoslavija. Takrat smo letali povsod. Bila sem v mestih, kamor drugače ne bi nikoli prišla, torej ne samo v glavnih mestih. Tega danes pri nas ni. Manj je dela, manj revij, manj slikanj, manj reklam, vsega. Tudi to je, da smo takrat mi – manekeni, fotomodeli – delali reklame na televiziji. Samo mi. Zdaj je pa trend, zadnjih 20 let, recimo, da jih tudi igralci in vse druge znane osebnosti. Pevci tudi reklamirajo vse mogoče stvari. Tukaj je sprememba. Dela je bilo neprimerno več kot zdaj.

Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare

Je kakšna prigoda, ki jo še vedno radi opišete?
Eni je dojka 'ven padla', enkrat se mi je obleka za neki žebelj na pisti zataknila, pa me je nazaj potegnila. Enkrat je čevelj dol zlezel, ker je bil prevelik, pa si vato noter dal. Vse sorte se je dogajalo. To so že nas učili in tudi jaz sem druge tako učila, ne se ustaviti, tako daješ samo več pozornosti temu. Čim hitreje je treba naprej. Enkrat je ena padla s piste, ker je bila ta ozka, ampak je bila nazaj na njej v treh sekundah. So opazili tisti trije v prvi vrsti, drugi ne. Prej je skočila gor, kot je bila dol. Vse sorte se je dogajalo, ampak se moraš znajti.

Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare
Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare
Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare

Delali ste za vse velike slovenske znane znamke. Rašica, Mura, Polzela. Modna industrija pri nas je bila takrat res drugačna, ne?
Vse smo delali – od pohištva do gradbenega materiala. Danes je od teh podjetij ostalo zelo malo in je škoda. Recimo Mura, to je bila taka tovarna, tako dobro je delala. Za take tovarne je škoda. Po drugi strani pa so se nekako pobrali ti oblikovalci, kljub tej krizi v zadnjih desetih letih. Nekako sodelujejo skupaj, ker je lažje skupaj in ceneje. Mislim, da jim gre, če ne, jih ne bi bilo, kajne.

Kaj manjka slovenski modi? Zakaj še bolj ne prodremo v tujino?
Težko. Mi smo majhna država, ampak nekaj naših oblikovalcev pa se je prebilo v tujino. Pričakovati, da bomo mi v nekem vrhu, tam, kjer so Francozi in Italijani, to pa je težko.

Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare

Pogrešate svet mode?
Malce ja. Rada sem to delala. Sem zelo družaben človek, meni je bilo to na kožo pisano. Potovanja, ogromno ljudi sem spoznala, vse te različne kulture, ko sem delala v tujini. To ti da eno širino, nisi omejen. Me sprašujejo, ali bi se še enkrat enako odločila, če bi bila mlada. Bi. Samo mogoče so pa zdaj zadeve drugačne. Zdaj veliko lažje prideš do tujih agencij kot takrat, ko sem šla v tujino. Takrat ni bilo spleta, nisi mogel nikjer pogledati, kje je kakšna agencija v tujini. Moral si dobesedno iti tja. Danes vse to najdeš, jim pišeš, stvari pošlješ agenciji. Vse najdeš na spletu. Tega mi nismo imeli. Nismo se imeli iz česa učiti. Kupovali smo tuje revije, ki so bile pri nas v Mladinski knjigi.

Na pisti nas je bilo tudi – recimo v Cankarjevem domu – po 20 naenkrat. Natančno si moral vedeti, držati razdaljo, kam greš. Drugače bi bila to zmeda 20 ljudi. Zato pravim, tole danes, ko grejo ena po ena, ni niti obratov, ničesar. To ni nič. To je preveč enostavno. Meni je to dolgočasno.

Foto: Osebni arhiv Nine Gazibare

Saša Krajnc, TV Slovenija
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj