Foto: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj

Caminito del Rey je nekdaj veljala za najbolj nevarno pešpot na svetu. Celo tako nevarno, da so jo leta 2000 povsem zaprli za javnost, a so jo leta 2015 po obsežni prenovi ponovno odprli. V letu ponovnega odprtja je Lonely Planet uvrstil Caminito del Rey med najboljše nove turistične zanimivosti sveta, v Evropi pa velja ta pot za eno najboljših izkušenj aktivnega turizma. Pot je zdaj varna, srednje zahtevna, nič kaj hujša in nevarnejša, kot je pot skozi Blejski vintgar.

Caminito del Rey je pešpot, ki je speljana v naravnem rezervatu, v težko dostopni soteski Desfiladero de los Gaitanes, ki se nahaja med mesti Alora, Antequera in Ardalez v Andaluziji blizu Malage. Soteska velja za eno najlepših mest na območju Malage. Med njenimi strmimi pečinami teče reka Guadalhorce. Na nekaterih mestih je soteska široka le 10 metrov, globoka pa 700 in več metrov. Na začetku soteske je reka zajezena v jezero Guadalhorce in njegov rezervoar.

Železnico so vklesali v sotesko

Sredi 19. stoletja so v to težko dostopno sotesko vstopali le pastirji in lovci. Vse večji razvoj industrije pa je terjal, da so skozi sotesko zgradili železniško progo, ki je povezala mesti Malago in Cordobo ter rudarska območja s premogovniki in tovarnami. Leta 1865 so zgradili železnico, ki so jo dobesedno vklesali v kamen in predore soteske. Železniška proga je speljana skozi 17 predorov, prek osmih viaduktov in 18 mostov, njen najlepši del pa gre skozi sotesko El Chorro. Kljub težkemu terenu je bila železniška proga zgrajena v šestih letih.

V skalo narejena pot, stara in nova. Foto: Tomo Sitar
V skalo narejena pot, stara in nova. Foto: Tomo Sitar

Konec 19. stoletja so v Evropi začeli iskati alternativne vire energije. Soteska Gaitanes se je zdela primerna za gradnjo hidroelektrarne. Nalogo za gradnjo le-te so zaupali inženirju Rafaelu Benjamei (1876–1952), ki je izkoristil dane naravne možnosti in velik padec vode ter zgradil hidroelektrarno. Gradnja hidroelektrarne se je začela leta 1901. Zaradi gradnje elektrarne, dostave in prevoza materiala, nadzora in vzdrževanja kanjona so v pečine zgradili pot, po kateri so hodili delavci, pa tudi njihovi otroci in družine, ki so obiskovale delavce na gradbiščih. Pot so sprva imenovali Balconcillos de los Gaintanes, saj je potekala po skalnih policah (balkonih). Gradbeni delavci so bili predvsem mornarji, ki so bili vajeni del na višini, nad globokimi prepadi in plezanja po vrveh.

21. maja 1921 je takratni španski kralj Alfonso XIII. (1886–1941) odprl jez Embalse del Conde de Guadalhorce, prečkal sotesko in se sprehodil po poti Balconcillos de los Gaintanes in čez most do vasi El Chorro. Takrat se je pot preimenovala v Kraljevo pot, arhitektu Benjumei pa je kralj Alfonso XIII. podelil grofovski naziv – grof Guadalhorce. Akumulacija jezera je bila v tistih časih zelo pomembna za mesto Malago, jez je bil namreč glavni vir oskrbe z vodo.

Foto: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj

Caminito del Rey – Kraljeva pot je torej pot, široka približno en meter in speljana med strmimi pečinami soteske v El Chorru. Deloma je vklesana v skale, na nekaterih mestih se dviga več kot 100 metrov nad reko Guadalhorce. Kot rečeno, ime izhaja iz poimenovanja Camino del Rey (Kraljeva pot), ki so ga pogovorno skrajšali v El caminito (majhna pot, potka). Caminito del Rey je veljal svoje čase za inženirski čudež, hkrati pa je bila že med gradnjo in tudi pozneje to najbolj nevarna pešpot na svetu, ki je terjala številna življenja.

Prvotna pot, ki je nastala leta 1901, je bila zgrajena na železnih in lesenih tramovih, vklesanih v stene soteske. Dvajset let pozneje so zaradi potreb železnice pot obnovili z betonskimi stezami, podprtimi z železnimi in betonskimi nosilci in stebri. Ti so z leti dotrajali, v betonskih tleh so nastale številne luknje, betonski kosi so se lomili in krušili, lomile in rušile so se tudi ograje. Manjkajoča mesta so premoščali z ozkimi jeklenimi in železnimi brvmi. Ravno ta nevarnost je postala magnet za plezalce, ki so v teh stenah preizkušali svoje plezalske spretnosti. Lokalne oblasti so zaradi številnih nesreč skušale preprečevati dostop, namenoma so celo odstranile dele poti, da bi bilo nemogoče priti do njih, to pa adrenalinskih odvisnežev ni ustavilo. Bolj je bila pot nevarna, privlačnejša je bila za plezalce. V dveh letih, 1999 in 2000, je tam umrlo pet ljudi, zato so pot leta 2000 zaprli. Še potem ko je bila pot že zaprta, so leta 2013 umrli še štirje alpinisti, ki so skušali prečkati sotesko.

Zaradi svoje slikovitosti je soteska privlačna tudi za filmske ustvarjalce. Najbolj znan je film Vonj po skrivnosti, znan tudi pod imenom Počitnice v Španiji iz leta 1960, leta 2012 pa je bil tam posnet španski triler The End.

Celotna pot traja približno 2,5 ure, skupaj z začetkom poti pa od tri do štiri ure, upoštevajoč vmesne postanke za poslušanje vodnika, za občudovanje razgledov in fotografiranje. Foto: Staša Lepej Bašelj
Celotna pot traja približno 2,5 ure, skupaj z začetkom poti pa od tri do štiri ure, upoštevajoč vmesne postanke za poslušanje vodnika, za občudovanje razgledov in fotografiranje. Foto: Staša Lepej Bašelj

Izhodišče za ogled Caminita del Rey je že omenjeni El Chorro. Številne turistične agencije v Malagi in Sevilji ponujajo vodene oglede te poti, ki stanejo od 25 do 100 evrov in več na osebo. To je tudi najlažji način za ogled poti, saj priskrbi agencija vstopnice in zagotovi turistom prevoz s kombijem od hotela do prometno dokaj težko dostopne soteske in nazaj.

Vstopnice z vodenim ogledom stanejo 18 evrov, brez vodenja pa deset. Vstopnice so razprodane že mesece vnaprej, v juliju so na primer razprodane vstopnice do konca oktobra, veljajo pa za točno določene ure. Baje je nekaj vstopnic vedno na rezervi in se lahko kupijo na kraju samem, vendar se na to ni zanašati.

Ko imaš vstopnico v roki, se logistične težave šele začnejo. Do izhodišča za Caminito del Rey, to je do kraja El Chorro, je treba še priti. El Chorro je iz Malage oddaljen 60 km. Vlaki vozijo redko, javnih avtobusnih povezav ni. Najbolje je najeti avto, v skrajnem primeru taksi. Mi smo se odločili za najem avta.

Ko se z avtom izvijemo iz objema mesta Malage, smo na avtocesti A 357 in se vozimo mimo mest Cártama, Pizarra, Carratraca in Ardales. Na izvozu z avtoceste je oznaka za Caminito del Rey, na podeželskih cestah pa cestnih oznak zmanjka. Avto je najbolje pustiti na železniški postaji v El Chorru in se od tam peljati z avtobusom do izhodišča za Caminito del Rey. Avtobus vozi vsake pol ure, vozovnica stane evro in pol na osebo. Vožnja po ovinkasti in strmi cesti traja dobre četrt ure.

