Skalaši so 27. avgusta 1934 na vrhu Škrlatice postavili križ v spomin na v gorah umrlega tovariša Sandija Wisiaka in vse druge žrtve gora. Foto: Slovenski planinski muzej
Skalaši so 27. avgusta 1934 na vrhu Škrlatice postavili križ v spomin na v gorah umrlega tovariša Sandija Wisiaka in vse druge žrtve gora. Foto: Slovenski planinski muzej

To je bila majhna organizacija, ki je zaradi strogih vpisnih pogojev štela le okrog 300 članov (v istem času je bilo v Slovensko planinsko društvo vpisanih približno 10.000 ljudi), a iz nje je izšlo ogromno odličnih in prepoznavnih alpinistov, smučarjev, sankačev, gorskih reševalcev, fotografov, literatov, predavateljev in filmskih ustvarjalcev.

Fotografija iz leta 1924, ko so se skalaši vračali s Krvavca. Foto: Slovenski planinski muzej
Fotografija iz leta 1924, ko so se skalaši vračali s Krvavca. Foto: Slovenski planinski muzej

Etnično ozemlje zelo spremenjeno
Temelji za ustanovitev so bili postavljeni po koncu prve svetovne vojne, ki je ozemlju današnje Slovenije prinesel ogromne
spremembe. Z vstopom v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in nato v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je bilo slovensko etnično ozemlje vključeno v nove politične okvire. Zaradi Rapalske pogodbe in koroškega plebiscita je država izgubila precejšen del narodnostnega ozemlja. Nova meja je zarezala v slovenske gore, tako so Trenta, južna stran Triglava, Jalovca, Mojstrovke, Prisanka, Razorja, Mangart, Kanin, Krn, Bavški Grintavec, južna stran Bohinjsko-Tolminskih gora in severna stran Karavank ostali zunaj meja.

Želja: Duševna vzgoja
Slovensko planinsko društvo (SPD) je bilo ustanovljeno leta 1893. Njegov prvi namen je bil boj za obstoj, naravne pravice in neovirano delovanje v slovenskih gorah nasproti nemškim planinskim društvom. Po koncu prve svetovne vojne tega zunanjega motiva ni bilo več, društvo se je v tem času začelo ukvarjati predvsem s popravilom poškodovanih koč in poti. S tem je umanjkalo tisto, kar je tlelo v marsikaterem zahtevnejšem planincu − duševna vzgoja popotnikov v gore oziroma turistov, kot so takrat radi rekli.

Vabilo na ustanovni občni zbor TK Skala 2. februarja 1921. Foto: Slovenski planinski muzej
Vabilo na ustanovni občni zbor TK Skala 2. februarja 1921. Foto: Slovenski planinski muzej

Skala je bila ustanovljena 2. februarja 1921
Predvsem mladina se je spogledovala z gorami, v katerih je videla športni izziv. Mladi člani SPD-ja so od vodstva društva zahtevali, da prizna alpinizem (oziroma "strmo turistiko") kot enakopraven del planinskega udejstvovanja. Vodstvo temu ni bilo naklonjeno, kar je odprlo vrata do Turistovskega kluba Skala. Ustanovni občni zbor je bil 2. februarja 1921 v Prešernovi sobi restavracije Novi svet na Gosposvetski ulici v Ljubljani (na mestu sedanjega hotela Lev). Za prvega predsednika je bil izvoljen Drago Zorko, podpredsednik je postal Metod Badjura, tajnik pa France Rus, ki je tudi predlagal ime Skala. V klub je pristopilo 23 članov, večinoma so bili to dijaki, študenti in trgovski pomočniki, ki so bili mlajši od 20 let.

