Zgodba o dobrosr(e)čni Zdenki Gustinčič in njeni zapuščini
V teh dneh se veliko pogovarjamo o dobrodelnosti, o ljudeh odprtih rok in src, o ljudeh, ki ne živijo le za lastno blagostanje, temveč so sočutni tudi do drugih. Takšna je bila Zdenka Gustinčič, že pokojna notarka iz Nove Gorice.
Dolgotrajen zapuščinski postopek in mukotrpna ustanovitev fundacije
Objavljeno: 29. december 2019 ob 13:24
MMC RTV SLO

Zgodba o njej gane s svojo močjo in silovitostjo.

Zdenka Gustinčič je bila zaradi vsega hudega, kar je njen oče doživel in preživel med vojno, zavedna Primorka. Foto: Arhiv fundacije Zdenke Gustinčič.

Kdo je bila Zdenka Gustinčič
Zdenka Gustinčič je bila rojena leta 1950 v Novi Gorici. Ob njenem rojstvu so bili njeni starši za tiste čase že precej v letih, saj je bil oče Marjan star 43 let, mama pa 32 let. Zdenka je bila njun edini otrok. Otroštvo in mladost je preživljala na manjši domačiji v Grgarju, po domače se je reklo Fobški Kal, ki je bil dediščina njene matere. Njihova hiša stoji na vrhu klanca, ob edini poti, ki je pred več kot sto leti povezovala Grgarsko kotlino s Čepovansko dolino. Po tej poti je potekal zelo živahen promet, do Fobškega Kala se je cesta strmo vzpela, kar je bilo naporno za konje in drugo živino. Tam je bilo tudi manjše vodno zajetje – kal, kjer so popotniki napojili živino. Na Fobškem Kalu je zato Zdenkin praded Štefan Jevšček po prvi svetovni vojni odprl gostilno in kavarno Fobški Kal. Ni znano, ali je bila na tem mestu že prej gostilna, niti se ne ve, kdaj je bila hiša zgrajena, verjetno proti koncu 19. stol. Prometa je bilo toliko, da sta bili na Fobškem Kalu kar dve gostilni.

Štefan Jevšček je gostilno uspešno vodil vse do svoje zgodnje smrti leta 1932, ko ga je nekdo (še danes se ne ve, kdo je bil) v bližini hiše umoril. Posestvo in gostilno je prevzel njegov sin Štefan, posestvo je vmes zašlo v dolgove, šlo je na dražbo, vendar ga je Štefan Jevšček ml. odkupil nazaj. Tudi on je kmalu umrl, leta 1952, v svojem 41. letu starosti. Ker je bil Štefan Jevšček samski in brez otrok, je posestvo podedovalo njegovih pet bratov in sester, med njimi tudi Milka Gustinčič, uradno Ljudmila Gustinčič. Zapuščinski postopek se je zaradi več pravd med dediči vlekel kar šest let. Medtem je posestvo opustelo in samevalo, dokler ga ni rešila na javni dražbi Zdenkina mama Ljudmila Gustinčič, izplačala dedne deleže preostalih solastnikov in postala nova gospodarica na Fobškem Kalu.

Gostilna in kavarna Fobški Kal. Foto: družinski arhiv Zdenke Gustinčič.

Zdenkina oče in mama sta v obnovo hiše in posestva vložila vse svoje prihranke in delo. Ko je bila Zdenka stara 21 let in je že študirala na Pravni fakulteti v Ljubljani, je njen oče leta 1971 umrl. Očeta so v drugi svetovni vojni zajeli fašisti in ga mučili, od česar si ni nikoli povsem opomogel. Z mamo sta bili obe zelo navezani nanj in njegove smrti nista nikoli preboleli. Mama ni mogla več sama skrbeti za posestvo, zato sta se z Zdenko, ko je ta doštudirala, skupaj preselili v stanovanje v Novo Gorico. Z mamo sta znali živeti zelo skromno, bili sta spretni pri raznih hišnih opravilih, zato je njuno premoženje počasi naraščalo. Zdenka si je vedno želela živeti v hiški. To željo si je uresničila leta 1999, ko si je kupila hišo v 3. gradbeni fazi in jo postopoma dograjevala. Vanjo pa se je vselila šele deset let pozneje, po mamini smrti. Hišo na Fobškem Kalu je obdržala, vendar je tja zaradi pomanjkanja časa, preobilice dela in pozneje tudi zaradi bolezni vedno manjkrat zahajala.

Pravnica in zavedna Primorka
Zdenka je bila zaradi vsega hudega, kar je njen oče doživel in preživel med vojno, zavedna Primorka. Čeprav je Nova Gorica obmejno mesto in so v nekem obdobju domala vsi Slovenci hodili po nakupih v Italijo, je Zdenka odločno zavračala nakupovanje na drugi strani meje. Ena od prijateljic se spominja, da je Zdenka, če jo je kdaj povabila, naj gre z njo po nakupih čez mejo, le zamahnila z roko in rekla: "Kaj boš tam nakupovala, saj je tudi tu kaj!"

Zdenka Gustinčič je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomirala leta 1974. Po končani diplomi je opravljala pripravništvo na tedanjem Občinskem sodišču v Novi Gorici in novembra 1976 opravila pravosodni izpit, že čez mesec dni pa je bila izvoljena za sodnico. Delala je na zapuščinskem oddelku, pozneje pa na civilnem oddelku tedanje Enote Temeljnega sodišča v Novi Gorici. Opravljala je tudi delo sodnice na civilnem oddelku Okrožnega sodišča v Novi Gorici. V letu 1995, ko se je v Sloveniji ponovno uvedel notariat, je postala notarka v Novi Gorici, bila je v prvi generaciji slovenskih notarjev. Takrat je imela Nova Gorica le eno notarsko mesto. Zdenka je ta poklic opravljala strokovno, požrtvovalno in z velikim veseljem. Ta na videz krhka in nežna ženska je bila med ljudmi spoštovana zaradi svoje poštenosti, visokih moralnih načel, vestnosti, srčnosti, iskrenosti, pravičnosti, skromnosti in prijaznosti.

Predsednica uprave fundacije Lilijana Reljić (na sredini) s še dvema prostovoljkama. Foto: Staša Lepej Bašelj

Zdenka je imela tudi posluh za glasbo in je zelo rada pela. Bila je pevka v Komornem zboru Nova Gorica pod taktirko Štefana Mavrija, bila pa je tudi ena od najbolj aktivnih članic Rdečega križa v domačem kraju in je veliko delala kot prostovoljka. Čeprav je bila varčna in skromna, je vedno darovala denar za ljudi v stiski, zlasti je bila občutljiva in srčna do otrok.

Ko izbruhne usodna bolezen
Okrog njenega 50. leta starosti jo je prvič izdalo zdravje. Resno je zbolela, a je bolezen s pomočjo medicine in s trdno voljo do življenja uspešno premagala. Čez dobrih osem let je bolezen ponovno izbruhnila. V bolj skriti in z neznačilnimi in dolgo nerazpoznavnimi simptomi, zaradi česar so bili spregledani in prepozno ugotovljeni zgodnji znaki bolezni, kar je bilo zanjo usodno. Bolezen je bila močnejša od življenja in leta 2011 je Zdenka Gustinčič umrla. Pokopana je v družinskem grobu skupaj z mamo in očetom na pokopališču pri Sveti trojici v Novi Gorici.

Oporoka
Kot notarka je Zdenka razmišljala o svojem premoženju in o tem, komu ga bo zapustila, saj svojih otrok in bližnjih dedičev ni imela. Leta 2008 je pred odhodom na neko potovanje (za vsak primer, če letalo strmoglavi, je rekla) napisala lastnoročno oporoko in prijateljici Lilijani Reljič povedala, kje naj oporoko poišče, če bo umrla. Zdenka je tisto potovanje preživela, oporoka pa je ostala takšna, kot jo je zapisala prvotno, vse do njene smrti. Ni je več spreminjala. V oporoki je natančno opisala garanje in odrekanje, s katerim je njena družina pridobila svoje premoženje, in določila dediče svoje zapuščine. Nekaj denarja in zlatnine je zapustila svojim nečakom in nečakinjam, bratrancem in sestričnam.