Turiste vodijo izkušeni in znanja polni vodniki. Foto: Tomo Sitar
Turiste vodijo izkušeni in znanja polni vodniki. Foto: Tomo Sitar

Izstopna postaja je Ardales, sredi gozda in z nekaj hišami, ki premore restavracijo El Kisko, turistični urad, stranišče in veliko parkirišče. Z avtom se je mogoče pripeljati tudi do te točke in se nato z avtobusom vrniti iz El Chorra po avto. Oznake za vstop v Caminito del Rey so skromne, niti ni videti, da bi se lahko kje kupile vstopnice. Večina turistov pride sem s turističnimi agencijami in oznak ne potrebuje, individualni obiskovalci pa se znajdejo, kot vedo in znajo.

Na majhni tabli piše, da je do uradnega začetka poti 2,4 km, na drugi pa, da je 1,5 km. Obe poti sta pravi in se štejeta za začetek Caminita del Rey. Obe vodita na začetku skozi kamnita predora in imata za cilj izhodišče za vstop v sotesko, le da je ena pot daljša od druge. Pot je makadamska in brez oznak. Po pol ure hoje smo prišli do večje stavbe, kjer je kontrolna točka in uradni začetek poti. Po četrt ure čakanja dobimo obvezne čelade in avdionapravo s slušalkami, ki si jih namestimo, da med hojo po kanjonu poslušamo razlago turističnega vodnika.

Najboljši čas za ogled je oktober
Celotna pot Caminito del Rey je dolga 7,7 km, od izhodišča do začetka poti je 2,7 km, sam Caminito je dolg 2,9 km, nato pa je do izhoda še 2,1 km. Pot ni krožna, temveč poteka od severa proti jugu (od Ardalesa do El Chorra). Otrokom do starosti 8 let ni dovoljeno hoditi po tej poti, hišni ljubljenčki so izrecno prepovedani. Obiskovalci morajo biti primerno obuti in imeti morajo udobna oblačila, njihova prtljaga naj ne bo prevelika. S seboj morajo imeti zadostne količine vode, ker je spotoma ni mogoče dobiti. Pot je srednje težka, vendar ni priporočljiva za ljudi z omejeno gibljivostjo. V vodenih skupinah je lahko največ 25 ljudi, gibanje zunaj urejenih poti pa ni dovoljeno. Ob slabem vremenu, predvsem ob dežju in vetru, je pot iz varnostnih razlogov zaprta, zaprta je lahko tudi zaradi vzdrževalnih del. Najboljši čas za ogled je oktober, zaradi cvetenja pa je zelo lepo tudi marca in aprila. Pot je sicer odprta celo leto, razen ob ponedeljkih, 24., 25. in 31. decembra. V poletnih mesecih je pot odprta od 9.30 do 17.00, v preostalem delu leta pa od 9.30 do 15.00. Poleti dosegajo temperature v soteski 47 stopinj Celzija in celo več.

Spomenik projektantu hidroelektrarne in poti Rafaelu Benjamei. Foto: Staša Lepej Bašelj
Spomenik projektantu hidroelektrarne in poti Rafaelu Benjamei. Foto: Staša Lepej Bašelj

Pot je na začetku širša od enega metra, na določenih mestih pa se zelo zoži, predvsem tam, kjer zavije med pečine in stopamo po lesenih pragovih, položenih na kovinske konzole. Pred padci v globino varujejo jeklene ograje. Vodnik pripoveduje zgodbo o nastanku poti, o njeni zgodovini, gradnji elektrarne in jezu, biotski raznovrstnosti, o rastlinstvu in živalih. Opozori nas na ogromne kraljeve orle. Mogočne ptice svobodno in ponosno krožijo visoko na nebu. Vsaj 30 jih je, če ne celo več. V soteski sicer gnezdijo številne ptice, poleg orlov še sokoli, jastrebi in nekatere druge ujede, videti je tudi kormorane, čaplje, golobe in vrane ter manjše ptičke. Med skalami se skrivajo kače, martinčki in drugi plazilci, ob reki žabe, v skalnih votlinah pa netopirji. Srečati je mogoče tudi srne, divje prašiče, lisice in zajce ter še kakšno drugo divjad.

Na nekaterih mestih so še vidni ostanki prvotne poti. Srhljivo nevarna je in vrtoglava. Ob poti rastejo oleandri in številne alpske rastline, ki za svojo rast ne potrebujejo veliko vode in so prilagojene na suho in skalno podlago. Značilnost soteske so rožičeva drevesa.

Globoko v soteski buči divja in kristalno čista modra reka. Njene brzice se spotikajo čez kamne. Bučanju reke se nekajkrat na dan pridruži še zvok, podoben bučanju: na drugi strani reke, sredi pečin, brzi vlak. Kakšen prizor! Vožnja z vlakom na tem območju je spektakularna.

Na celotni poti ni nobene okrepčevalnice ali vodnjaka z vodo. Poleti mora biti res pasje vroče. Po dobrih dveh urah vodene hoje se vodnik poslovi od skupine. Do izhoda iz soteske je še pol ure hoje. Pred slovesom se fotografiramo na najbolj fotogenični točki soteske – na steklenem mostu, od koder je najlepši razgled na viseči most in na železniško progo, predor in viadukt. Stekleni most premore nosilnost le za štiri ljudi. Marsikdo na tem mestu, ko stoji na steklenih tleh, občuti omotičnost, večino obiskovalcev pa prevzame nepopisno navdušenje.

Ob visečem mostu je bila nekdaj viseča vrv, ki so jo uporabljali za prevoz materiala z železnice v sotesko. Na tem mestu je bil včasih tudi vodovodni most (vodovod Eugenio Ribera), pomemben inženirski projekt, ki so ga zgradili leta 1904 za prenos vode z ene na drugo stran soteske. Voda je bila preusmerjena po 35 metrov dolgem kanalu, ki je bil zgrajen med dvema navpičnima stenama, visokima več kot 300 metrov. Vodovodni most so gradili delavci, ki so viseli na vrveh nad kanjonom 105 metrov visoko nad reko.

Železnica med Malago in Cordobo, zgrajena leta 1865, še deluje. Foto: Staša Lepej Bašelj
Železnica med Malago in Cordobo, zgrajena leta 1865, še deluje. Foto: Staša Lepej Bašelj

Zadnji in najlepši del poti je prehod čez viseči kovinski most, imenovan viseča brv Puente Colgante, ki je podprt z oporniki in je dolg 35 metrov. Razprostira se med dvema visokima pečinama. Tla visečega mostu so iz kovinskih rešetk, tako da je pri prehodu mostu videti brezno in praznino pod seboj. Viseči most so odprli leta 2015, prej so ga testirali na težo 50.000 kg. Vseeno priporočajo, da je na njem hkrati le 12 ljudi. Ob prehodu mostu ta krepko vibrira in se trese, občutek v želodcu ni ravno prijeten.

Pred mostom so spominske plošče, posvečene tistim, ki so se ponesrečili na Kraljevi poti.

Marsikateremu Slovencu, vajenemu naših gora, sotesk in vintgarjev, se morda pot ne bo zdela nič posebnega, zgolj zanimivo doživetje. Žal fotografije ne morejo pričarati čarobnega vzdušja in lepote kamnite pokrajine. Caminito del Rey je zanimiva in razburljiva izkušnja, a ne toliko zaradi adrenalina, temveč bolj zaradi dramatične čudovite pokrajine, skozi katero vodi ta pot, zaradi slikovitih pečin, navpičnih sten, divje reke, kristalno čiste vode, orlov, predorov. Nekdaj smrtonosna pot je postala sprehod po parku in zraku, na kovinskih in lesenih konzolah, vklesanih globoko in varno v stene. Treba jo je videti in doživeti.