Začetek organiziranega alpinizma
Skalaši, kot so se poimenovali, so se začeli ukvarjati z alpinizmom iz nič, saj skoraj niso imeli povezave s predhodniki te dejavnosti na Slovenskem. Želeli so nadaljevati delo prvih redkih protagonistov pred njimi (Valentina Staniča, Franceta Kadilnika, Juliusa Kugyja, Henrika Tume ...). A neprekinjene alpinistične tradicije na Slovenskem pred tem ni bilo, zato se TK Skala pojmuje za začetnico organiziranega slovenskega alpinizma. Skalaši so svoje društvo razumeli kot izrazito vzgojno organizacijo. V klubskih pravilih so si med drugim zadali naloge "gojiti turistiko in smuški šport, pospeševati in širiti oboje v strokovnem športnem smislu, vežbati svoje člane in sploh mladino v strokovnih turistovskih in smučarskih tečajih, prirejati predavanja, tečaje, izlete in ture."

Razvitje prapora jeseniških skalašev na Triglavu 7. septembra 1924. Takrat je državna meja med Italijo in Kraljevino SHS potekala čez vrh Triglava. Foto: Slovenski planinski muzej
Razvitje prapora jeseniških skalašev na Triglavu 7. septembra 1924. Takrat je državna meja med Italijo in Kraljevino SHS potekala čez vrh Triglava. Foto: Slovenski planinski muzej

Neprimerno vedenje − izključitev
Pogoji za sprejem v klub so bili strogi, saj je kandidat za člana najprej moral prestati poskusno dobo in predložiti garancijska podpisa dveh starejših članov. V tem pripravljalnem obdobju, ki je sprva trajalo tri, nato pa šest mesecev, se je vsak kandidat za plezalca ali smučarja moral izkazati kot vesten, resen in dejaven član. To je naredil s tako imenovano alpinistično kvalifikacijo. Vsi člani so izpolnjevali turne kontrolne pole, v katerih so morale biti zapisane najmanj tri plezalne ture letno. Ena od nalog kluba je bila izgrajevanje članov v alpinistično oziroma gorniško osebnost. Spoštovali so planinsko tradicijo in etiko, zato sta bila neprimerno vedenje in nedelavnost kaznovana z izključitvijo iz kluba.

Žigi in znaki kluba in njenih podružnic. Foto: Slovenski planinski muzej
Žigi in znaki kluba in njenih podružnic. Foto: Slovenski planinski muzej

Ustanovitev treh podružnic
Že leta 1922 je bila v Bohinjski Bistrici ustanovljena prva podružnica, ki pa je delovala le leto dni. Velik del teh članov je leto pozneje ustanovil jeseniško podružnico. Ta je začela organizirati sankaške tekme, smučarji pa so se udejstvovali v smuku in slalomu. Razvoj alpskega smučanja do današnje kakovosti in razširjenosti je velika zasluga prav jeseniških skalašev. Imeli so odlično organizirano in izkušeno reševalno ekipo, prednjačili so v zimskem alpinizmu. Jeseniška podružnica je z leti postajala vse močnejša, tako v dejavnostih kot po številu članov. Iz nje so izšli nekateri najbolj znani skalaši alpinisti: Joža Čop, Stanko Tomišek, Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Miha Arih ... Opravili so veliko zelo težkih prvenstvenih vzponov v stenah Julijskih Alp, najbolj znane so njihove smeri v Triglavski severni steni, stenah Jalovca, Široke peči, Mojstrovke, Škrlatice in drugje. Leta 1931 je nastala še savinjska podružnica s sedežem v Lučah.

Najprej letni, nato še zimski alpinizem
V Skalo je bila vključena večina tedanjih najboljših slovenskih alpinistov. Člani so načrtno preplezali večino sten in grebenov v domačih gorah – najprej so ponavljali vse že obstoječe stare smeri, ki so jih večinoma preplezali tujci, nato so dodajali svoje, plezali pa so tudi v tujih gorstvih. Iskali so nove, še nepreplezane smeri v stenah in nove pristope na vrhove, mnogo smeri še danes nosi njihova imena. Pomembna vzgiba sta bila domoljubje in tekmovalnost, saj so močno občutili avstrijsko-bavarsko in tudi italijansko konkurenco v slovenskih gorah, zato so želeli preplezati slovenske stene v imenu celotne slovenske narodne skupnosti. Rešili so večino plezalskih ciljev v osrednjih Julijskih Alpah. Za prvo desetletje je za Skalo značilna usmeritev predvsem v kakovostni letni alpinizem, v drugem desetletju pa v zimski alpinizem.

Skalaši so leto po smrti Klementa Juga vzidali posebno spominsko ploščo. Foto: Slovenski planinski muzej
Skalaši so leto po smrti Klementa Juga vzidali posebno spominsko ploščo. Foto: Slovenski planinski muzej

Jug začel plezati prvenstvene smeri
Osrednje alpinistično ime je bilo Klement Jug. Po njegovi zaslugi so skalaši zelo hitro napredovali in kmalu dosegli raven evropskih plezalcev. Jug je ustvaril prvo jasno ideologijo alpinističnega dela TK Skale – pri doseganju ciljev je zahteval strogo samodisciplino, skrajne telesne in duševne napore, poudarjal je moč volje ter stremel k moralni popolnosti. Bil je prvi, ki je začel načrtno plezati tudi prvenstvene smeri. V treh letih svoje plezalske poti je napredoval od najlažjih plezalnih vzponov do izredno težavnih. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil med prvenstvenim solo vzponom čez zahodni del Triglavske severne stene. To smer sta leta 1930 prva preplezala Pavla Jesih in Milan Gostiša in danes nosi ime Jugov steber.

Kratek zastoj, a hiter pospešek
Po Jugovi smrti je nastopilo skoraj popolno alpinistično zatišje. Klub je iz nedejavnosti potegnila generacija ljubljanskih in jeseniških plezalcev, ki so po Jugovi smrti šele začenjali plezati. Razvijala se je plezalna tehnika, preplezane so bile vedno zahtevnejše smeri in do leta 1932 so slovenski alpinisti opravili številne plezalne vzpone v domačih Alpah. Kmalu so se usmerili tudi v tujino, predvsem v italijanske Dolomite in avstrijske ter nemške Alpe. Povzpeli so se tudi na Mont Blanc ter plezali v Karpatih in Dinarskem gorstvu.

Pavla Jesih je skupno preplezala 18 prvenstvenih smeri. Njene smeri so večinoma dobivale imena Skalaška, kar kaže na njeno klubsko pripadnost. Po padcu v Veliki Mojstrovki leta 1933 se prvenstvenih vzponov ni več lotevala, razen takoj po koncu druge svetovne vojne, konec junija 1945 v Triglavski severni steni v navezi z Jožo Čopom. Foto: Kinodvor
Pavla Jesih je skupno preplezala 18 prvenstvenih smeri. Njene smeri so večinoma dobivale imena Skalaška, kar kaže na njeno klubsko pripadnost. Po padcu v Veliki Mojstrovki leta 1933 se prvenstvenih vzponov ni več lotevala, razen takoj po koncu druge svetovne vojne, konec junija 1945 v Triglavski severni steni v navezi z Jožo Čopom. Foto: Kinodvor

Izjemno uspešne ženske
V Skali je bilo ogromno odličnih plezalk. Nevina Rebek je 24. avgusta 1924 kot prva Slovenka preplezala Triglavsko severno steno, v prvi samostojni ženski navezi pa sta leto pozneje Pavla Jesih in Dana Kuralt preplezali Slovensko smer. Mira Marko Debelak in Pavla Jesih sta bili po svojih uspehih prvi in edini dami evropskega alpinizma druge polovice dvajsetih in začetka tridesetih let. Obe sta preplezali številne prvenstvene smeri kot vodilni v navezah, kar je bilo brez primere. V svetu sta bili pomembni predvsem zato, ker nista bili odvisni od vodnika ali soplezalca. Tudi v pretežno moški družbi klubskih soplezalcev sta imeli pobudo, izvirne zamisli, dovolj znanja ter sposobnosti in sta zaradi vsega tega slovenski alpinizem približali svetovnemu alpinističnemu razvoju.