V oporoki je zapisala, da ima glede domačije na Fobškem Kalu že dolga leta željo, da bi se preuredila v majhen, prijazen in domač dom za ostarele. Želela je, da "bi bil njen dom tako prijazen, kot je bil v času, ko je tam živela njena družina, in še dodala, da sta starša dajala streho vsem mimoidočim, ki jih je na poti mimo domačije ujelo slabo vreme. Veža v hiši je bila nekakšna čakalnica, če je zunaj snežilo ali deževalo." Z oporoko je zato Zdenka Gustinčič svojo domačijo na Fobškem Kalu zapustila Domu upokojencev v Novi Gorici z željo, naj se domačija ne proda na trgu in naj se poimenuje po njeni družini. Dom upokojencev je nenadejano dediščino sicer sprejel, vendar vodstvo doma nekako ni vedelo, kaj naj bi z njo počelo. Domačija je bila v precej propadlem stanju, v odročni vasi, brez vodovoda, tako rekoč odmaknjena od civilizacije, predvsem pa od zdravstvene in druge oskrbe, ki se pričakuje za bivanje starejših.

Dolgotrajen zapuščinski postopek in mukotrpna ustanovitev Fundacije Zdenke Gustinčič
Za vse preostalo premoženje je Zdenka v oporoki želela, da se "ustanovi fundacija ali sklad, ki bi služil v dobro ljudi in zasledoval usklajenost človekovega načina življenja z naravo". Za izvršiteljico oporoke in za ustanoviteljico fundacije je Zdenka v svoji oporoki določila Lilijano Reljič in še eno prijateljico notarko, ki pa iz osebnih razlogov te naloge ni mogla sprejeti.

Sr(eč)na hiša. Foto: arhiv fundacije

Lilijana Reljič odkrito pove, da če bi takrat vedela, kaj jo čaka, tudi ona verjetno ne bi sprejela te naloge. Še slutila ni, kakšen boj z birokracijo jo čaka in kako zapleteni so v naši državi postopki za ustanovitev neke fundacije. Najbrž tudi Zdenka sama, čeprav je bila notarka, tega ni dobro vedela. Če bi ustanovila fundacijo še za časa svojega življenja, bi bilo to relativno enostavno. Ustanavljanje fundacije po smrti ustanovitelja in prenos dediščine na novoustanovljeno fundacijo pa je bil podoben bitki z mlini na veter. Ustavljalo se je na vsakem koraku – to se ne da, ne more, tega še nismo delali, moramo vprašati, moramo se posvetovati, ne bo šlo ...

V tujini so fundacije ali ustanove dokaj utečeni in pogosti pravni subjekti, ki imajo veliko vlogo pri soustvarjanju splošne blaginje. Ustanovljene so za splošno koristne in dobrodelne namene in ne opravljajo pridobitne dejavnosti. V Sloveniji so osebe zasebnega prava, katerih ustanovitev in delovanje ureja Zakon o ustanovah. Že bežen vpogled v sodni register pokaže, da je pri nas le nekaj več kot 280 fundacij oz. ustanov. Pri nas najbolj znana dobrodelna fundacija je Fundacija Vincenca Drakslerja, ki deluje na območju Kranja in jo je ustanovitelj Vincenc Draksler ustanovil še za časa svojega življenja kot pomoč odvisnikom in njihovim svojcem. Kot rečeno, v Sloveniji posthumne ustanovitve fundacije doslej še ni bilo, zato je Lilijana Reljič orala ledino na tem pravnem področju.

Lilijana Reljič, predsednica uprave Ustanove Zdenke Gustinčič – Fundacije za dobro ljudi in narave, pove: "Nalogo, da izvršim oporoko Zdenke Gustinčič in ustanovim fundacijo, ki bo nosila njeno ime, sem sprejela kot veliko čast in veliko odgovornost. Pokojna Zdenka je v meni očitno prepoznala osebo, ki bo znala in zmogla izvršiti njeno poslednjo željo, zaupala mi je in je verjela vame. Sprejeta naloga mi je bila izziv, obljuba in zaobljuba, da bo Zdenkino ime še po njeni smrti živelo v njenem mestu Novi Gorici, ki ga je imela neizmerno rada, in da bo njeno premoženje služilo povezovanju, druženju in razumevanju med ljudmi. Čeprav sem včasih zaradi nenehnih zapletov že obupovala, nikakor nisem obupala. Zdenkina ideja se mi je zdela prečudovita. Njeno darilo, ki je obsegalo njeno celotno življenjsko delo, je hvale vredna in modra gesta za dobro ljudi in narave. Probleme in delo v zvezi ustanavljanjem fundacije in z Zdenkino zapuščino sem sprejela in vzela za izjemno dragoceno in neprecenljivo življenjsko izkušnjo, zaradi katere gledam zdaj na marsikaj v življenju z drugačnimi očmi. K uresničitvi cilja me je gnala trma, zagnanost in želja, da izpolnim Zdenkino poslednjo voljo. Pri tem mi je pomagalo nekaj najožjih prijateljev in sodelavcev, notarka Neli Kandus, ki je prevzela notarsko pisarno Zdenke Gustinčič, pa tudi moje dolgoletne izkušnje, znanja in poznanstva v poslovnem svetu. Brez vseh teh dejavnikov nam verjetno ne bi uspelo."

