Prešernova nagrajenca sta Pavle Merku in Vladimir Kavčič
Letošnja dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus sta akademik Pavle Merku in pisatelj Vladimir Kavčič.
Nagrade podeljujejo na osrednji državni proslavi na predvečer kulturnega praznika
Objavljeno: 7. februar 2014 ob 20:00,
zadnji poseg: 7. februar 2014 ob 21:04
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

'Človek sem,' o sebi pravi Pavle Merku, 'ki je počasi skušal rasti, in sem včasih rabil leta in leta, da sem razumel najpreprostejše stvari.' Foto: BoBo
       Pavle Merku je danes še vedno tak, kakršnega že od nekdaj poznam. Ohranil je svobodo, ker ne bi mogel živeti brez nje, in ohranil je radovednost, ker ne bi mogel rasti, če ne bi bil več radoveden. Ima se za privilegiranega človeka. Za vsak privilegij je treba plačati določeno ceno, vendar jo, kot pravi, rad plačuje.       
 Iz utemeljitve nagrade (Stojan Kuret)
Vrhunec je Kavčičevo književno ustvarjanje doseglo z leta 2005 izdanim tridelnim romanom Prihodnost, ki je ni bilo. V njem je na nič manj kot 966 straneh ustvaril pravo epopejo povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami. Foto: BoBo
       Vladimirja Kavčiča je literarna veda že razglasila za klasika slovenske literature, vrh tega pa ga lahko zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst okličemo za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem.       
 Iz utemeljitve nagrade (Alen Širca)
V Trstu živeči skladatelj in slavist Pavle Merku, letošnji dobitnik Prešernove nagrade, je pri svojih 86 letih pesimist: spoštovanje do jezika in naroda plahni, politika nima jasnih idej, starši ne znajo vzgajati, umetnost kroji denar. Foto: BoBo
Kavčičeva obsežna romaneskna trilogija se ukvarja s časom po drugi svetovni vojni. V romanih avtor razčlenjuje obdobje gradnje socializma in predvsem usodo posameznika v tem procesu. Zgodbe si kronološko sledijo vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za initmne zgodbe posameznikov, večinoma Kavčičevih prijateljev, znancev in tudi znanih ljudi iz polpretekle zgodovine. Dogajalni prostor je Ljubljana, predvsem njen meščanski milje, ki se sooča z velikimi ideološkimi in zgodovinskimi spremembami. Foto: Študentska založba
Dobitnik Prešernove nagrade pisatelj Vladimir Kavčič se lahko pohvali z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti. Prevladujoča tematika njegovega pisanja je druga svetovna vojna in čas po njej. Foto: BoBo
VIDEO
Komentarji kulturnikov na...
VIDEO
Prvi vtisi Prešernovih la...
VIDEO
Janez Bogataj o letošnji...

Letošnja dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus sta akademik Pavle Merku in pisatelj Vladimir Kavčič.

Pavle Merku je slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede, Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji, piše v utemeljitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja. Na svoji poklicni poti je prepletal jezik in glasbo.


V Trstu živeči Merku je deloval kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog. Raziskoval je tako na literarnem in jezikoslovnem kot tudi na glasbenem področju in prispeval k poznavanju ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije.

V tržaško gledališče je pripeljal slovensko opero
Njegov skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe, zaslovel pa je tudi po vsem svetu. Ustvarjal je za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore. Napisal je tudi opero Kačji pastir, ki je bila prva slovenska opera s krstno izvedbo v takrat zelo italijanskem tržaškem občinskem gledališču Verdi (1976).

Ljubitelj in raziskovalec dialektov
Izbiri besedil je kot jezikoslovec, dialektolog, ljubitelj ter govorec več jezikov in narečij posvečal posebno pozornost. Tudi vse etnomuzikološke raziskave so obogatile in obarvale njegovo izrazno paleto. Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako izjemno prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Spoznaval jo je najprej kot raziskovalec, šele potem kot skladatelj.

Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskih pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje pripovedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je pozneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so številne skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981).

O globokih koreninah slovenstva v Italiji
Poseben pomen imajo njegova jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Kot raziskovalec slovenskih osebnih in krajevnih lastnih imen pa je pomembno prispeval k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.

Njegov skladateljski, raziskovalni in publicistični opus pomeni enega izmed vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrščajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu.

Sintezo svojih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj je zbral v knjigi Poslušam (1983), v kateri se kaže kot pronicljiv analitik in objektiven kritik povojne slovenske in svetovne glasbe, je v utemeljitvi zapisal Stojan Kuret.

Vladimir Kavčič: Ena izmed velikih figur sodobne slovenske književnosti
Čeprav se je kot avtor najobsežnejšega literarnega opusa tega obdobja loteval tudi mladinske proze, drame in radijskih iger, si je Vladimir Kavčič svoj prostor v slovenski literaturi izboril z romanom.

Že v njegovih prvih literarnih objavah v 50. letih preteklega stoletja je vzniknila na plan njegova poglavitna tematika: težko življenje človeka med drugo svetovno vojno in po njej. Iz tega časa sta umetniško najmočnejši zbirka novel Čez sotesko ne prideš in romaneskni prvenec Ne vračaj se sam.

Od jasnih tez h kafkovskemu modernizmu
Če je bila za prvo obdobje Kavčičevega literarnega snovanja še značilna idejna teza, ki razrešuje težke moralne in družbene konflikte, pozneje ni bilo več tako. Njegova socialnorealistična proza je začela vsrkavati tudi zmerne modernistične primesi - v tem smislu je najopaznejša kafkovska onirična govorica, teznost pa se čedalje bolj umikala odprtosti, primatu vprašanj pred odgovori.

Usodna razklanost
V 60. letih je napisal trilogijo romanov Tja in nazaj, Od tu dalje ter Onkraj in še dlje. Skupno jedro vseh treh je razcep na dva pola, ki ju v zadnji posledici poraja nasprotje med individualnim in družbenim. Konec desetletja pa je v svoji vojni prozi izoblikoval prvi umetniški vrhunec, sintezo, ki jo predstavlja trilogija romanov Žrtve.

Z leta 1973 izdanim romanom Zapisnik je dodobra razburkal tedanjo slovensko javnost, politična oblast pa je roman strogo obsodila, tako zaradi inovativnega sloga, ki posnema zapisnik zaslišanj in znanstvenih ekspertiz različni strok, kakor zaradi vrhunske literarne tematizacije stalinističnih zločinov povojne partije.

V 70. letih je njegov roman dobil novo tematsko razsežnost. V Pustoti je uporabil (pregljevsko) snov, ki zajema iz tolminskega kmečkega upora leta 1713. Roman je slogovno nekakšna novodobna ljudska povest, ki je poglobljena z nekaterimi eksistencialističnimi prvinami.

Kritična ostrina ga nikoli ni zapustila
V 80. letih se je z romani, kot so Živalski krog, Veleposlanik na Kitajskem ter Pesnik in policistka odmaknil od svoje poglavitne teme, vendar pri tem ni opustil svoje ostre etične perspektive. V 90. letih se je vrnil k "puntarskemu" romanu, Somrak in Vrnitev v izginule kraje sta namreč na neki način nadaljevanje Pustote.

V romanu Minevanje zla je znova podal uvid v to, kako so ideološke razlike v resnici minimalne in kako je ideologija samo sredstvo za perpetuiranje starih zamer, ki v vojnih razmerah lahko pripeljejo do katastrofalnih posledic. Eden izmed pomembnih dosežkov tega romana je, da nakazuje mogoč model sprave ali vsaj smer, v kateri bi lahko razmišljali o njej.

Slovenska epopeja
Nov vrhunec je njegovo ustvarjanje doseglo z leta 2005 izdanim romanom Prihodnost, ki je ni bilo. V njem je ustvaril pravo epopejo povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami. Nazadnje pa je leta 2011 izšel njegov roman Od nikoder do nikamor, v katerem je znova tematiziral vojno in njene posledice vse do današnjih dni.

Kavčiča je literarna veda razglasila za klasika slovenske literature, vrh tega pa ga lahko zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst okličemo za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem, je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisal Alen Širca.

A. J.
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.