Tekmovali tudi na olimpijskih igrah
Skalaši so imeli vpliv tudi na smučarski šport, ta je bil po prvi svetovni vojni še v povojih. Gojili so ga le redki posamezniki, ki so prinesli smuči iz avstrijske vojske, in maloštevilna skupina drenovcev. Skala je predstavljala eno ključnih jeder slovenskega smučarskega razvoja, s čimer je izdatno pripomogla, da je smučanje postalo slovenski nacionalni šport. Skala se je v prvih letih predstavljala kot izrazito športno-tekmovalni klub. Šele pozneje, ko so na Slovenskem nastala druga športna društva, zveze in odseki, ki so se ukvarjali s smučanjem, je Skala športno-tekmovalno smučarsko udejstvovanje izpustila iz svojega programa. Zlata doba smučarskih dejavnosti skalašev je bila tako med letoma 1922 in 1928, takrat so bili skalaši člani državne smučarske reprezentance, sodelovali so na mednarodnih tekmah in celo olimpijskih igrah: Vladimir Kajzelj (Chamonix 1924), Peter Klofutar, Boris Režek in Stane Bervar (vsi St. Moritz 1928) v smučarskih tekih, Ciril Praček, Franci Čop, Emil Žnidar in Hubert Heim pa leta 1936 v Garmischu v alpskem smučanju.

Fotografija je nastala ob prvi projekciji filma V kraljestvu Zlatoroga v veliki dvorani Uniona v Ljubljani, 28. avgusta 1931. Foto: Slovenski planinski muzej
Fotografija je nastala ob prvi projekciji filma V kraljestvu Zlatoroga v veliki dvorani Uniona v Ljubljani, 28. avgusta 1931. Foto: Slovenski planinski muzej

Prvi celovečerni film: V kraljestvu Zlatoroga
Člani so bili izjemno dejavni tudi na kulturnem področju, saj so orali ledino na mnogo področjih – fotografskem, filmskem, literarnem in slikarskem, imeli pa so celo svoj naravoslovni odsek. Z nabavljanjem domače in tuje alpinistične literature so bogatili svojo knjižnico. Raziskovali so krajevno imenoslovje, izrazoslovje in morfologijo gora. Najpomembnejša kulturna zapuščina pa brez dvoma pripada prvemu slovenskemu celovečernemu filmu V kraljestvu Zlatoroga režiserja Janka Ravnika, ki je nastal leta 1931. Glavne vloge so odigrali skalaši Joža Čop, Miha Potočnik, Herbert Drofenik in Franica Sodja. Film je doma in na tujem doživel izreden uspeh.

Skalaški dom na Voglu. Foto: Slovenski planinski muzej
Skalaški dom na Voglu. Foto: Slovenski planinski muzej

Razpust na začetku 2. svetovne vojne
Skala se je na občnem zboru 14. novembra 1940 preimenovala v Alpinistični klub Skala. Klub je aprila, takoj po začetku druge svetovne vojne, iz Rima prejel dopis, naj člani sodelujejo s sorodnimi italijanskimi organizacijami oziroma pristopijo h Clubu alpino italiano. Tajnik Skale Edi Keržan je kolegom svetoval, naj namesto tega raje vsi po vrsti protestno izstopijo iz kluba, saj ga mora oblast v primeru premajhnega števila članov razpustiti. S tem je Skala prenehala obstajati. A zakaj ga po letu 1945 niso obudili? Zgodovinar, alpinist in soavtor monografije Trden kakor skala Peter Mikša razloži: "Po vojni se je šport preoblikoval, vključno s celotno planinsko organizacijo, v ospredju ni bilo več individualizma, ampak kolektivizem in množičnost. Vso planinsko in alpinistično organizacijo je prevzel PZS, ki v naslednjih desetletjih to dela dobro, in potrebe oziroma možnosti po tako elitnem klubu ni bilo več."

Ponovna oživitev
V dremežu je bil vse do 28. septembra 1995, ko je oživel z ustanovnim občnim zborom Slovenskega gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Ljubljani. Dve leti pozneje je bil ustanovljen Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov z namenom, da združuje gorniške klube in goji slovensko gorniško izročilo in zavest v duhu vrednot in tradicije Turistovskega kluba Skala. Danes združuje deset gorniških klubov in s tem ohranja duha skalaške misli.

Vira:
- Peter Mikša in Elizabeta Gradnik: Trden kakor skala (2017),
- pogovor s Petrom Mikšo.mo