Minevali so tedni, meseci, zapuščinski postopek pa je kar trajal in trajal. Končal se je marca 2015, štiri leta po Zdenkini smrti, s pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Novi Gorici. Predhodno je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo odločbo o soglasju k aktu o ustanovitvi Ustanove Zdenke Gustinčič, julija 2014 pa je bila ta ustanova vpisana v evidenco ustanov pri Ministrstvu za notranje zadeve. Fundacija Zdenke Gustinčič, ustanovljena iz oporočne dediščine pokojne novogoriške notarke, je tako uradno zaživela. Zdenkina zapuščina, ki ni bila majhna, je bila v celoti prenesena v premoženje fundacije.

Ohranjena freska v več kot 100 let stari hiši na Fobškem Kalu. Foto: Staša Lepej Bašelj

Delovanje fundacije
S tem pa se zgodba pravzaprav šele začenja. Fundacijo vodi petčlanska uprava, ki ji predseduje Lilijana Reljič. V njej deluje trenutno 26 prostovoljcev, ki veliko dela opravijo brez plačila, a z veliko navdušenja in entuziazma.

Lilijana Reljič pove: "Ravnanje s tujim premoženjem, denarjem in zapuščino ni majhna odgovornost. Zdenkino darilo, dano od srca in z dobrimi nameni, pomeni zame in za ekipo, ki upravlja to premoženje, veliko breme in skrb. Kajti bogastvo se ne meri po tem, koliko denarja imaš, ampak po tem, koliko daš drugim. Dajanje osrečuje. Zdenka je imela vizijo, čemu naj bi služila njena zapuščina, komu jo dati, podariti, kar pa je bilo v vsakdanjem življenju težko uresničiti. Pogoji za delovanje takšne ustanove, kot si jo je zamislila Zdenka, morda še niso čisto zreli, nimamo še tovrstne prakse, kako ravnati s podarjenim nepremičnim premoženjem. Kar se je žal potrdilo ravno pri Zdenkini domačiji na Fobškem Kalu, ki jo je sicer v skladu z oporoko podedoval Dom starejših v Novi Gorici, a ni bilo prave volje za uresničitev Zdenkinih načrtov. Fundacija Zdenke Gustinčič je zato domačijo na Fobškem Kalu odkupila od Doma upokojencev in jo začela obnavljati, odkupila je tudi nekaj zemljišča v okolici. Hiša je zaradi starosti in dolgoletnega nevzdrževanja potrebna temeljite obnove. Trenutno so gradbena dela v največjem razmahu, dokončna prenova naj bi bila predvidoma končana do leta 2021. V objektu bodo štiri samostojne bivalne enote, ki bodo namenjene trajni ali začasni nastanitvi ostarelih (kar je bila prvotna Zdenkina želja) ali v turistične namene, vsekakor pa se bodo na tem prostoru odvijale razne prireditve, koncerti, kulturni dogodki, vsi pa s pridihom srčnosti, duhovnosti, povezovanja in druženja ljudi. Projektov in idej za koriščenje domačije Fobški Kal je veliko, uprava bo nedvomno izbrala takšne, ki se bodo v kar največji meri približali željam pokojne Zdenke Gustinčič."

