"Če vprašamo ekonomista, bo videl same probleme, če pa vprašamo strokovnjaka socialne stroke, vam bo večina odgovorila, da je staranje prebivalstva dosežek civilizacije, na katerega smo lahko ponosni. Zaradi hlastanja po zaslužku in profitnosti družbe gledamo na starejše kot na breme in ne vidimo njihove aktivnosti in prispevka k družbi," je za MMC odgovorila strokovnjakinja za socialno gerontologijo Jana Mali s Fakultete za socialno delo v Ljubljani.

Medgeneracijsko solidarnost prevečkrat gledamo z zornega kota, da mora mlajša in srednja generacija pomagati in podpirati starejšo, pozablja pa se na obraten pogled. Tudi starejša generacija lahko še veliko prispeva mlajšim od sebe, je opozorila profesorica, ki se največ ukvarja s področjem socialnega dela s starimi ljudmi, in izpostavila primer počitniškega varstva pretekle zimske počitnice v enem od domov za starejše občane. "Spomnim se primera, ko je stanovalka doma otroka učila med počitnicami branja, on pa ji je vračal z druženjem," je poudarila, da je človek rad koristen tudi na starost in nikakor ne želi biti v breme nikomur.

Če začneva s čisto zgodovinskega zornega kota. Kje, kdaj in kako so se pojavili prvi domovi za starejše oz. t. i. ubožnice in hiralnice, kot se jim je reklo včasih?
Zgodovina našega domskega varstva sega nazaj v 13. stoletje, ko je v Kamniku nastal azilni zavod in v Ljubljani zavod za neozdravljive bolnike, v 14. in 15. stoletju nato naše kraje zaznamujejo različni špitali (bolnišnice, op. a.) Vse to so nekakšne predhodnice domov za starejše. Malce pozneje se pojavijo tudi t. i. ubožnice, namenjene revežem, ki se niso mogli preživljati sami. Iz špitalov se konec 18., začetek 19. stoletja razvijejo predhodnice bolnišnic in predhodnice domov za starejše t. i. hiralnice. Domovi za starejše v današnji obliki se pri nas razvijejo šele po 2. sv. vojni, zanimivo je, kako so povojne oblasti institucije, namenjene starim ljudem, namenile vojnim sirotam, stare ljudi pa so preselili v zapuščene graščine, kar nekaj današnjih domov se je začelo razvijati na gradovih. Prav namenska gradnja stavb za domove za starejše pa se je v Sloveniji začela šele v 60. letih 20. stoletja. Sam namen oskrbe se je skozi čas nenehno spreminjal, od obdobja, ko je bila v ospredju zdravstvena oskrba, sledi večji poudarek na socialni oskrbi do današnjih dni, ko razmišljamo o čisto novih oblikah domov z gospodinjskim pristopom, da se življenje v instituciji čim bolj približa življenju doma, da starejši živijo tudi v instituciji tako, kot so živeli doma, velik poudarek je na lastni skrbi zase, da še naprej sami kuhajo, da so stanovalci aktivno vključeni v življenje, ne pa da jim življenje diktira institucionalni režim. Ostati morajo čim aktivnejši.

Kako je prišlo do zavedanja v družbi, da je treba za starejše poskrbeti?
Prve srednjeveške institucije so bile zavetišča, tudi za popotnike, da so se tam lahko spočili. Šlo je za prostore, kamor so 'odlagali', če lahko tako rečemo, ljudi, ki niso mogli poskrbeti zase in slediti toku življenja v mestu.

Spraviti jih je bilo treba s ceste ...
Točno. Spraviti jih je bilo treba stran in del tega principa se na neki način še vedno drži naših domov za starejše vse do danes. Zlasti tistih, ki so izvajali graščinsko oskrbo zunaj naselij daleč stran od mestnih središč. Namenska gradnja v 60. letih se je nato izvajala v centrih mest, ker so se že zavedali, da pozicioniranje domov za starejše vpliva na položaj in razumevanje starosti in starejših ljudi. V tem času se pri nas razvije socialna gerontologija, začelo se je razmišljati o tem, da je treba stare ljudi vključevati v družbo, jim omogočati aktivno družbeno vlogo in zagotoviti oskrbo v skupnosti. Žal smo veliko več kot v razvoj skupnostne oskrbe, investirali v razvoj in gradnjo domov, zanemarjali pa smo oskrbo v domačem okolju, kar naj bi zdaj popravili z vzpostavitvijo sistema dolgotrajne oskrbe.

Zakaj skupnostne oskrbe več kot 50 let pozneje še vedno ni?
Tako stroka kot socialna politika vesta, da bo treba dosedanjo prakso prekiniti. Programi socialne pomoči na domu so dobro razviti, odpirajo se dnevni centri, začasna varstva in druge skupnostne oblike, a te ne pokrijejo vseh potreb starejše populacije, ki je vedno večja. Zato moramo razvijati nove storitve prav v okviru skupnostne oskrbe.

Zatakne pa se pri denarju ...
Da. Največkrat se ustavi pri financah.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da starejši lahko preživljajo kakovostno starost in ne hirajo v stilu hiralnic 19. stoletja?
To je zelo kompleksno vprašanje, ker se je od 19. stoletja do danes način življenja močno spremenil, pa tudi odgovor na vprašanje, kaj sploh je kakovostna starost ni enoznačen. Starega človeka moramo razumeti celostno, upoštevati njegove osebnostne dejavnike, kaj ga identificira, zaznamuje, loči od drugih ljudi, in mu to omogočiti tudi na stara leta. V masovnih institucijah, kot so domovi za starejše, se edinstvenost posameznikov porazgubi. V domu ga mora osebje obravnavati kot edinstvenega posameznika in ne kot zgolj številko. Pri skupnostni oskrbi je glede tega nekoliko lažje.

Drug pomemben dejavnik je materialni status, višina pokojnine, kaj si lahko privošči, kako kakovostno raven življenja si lahko zagotovi. Pokojnine so precej manjše od plač, za mnoge je ta prehod ob upokojitvi izredno velik šok. Tretji dejavnik pa je socialni dejavnik. Kdo obkroža starega človeka? S kom živi, kakšna je njegova socialna mreža? Po naravni poti izgublja znance in prijatelje, ki so njegove starosti. Ta primanjkljaj v socialnih mrežah nekateri kompenzirajo z družino, sploh če so imeli veliko otrok in imajo zdaj še več vnukov. Drugi si na stara leta s pomočjo konjičkov in drugih dejavnosti, tudi skupin za samopomoč in dejavnosti v društvih upokojencev, ustvarijo nova prijateljstva. Ljudje na podeželju pogosto te možnosti nimajo, sploh kadar se iz vasi izselijo vsi mladi ljudje, kakovost staranja je tu iz socialnega vidika posledično veliko nižja.

Četrti dejavnik, ki je ključen, pa je zdravje. Stari ljudje pogosto omenjajo, da so se, ko so se začele pojavljati prve zdravstvene težave in so potrebovali pomoč drugih ljudi, začeli počutiti resnično stari. Pomemben pa je tudi širši družbeni dejavnik socialne vključenosti starejših. Koliko upokojence in stare ljudi družba priznava kot pomembne, sposobne in aktivne člane? Vsi ti dejavniki določajo, kako zadovoljno se počuti star človek.

V fizičnem smislu proces staranja ni nobena neznanka. Kaj pa se dogaja s človekovo psiho, postajamo vedno bolj modri ali gre prej za obraten proces stagniranja?
Popolnoma odvisno od posameznika, koliko razvoja si dopusti. Običajno se pri ljudeh, ki niso zadovoljni s svojim življenjem, to odraža tudi v starosti. Odklanjajo stike, se ne vključujejo v aktivnosti, so pogosto depresivni in tudi njihov črn pogled na svet priča o tem, da so padli v stagnacijo. Na drugi strani imamo ljudi, ki jih je celo življenje gnal razvoj, pridobivanje znanja in novih izkušenj. Za zadnje lahko rečemo, da njihov pogled nazaj na prehojeno pot v življenju izžareva modrost. Težko bi posploševali, a številke kažejo, da v zadnjih desetletjih generacija upokojencev postaja vedno aktivnejša na številnih področjih, tako da se za modrost v družbi ni bati.

Starajoča se družba je fenomen materialno preskrbljenega razvitega sveta, ki se vrti vedno hitreje. Nekatere napovedi so naravnost apokaliptične, če se nekaj ne bo spremenilo ...
Razumevanje demografskih sprememb je ključno. V medijih pogosto zasledimo, da gre za grožnjo družbi in mlajšim generacijam, zasledimo lahko izraze, kot je cunami staranja. Na eni strani imamo vedno večji delež starejših od 65 let in vedno manjši delež mlajših od 15 let, manjša se število delovno aktivnih ljudi, kar med generacijami ustvarja neravnovesja. Javni sistemi od zdravstva do pokojninske blagajne niso bili zasnovani na takšnih predpostavkah. Če vprašamo ekonomista, bo videl same probleme, če pa vprašamo strokovnjaka socialne stroke, vam bo večina odgovorila, da je staranje prebivalstva dosežek civilizacije, na katerega smo lahko ponosni. Zaradi hlastanja po zaslužku in profitnosti družbe gledamo na starejše kot na breme in ne vidimo njihove aktivnosti in prispevka k družbi. Opravijo ogromno dela, ki sicer ni plačano, a delo ni samo to, za kar dobivamo plačo. Vsak od nas opravi ogromno neplačanega dela in prav v tej kategoriji prednjačijo upokojenci. Od varstva vnukov, do prostovoljnih projektov v skupnosti, ustvarjanja kulturnih prireditev ...

Nizka nataliteta je prepoznavni znak razvitega sveta. Velikokrat se omenja, da mladi nimajo dovolj zagotovljenih služb in stanovanj, a prav ti mladi prebivajo v najbogatejših predelih modrega planeta, precejšen paradoks, kajne?
Na problem je treba pogledati celostno in odgovoriti z ustreznimi socialnimi in drugimi politikami. Če je na voljo premalo stanovanj za mlade, da bi se lahko osamosvojili in osnovali družine, je država poklicana za to, da priskoči mladim na pomoč. Potem imamo izkoriščevalske prekarne zaposlitve, preveriti je treba, kateri vse dejavniki mladim preprečujejo, da bi se osamosvojili.

Veliko se govori o socialni izključenosti starejših, kako je s tem v Sloveniji, se prevečkrat na njih gleda izključno kot na breme?
Imamo kar nekaj raziskav, ki potrjujejo, da se starost in stari ljudje pri nas razumejo stereotipno. Posploševanje negativnih lastnosti na vse stare ljudi je velik problem. Na njih gledamo kot na neproduktiven del družbe, ki je zgolj breme za zdravstvo, pokojninsko in vse druge proračunske blagajne itd. Raziskava Eurobarometer iz leta 2009 je v Sloveniji pokazala, da kar četrtina vprašanih meni, da so stari ljudje v družbi odveč. Odrezali smo se izjemno slabo, to je zelo zaskrbljujoče. Stari ljudje so v družbi prevečkrat nevidni, do njih pa je preveč nestrpnega obnašanja, bodisi v prometu, v trgovini ali v okviru družine. Stereotipne negativne predstave nastajajo predvsem iz strahu do staranja in starosti. Mlade in srednje generacije se bojijo postarati. Dnevno nas bombardirajo oglasi produktov, ki obljubljajo 'večno mladost', preprečujejo obrazne gubice, sive lase, do zdravstvenih preparatov za čilo in zdravo življenje, da bomo lahko še dolgo aktivni in produktivni.

Kultura večne mladosti ...
Tako, starejši so njeno nasprotje, zato jih vidimo v negativnem smislu. Kot družba potrebujemo premislek o tem, da naše življenje ni smiselno, če ga ne doživimo tudi v zadnjem obdobju, to je v obdobju starosti. Starost je vrednota, ki so jo znale ceniti že prve civilizacije naslanjajoč se na modrost in izkušnje starejših.

Od starejših se pričakuje, da bodo delali vedno dlje in bodo posledično čim manj časa v breme pokojninski blagajni, je to tista socialna vključenost, na katero v glavnem cilja družba 21. stoletja?
Po eni strani starejši tako dokažejo, da so lahko še kako produktivni in koristni družbi, po drugi pa bo treba zagotoviti takšne delovne pogoje, da bodo starejši ljudje z vsemi spremembami, ki jih doletijo, lahko uspešno delali na teh delovnih mestih. Vsega nekdo, star 65 let, ne more početi ali pa početi v enaki obliki kot nekdo pol mlajši, prilagoditi bo treba tudi zakonodajo, ne pa samo na slepo avtomatsko podaljševati delovno dobo. Pojavlja se hud problem, da imamo v Sloveniji vedno več mlajših od 65 let, ki imajo demenco. Zbolijo stari 50 let, ko so še delovno aktivni. Kaj se z njimi zgodi? Invalidsko jih upokojijo, pogosto prezgodaj, vsaj v začetnih fazah bolezni so še vedno sposobni opravljati marsikatero delo. Raziskave so pokazale, da dlje, ko nekdo ostaja aktiven, počasneje napreduje bolezen. Mi pa že takoj ob postavitvi diagnoze demence onemogočimo, da bi človek sploh imel možnost ostati aktiven in svoje sposobnosti čim dlje ohraniti.

Česa bi se morali naučiti o demenci?
Naučiti bi se morali živeti z ljudmi z demenco, veliko bo treba narediti za to, da bodo ljudje z demenco sploh vidni v družbi. Danes so večinoma zaprti po psihiatričnih bolnišnicah in domovih za stare, dolgoročno bivanje v domači oskrbi pa je redko. Vse sodobne smernice v tujini in tudi pri nas v skladu s sprejeto nacionalno strategijo o obvladovanju demence do leta 2020 gredo v smer, da moramo ljudem omogočiti, da čim dlje ostanejo v domači oskrbi. Sistem imamo zdaj tako naravnan, da človeka že v začetni fazi oz. med začetno in srednjo fazo pošljemo v domove za starejše. Tako je preprosteje, saj se nam ni treba naučiti živeti ob njih. Trgovka v trgovini bi morala vedeti, za kakšne probleme gre, ko nekdo pride brez denarja ali pa ne ve več, kaj je prišel kupit, na banki bi morali vedeti, zakaj človek z demenco ne zna uporabljati bankomata, šofer avtobusa bi moral znati pomagati človeku z demenco, ki pride na avtobus in ne ve, kaj tam počne itd. Postati bi morali pozornejši na sočloveka, kot družba pa gremo ravno v nasprotno smer – postajamo vedno bolj odtujeni. Smo individualistična družba, kjer vsak gleda samo nase, skupnostni vidik življenja in čut do sočloveka pa nam nista več tako pomembna.

V katero smer bi morala iti oskrba starejših v Sloveniji, smo na pravi poti?
Na pravi poti smo glede razvoja institucionalnega varstva, tu smo v samem evropskem vrhu, saj kar petim odstotkom starejših od 65 let omogočamo nastanitev v domovih. Pospešeno pa bi morali razviti tudi oskrbo v skupnosti. Poznamo zelo dobro delujočo pomoč na domu, a znotraj tega bi lahko dodali specializirane oblike oskrbe. Razmislilo bi se lahko o novih načinih bivanja, na primer o kakšnih pilotnih projektih skupnosti za starejše.