Države v razvoju morajo same nositi breme posledic podnebnih sprememb. Foto: Reuters
Države v razvoju morajo same nositi breme posledic podnebnih sprememb. Foto: Reuters

Dobrih sedem let po podpisu Pariškega podnebnega dogovora ugotavljamo, da smo daleč od takratnih obljub. Da smo zelo zašli in da tako rekoč skoraj ni več upanja, da bi segrevanje ozračja zamejili pod stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijskim obdobjem, svari bangladeško-britanski znanstvenik in direktor Mednarodnega centra za podnebne spremembe in razvoj s sedežem v Daki. Kot eden redkih lahko reče, da se je udeležil prav vseh dozdajšnjih podnebnih konferenc Združenih narodov, na katerih sodeluje kot pogajalec v imenu najranljivejših držav. Lani ga je revija Nature uvrstila med deset najvplivnejših znanstvenikov na svetu, potem ko so na podnebni konferenci v egiptovskem letovišču Šarm el Šejk po letih prizadevanj podpisali sporazum o izgubi in škodi, tako imenovani Loss and Damage Fund za pomoč državam z manjšimi dohodki pri spoprijemanju s posledicami podnebnih sprememb. Ta dokument je vrhunec skoraj 30-letnih prizadevanj, da bi glavne svetovne onesnaževalke priznale finančno odgovornost do držav z nizkimi izpusti, ki se spopadajo z opustošenjem. Prav Huq je bil več kot desetletje neuradni vodja tega gibanja.

"Zelo smo zašli, to je gotovo," je jasen Huq. "Pred nekaj več kot sedmimi leti smo v Parizu podpisali tako imenovani Pariški podnebni sporazum, s katerim smo se zavezali k tolikšnemu zmanjšanju izpustov, da bomo lahko ohranili segrevanje ozračja na planetu pod dvema stopinjama Celzija, naš idealni cilj je bil stopinja in pol glede na predindustrijsko globalno temperaturo. Na žalost se temu cilju nismo približali, države pa vztrajajo pri ustvarjanju toplogrednih izpustov. Nekaj prizadevanj v tej smeri je sicer bilo, a ne dovolj. Glede na predindustrijske čase je zdaj na svetu že stopinjo topleje, zelo težko bo ostati pod začrtano stopinjo in pol, a bojim se, da bomo v prihodnjih nekaj letih tudi ta cilj gladko povozili. Tudi če bomo želeli ostati pod dvema stopinjama, kar je naslednji cilj, se bomo morali veliko bolj potruditi. Idealno bi bilo razogljičenja pomakniti že v trideseta leta tega stoletja."

Saleemul Huq. Foto: Osebni arhiv
Saleemul Huq. Foto: Osebni arhiv

Zakaj je tako pomembno, da razogljičenje dosežemo v tako kratkem času?

Zato ker se Zemlja segreva prehitro. Posledice podnebnih sprememb se že kažejo, spodletelo nam je, da bi se jim izognili, vse skupaj bo samo še slabše. Podnebna kriza je že tu.

Kdo nosi največji delež krivde za to? Se vlade držav po svetu dovolj zavedajo trenutnega tveganja?

Vsi nosimo krivdo. Za problem podnebnih sprememb vemo že najmanj 30 let, o tem se na globalni ravni pogovarjamo že 30 let, tudi rešitve sprejemamo že 30 let. A vsakič, ko se o ukrepih strinjamo, teh ne izpeljemo. Na žalost smo zelo neučinkoviti pri spopadanju z globalnimi problemi. Nimamo svetovne vlade, ki bi odločala o ukrepih, ki zadevajo ves svet. Trenutno k težavam pristopamo na ravni držav, kar pomeni, da več kot 200 držav na srečanjih razpravlja in išče rešitve. Sporazumi so pozitivna plat tega, umanjka pa nam motivacija za njihovo izpolnjevanje. Zavirajo jih nacionalni politični pritiski in pa lobiranje industrije fosilnih goriv, ki je izjemno močna, vplivna in bogata in se bojuje proti temu, da ukrepamo, saj jim onesnaževanje prinaša zelo velik del dobička. Zatorej ni lahko.

Da je razmerje med krivdo za podnebne spremembe in njihovim bremenom zelo krivično, je splošno znano. Afrika na primer najmanj pripomore k podnebnim spremembam, a je najbolj ranljiva na njihov vpliv, tamkajšnje države bodo morale za prilagajanje na podnebno krizo kmalu nameniti do petkrat več kot za zdravstvo. Države G20 medtem prispevajo približno 75 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Pakistan, na drugi strani, ki pridela manj kot odstotek svetovnih izpustov, je medtem imel 30 milijard ameriških dolarjev škode zaradi hudih poplav. Mednarodni finančni tokovi v države v razvoju za prilagajanje na podnebne spremembe so od petkrat do desetkrat nižji od ocenjenih potreb, te bodo do leta 2030 narasle na več kot 300 milijard ameriških dolarjev na leto.

Rada bi se osredotočila na vašo državo, Bangladeš, ki je ena najgosteje naseljenih držav na svetu in ki že zelo močno občuti vpliv podnebnih sprememb. Kaj preti vaši državi, če se dvigovanje svetovne temperature nadaljuje z enakim tempom kot zdaj, in kako se pripravljate na to?

Bangladeš je, kot ste omenili, v samem vrhu med najranljivejšimi državami, kadar govorimo o vplivu podnebnih sprememb. Gre za izjemno gosto naseljeno državo, ogrožajo nas poplave, cikloni, delom države preti suša. Vsega tega se v Bangladešu zavedamo že desetletja in nismo sedeli križem rok. Opredelili smo najbolj rizične predele države in se učimo iz starih izkušenj. Zasnovali smo poseben nacionalni strateški načrt za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, veliko vlagamo v to področje, veliko je izobraževanja in ozaveščanja med prebivalci, kaj storiti, ko se zgodi kakšna naravna katastrofa. Če se nam naravne nesreče zgodijo danes, ne naredijo več tolikšne škode kot v preteklosti. Dandanes lahko uspešno obvestimo in evakuiramo več milijonov ljudi v zelo kratkem času, nekdaj so cikloni pri nas zahtevali več tisoč, celo več deset tisoč žrtev, danes pa je ta številka zaradi dobrega sistema obveščanja zanemarljiva.

Sami ste med drugim ustanovitelj svetovne mreže, v kateri posebno pozornost namenjate podeželskim skupnostim pri iskanju lastnih, na raziskavah temelječih rešitev za težave, povezane s podnebnimi spremembami. Kakšne ukrepe vse ste pomagali vzpostavljati v Bangladešu?

Ukrepov je veliko, naj jih omenim le nekaj. Na obalnih predelih Bangladeša živi od 30 do 40 milijonov ljudi, v minulem obdobju je država vložila veliko denarja v ustrezen sistem obveščanja pred cikloni, ki hkrati daje osnovna navodila, kako ravnati v nevarnosti. V ta namen smo vzdolž celotne obale zgradili zavetja, ki so razporejena tako, da jih lahko kdorkoli doseže v največ uri ali dveh hoda. Imamo domišljeno strategijo zgodnjega obveščanja pred nevarnostmi ob pomoči mobilnih operaterjev in medijev, redne reševalne vaje prakticirajo tudi v šolah, ob čemer ima sleherni dijak v bližini šole dodeljeno gospodinjstvo, za katero je odgovoren, če pride do nevarnosti. Tako poskrbimo, da nihče, zlasti med ostarelimi in obnemoglimi, ne ostane sam v nevarnosti, da smo tu drug za drugega. Dijaki namreč pomagajo ostarelim in onemoglim do skupnih zaklonišč. Za zdaj so najbolj ogroženi ribiči oziroma tisti, ki se med prihodom ciklona zadržujejo na morju. Ne glede na sistem zaklonišč in obveščanja pa so naravne nesreče še vedno tu. Ko se ljudje vrnejo domov, so njihove hiše še vedno porušene in polja opustošena, a vsaj število žrtev nam je uspelo sklestiti skoraj na nič. Nobena druga primerljiva država ni niti blizu temu.

Saleemul Huq, ki je pristal v mednarodnih podnebnih pogajanjih kot svetovalec podnebno ranljivim državam v devetdesetih letih 20. stoletja, je prve mednarodne izkušnje v politiki pridobil že v mladosti. Rodil se je v Karačiju staršema, ki sta bila zaposlena v pakistanski diplomatski službi, še preden se je Vzhodni Pakistan odcepil od Zahodnega. Ko je odraščal v Evropi, Afriki in Aziji na diplomatskih položajih svojih staršev, je razvil strast do znanosti in se pred 50 leti preselil v London, da bi študiral biokemijo, pozneje pa doktoriral na Imperial Collegeu v Londonu. Ko se je vrnil v Bangladeš, je ustanovil Bangladeški center za napredne študije. Skupaj s kolegi je prepričal tedanjo vlado, da potrebuje okoljsko ministrstvo, pri čemer je tudi pomagal napisati prvi okoljski akcijski načrt Bangladeša.

Pretekli podnebni vrh COP27 je bil uspešen vsaj po tem, da ste na njem vzpostavili sklad za škodo in izgubo, tako imenovani Loss and Damage Fund. Kakšna je bila vaša vloga pri tem?

Ideja sklada je zelo stara, v preteklosti so se zanj najprej zavzele male otoške razvijajoče se države, kot so Kiribati, Fidži, Samoa, Maldivi … Združile so se v posebno zvezo, saj se zavedajo, da so podnebne spremembe zanje eksistenčna grožnja. Če se morska gladina zviša za meter, bodo številne med njimi izginile pod vodo in ne bodo več obstajale. Male otoške države so se za tovrsten sklad zavzemale že dlje časa, a so ostale preslišane vse do zdaj. V zadnjih letih jim je ob bok stopila zveza 46 najmanj razvitih držav sveta, pri kateri sodelujem kot svetovalec. Tako smo začeli skupaj pozivati k ustanovitvi sklada in lani tudi dosegli prelomni dogovor. Sklad še ne deluje, za zdaj zanj obstaja le strinjanje.

Kje boste dobili sredstva zanj in kako finančno obsežen naj bi bil?

Ob teh dveh vprašanjih sta odločilni tudi, kdo bo razdeljeval denar in kdo ga bo na koncu dobil. Vsa ta vprašanja so legitimna in jih naslavlja poseben tranzicijski odbor. Naj z vami delim svojo idejo: sam menim, da bo šla škoda, ki jo bodo povzročile podnebne spremembe, kmalu v trilijone dolarjev, tudi v razvitih državah, kot so evropske, se temu ne boste mogli izogniti. Pri tem bo treba poskrbeti predvsem za najranljivejše in najrevnejše, škoda, ki jo bodo utrpeli ti, se bo najverjetneje merila v desetinah milijard. In tem bo namenjen sklad. Denar zanj bi lahko prišel s strani vseh držav sveta, nekatere so se, mimogrede, že ponudile, da vanj prispevajo svoj del. A sam mislim, da bi morala vanj svoje prispevati tudi podjetja, ki k onesnaževanju doprinesejo največ. Ena od rešitev bi bila desetodstotna obdavčitev dobička podjetij v sektorju fosilnih goriv, in to v državi, v kateri so registrirana. Tako bi lahko zelo hitro zbrali več deset milijard dolarjev. Kot veste, imajo prav te družbe zaradi rusko-ukrajinske vojne trenutno izjemne dobičke, zato desetodstotne izgube pri njem najbrž sploh ne bi občutile.

"Sam sklad ne pomeni pomoči," je jasen Huq, "ampak temelji na načelu 'onesnaževalec plača'". Prav zato so mu dolgo časa nasprotovale številne države, še najtežje je bilo prepričati najbogatejše z visokimi izpusti.

Kaj pa menite o odnosu razvitih držav do vzpostavljenega sklada za izgubo in škodo?

Razvite države, zlasti Amerika, doslej niso bile ravno naklonjene razpravam o denarju in financiranju posledic podnebnih sprememb. Pojem 'za izgubo in škodo' je v tem oziru neke vrste evfemizem, saj nam ni dovoljeno uporabljati besedne zveze 'odgovornost in odškodnina'. Pravzaprav se v razpravi o skladu pogovarjamo prav o odgovornosti in odškodnini, a ti dve besedi še vedno ostajata tabu. Pristali smo na to, da smo sklad poimenovali drugače. Med razvitimi so nam podporo izrazile že številne evropske države, kot so Nemčija, Danska, Irska, Avstrija … Pričakujemo, da bodo k finančni podpori sklada pristopile vse države sveta. To je odgovornost prav vseh.

Sami ste se udeležili prav vseh podnebnih vrhov Združenih narodov doslej. Imate še vero in zaupanje vanje?

Ja, imate prav, sem eden redkih, ki so se udeležili vseh podnebnih vrhov doslej. Pri njih ne sodelujem kot pogajalec, ampak kot svetovalec, kjer zastopam blok najranljivejših držav, ki mu trenutno predseduje Senegal. Po eni strani so se tovrstna srečanja izkazala za premalo učinkovita, spodletelo nam je, da bi preprečili problem, ki smo ga vsa ta leta naslavljali. A po drugi strani je to edino orodje, ki ga imamo. Globalno soobstaja več kot 200 držav, a nimamo vlade oziroma organa, ki bi učinkovito naslavljal probleme, ki so planetarni in zadevajo vse kotičke sveta. Nobena država se podnebnim spremembam in njihovim posledicam ne bo mogla zoperstaviti sama, to lahko storimo le skupaj. Pomembno je, da se koreniteje vpletemo državljani vseh držav in ne prepuščamo več pasivno vsega odločanja našim politikom. Podnebne spremembe bodo oziroma so že postale naš dnevni spremljevalec, trenutno se s hudimi poplavami spopadajo, denimo, v ZDA, najbogatejši državi sveta – po decembrskem snežnem orkanu v državi New York so zdaj na sporedu poplave, ki jemljejo življenja v Kaliforniji. Nihče več kmalu ne bo na varni strani, in na to globalno nismo pripravljeni. Tega se moramo naučiti, kar se da hitro, in v tem kontekstu je najbrž Bangladeš bolje pripravljen kot večina sveta.

Razkol med tem, kaj bi morali storiti, in tem, kaj smo storili, se veča, je razbrati iz vaših odgovorov. Ampak kateri ukrepi pa so se do zdaj zares izkazali za učinkovite?

Trenutno moramo bolj strniti vrste pri tem, da obljube ne bodo le prazne, ampak da res ukrepamo. Ne čakajmo več na sklepe Okvirne konvencije Združenih narodov za podnebne spremembe, ki temelji na konsenzu vseh vključenih, ampak vzpostavljajmo koalicije voljnih. In teh je že kar precej – od koalicije proti izkoriščanju premoga, koalicije proti izsekavanju gozdov, koalicije za varovanje oceanov ... Koalicije povezujejo enako misleče države, hkrati pa drugače misleče pri njih nimajo vzvodov, da jih upočasnjujejo ali ovirajo. A ne gre le za koalicije držav, podobno se lahko povezujejo tudi nevladne organizacije, podjetja, zasebni sektor. Ob uradnem podnebnem vrhu, kjer se pogajajo države, lahko zdaj iz leta v leto bolj očitno vidimo tudi vzporeden vrh tovrstnih koalicij. Tam sprejemajo prave odločitve in predvsem začenjajo dejanja, medtem ko so vladni pogajalci predvsem le besedna predstava. A ne glede na vse se tovrstnim podnebnim vrhovom ne moremo odpovedati, le da bo treba na njih pokazati več akcije in manj govora.

"Če se izpusti izrazito ne zmanjšajo, se bo vse več držav spopadalo z uničujočimi učinki podnebnih sprememb. Svet mora nujno najti več sredstev za blažitev, prilagajanje ter izgubo in škodo, da podnebne spremembe ne bodo zmanjšale možnosti človeštva za doseganje ciljev trajnostnega razvoja," je ob koncu še prepričan Saleemul Huq. Če se zgodi to, se bo začarani krog sklenil.

Več akcije in manj govora