Če je prihodnost Fobškega Kala še malce negotova in cilji še niso povsem dorečeni, pa je povsem drugače s centrom SReČNA hiša. Besedna igra srčno-srečno posrečeno izraža namen, za katerega je ta center ustanovljen – za srčno, nesebično, humanitarno deljenje znanja, izkušenj, dela, vrednot, dejanj in druženj. S tem ko se srčno razdajaš drugim, želiš drugim nekaj dati, ne pričakuješ pa koristi, obdaruješ in osrečiš tudi sebe. Kajti vse preveč je okrog nas stisk, bolečin, žalosti, socialne in duhovne revščine, izgubljenosti v hitrem tempu življenja, odtujenosti in pomanjkanju človeške bližine, srčnosti … Torej SReČNA hiša – hiša, ki jo je fundacija kupila s sredstvi iz zapuščine Zdenke Gustinčič v središču Nove Gorice, na Tumovi 5 in ki je namenjena projektu medgeneracijskega povezovanja in aktivnega vključevanja v kreacijo lepšega življenja in okolja. Zdenkina hiša je odprta za vse vrste aktivnosti in ustvarjalnosti. V njej se odvijajo predavanja, tečaji, delavnice, tu se srečujejo ljubitelji fotografije, filma, joge, duhovnosti, umetnosti - za različne generacije, od starejših do najmlajših.

Družinska hiša Gustinčičevih na Fobškem Kalu v Grgarju, ki je v lasti fundacije in se prenavlja. Foto: Staša Lepej Bašelj

Center SReČNA hiša je svoja vrata odprl oktobra 2016. Statistika za leto 2018 kaže, da se je v tem letu odvilo v njem kar 380 delavnic, seminarjev in drugih dogodkov, da je bilo vseh udeležencev na teh dogodkih 5.233, delo pa je opravljalo 26 prostovoljcev, ki so opravili 533 prostovoljnih ur. Izvedli so pet dobrodelnih akcij. V letu 2019 je bilo aktivnosti še več. V okviru fundacije je opravljalo delo 27 prostovoljcev, ki so opravili 318 prostovoljnih ur. Organiziranih je bilo 886 delavnic, seminarjev in dogodkov, v katerih je sodelovalo 8.459 udeležencev. Pri hiši na Fobškem Kalu je bila že spomladi čistilna akcija v gozdu in v okolici hiše ter še tri delovne akcije. Fundacija je nudila finančno in drugo pomoč pri izidu treh knjig: knjige Ivana Bavčevića Znanje je v tebi (praktične vaje za duhovni razvoj), knjige Lejle Kolman Batagelj Zgodba o Tristanu (zgodba matere ob izgubi otroka v nosečnosti) in Zarje Trkman Doživetja (doživetja goriške invalidke, ki je prekrižarila svet). Fundacija je organizirala tudi več mednarodnih dogodkov, npr. predstavitev knjige Preboj hrvaškega pisatelja Adrana P. Kezeleta, seminar in predavanje Crystal Taylorja iz Kalifornije in predavanje hrvaškega zdravilca in duhovnega učitelja Ivana Bavčevića.

Sedež fundacije v Novi Gorici. Foto: arhiv fundacije.

V hiši gostijo za simbolično ceno več družbeno koristnih organizacij, npr. Hospic, Svetovalni svet, Posvet … Prostori so namenjeni tudi za neprofitni najem zunanjim izvajalcem in lokalni skupnosti. V hiši je več pisarn, tri sejne sobe, večnamenska dvorana in arhiv.

Lilijana Reljič si želi več povezovanja z drugimi občinskimi ustanovami, društvi in zavodi, ki prav tako delujejo za dobro ljudi, narave in širše skupnosti. Po drugi strani pa razume, da je Fundacija Zdenke Gustinčič nekaj tako posebnega in edinstvenega, česar v slovenskem prostoru ni in bo tudi v prihodnje redko in da bo morda preteklo še kar nekaj časa, da bodo domačini z vso hvaležnostjo sprejeli to dragoceno darilo, ki jim je bilo dobesedno dano z neba.

Ustanova Zdenke Gustinčič – Fundacija za dobro ljudi in narave je primer in ideja, komu in v kakšne namene naj zapusti svoje premoženje nekdo, ki nima dedičev. Fundacija je živ nagrobni spomenik in spomin na osebo, ki je smisel svojega življenja videla tudi v razdajanju drugim in nesebični pomoči soljudem. Kajti ni lepšega, kot da nekaj daš. Zemeljska pot Zdenke Gustinčič je končana, mirno počiva v svoji ljubljeni domači novogoriški zemlji, v objemu matere Narave, ki jo je spoštovala in imela rada. V fundaciji, ki nosi njeno ime, in v spominih tistih, ki so jo poznali, pa bo živela še naprej.

Foto: Staša Lepej Bašelj, arhiv fundacije, osebni arhiv Zdenke Gustinčič

Staša Lepej Bašelj
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj