Družina – vir brezpogojne podpore in sprejemanja, hkrati pa tudi največjih frustracij
"Mislil sem, da bojo taki kot midva. Da bojo boljši kot midva. Izboljšana midva," pravi Bob ženi Fran, potem ko se izkaže, da njuni štirje otroci ubirajo drugačno pot, kot sta pričakovala in da jih bo življenje oklesalo po svoje, kar lahko le gledata.
Premiera drame Andrewa Bovella v Mestnem gledališču ljubljanskem
Objavljeno: 28. november 2019 ob 08:43
MMC RTV SLO

Družina Price na vrtu, v katerem se že vse življenje dogajajo prelomne in čisto vsakdanje stvari. Foto: Peter Giodani/MGL

Avstralski dramatik Andrew Bovell v svojem najnovejšem delu Kar vem, da je res, ki ga prvič na naše odre postavlja Mestno gledališče ljubljansko(to je po Sambi Lantani njegovo drugo delo, ki ga uprizarja Mestno gledališče ljubljansko), nastavlja ogledalo družini. V predstavi živi družina Price v predmestju Adelaide, živi pa tudi v Ljubljani, Tokiu, New Yorku, Oslu in še kje. Steber družine s štirimi otroki je mama, medicinska sestra Fran, ki jo izvrstno upodablja Judita Zidar, ljubeča, ukazovalna, a tudi preveč zaščitniška, tista "zmeraj imam prav in vse vem" mama. "Mama je tako kot povsod in vedno: kriva za vse najslabše in zaslužna za vse najboljše. V svoji neizmerni ljubezni in prepričanju, da ima prav, včasih naredi več škode kot koristi in obratno: kadar spusti roke, je mogoče to najboljše, kar naredi, " svoj lik opisuje Judita Zidar.

Zasedba
Igralci:Fran (Judita Zidar)
Bob (Boris Ostan)
Pip (Tjaša Železnik)
Mark (Filip Samomor)
Ben (Voranc Buh)
Rosie (Klara Kuk)

Scenografija: Miha Knific
Kostumografija:Urška Recer
Prevajalka: Alenka Klabus Vesel
Dramaturginja: Eva Mahkovic
Režija:Luka Martin Škof

Fran še vedno hodi v službo in bdi nad svojimi otroki, starimi od 19 do 34 let – vmes sicer slišimo, kako pravi, da komaj čaka, da bodo vsi odšli od doma, medtem ko je mož Bob, –nežnega, nekonfliktnega in vedno otrokom v oporo delujočega očeta prepričljivo igra Boris Ostan, doma, njegova glavna okupacija pa je urejanje vrta. Celo življenje sta garala, da bi otrokom privoščila najboljše, da bi lahko izbirali glede vsega. Najstarejša Pip (Tjaša Železnik) je uspešna v službi, poročena in z dvema otrokoma, pri katerih jima veliko pomagata onadva, starejši sin Mark (Filip Samobor) se je ravno razšel z dekletom, mlajši Ben (Voranc Buh) pa igra sodobnega frajerja, ki živi iz dneva v dan, predvsem pa na preveliki nogi, kot mamin sine pa še vedno nosi domov prat perilo in odnese mamin tupperwear z lazanjo.

Doma živi le še najmlajša hči Rosie (Klara Kuk), ki se je odpravila na popotovanje po Evropi, da bi odrasla, da bi jo življenje zadelo v žilo. "Vse je bilo zelo lepo. Vse je bilo, kot sem pričakovala, da bo. Pa vendar sem si vseeno želela, da bi bilo še kaj več." To nekaj več ji, tipični 19-letnici, ujeti na prehodu med otroštvo in odraslost, prinese prva ljubezen v Berlinu. Zatreskanost v lokalnega osvajalca se konča z zlomljenim srcem in prazno denarnico, vrne se domov. Dom enači s stabilnostjo, ki človeka pomirja. A kmalu sprevidi, da je doma vse drugače. "Rosie je nekako na prelomu, ni več otrok, ni pa še odrasla, čeprav jo vsi imajo za otroka, hkrati pa ji govorijo, naj odraste, naj ugotovi, kdo je in kaj je in kaj bo naredila s svojo prihodnostjo. Lovi se, kdo je oz. kdo naj bi bila," je svoj lik Rosie, s katerim je debitirala na gledališkem odru, opisala Klara Kuk, študentka 3. letnika igre na AGRFT-ju.

Drevi premierna uprizoritev
Predstavo so v MGL-ju, kjer bo danes po dveh predpremierah premiera, opisali kot ganljivo in poetično ter duhovito in pronicljivo družinsko dramo.

Klara KuK v svoji prvi gledališki vlogi. Kot pravi, se je zlahka poistovetila z Rosie, saj je bila le pred nekaj leti sama v enakem obdobju, ko se trgaš od otroštva in opotekaš v odraslost. Foto: Peter Giodani/MGL

"Besedilo se mi zdi tako močno, da bi ga s kakršno koli močno režijsko potezo prikrajšal za to, kar je, da sam spregovori. Mislim, da smo ustvarili neko fino zmes med duhovitim in tragičnim, da je ta kulminacija dogodkov, ki je mogoče res malo neverjetna, znotraj, tega, kar smo ustvarili, dejansko verjetna," je o predstavi dejal njen režiser Luka Martin Škof.

Po besedah dramaturginje Eve Mahkovic je besedilo napisano kot mešanica realističnih dialogov in liričnih monologov, v katerih ti odraščajoči otroci reflektirajo svoje spomine na družinsko življenje, v katerih se mešajo nostalgija, medsebojne zamere, obračunavanje s starši in na trenutke tudi med seboj.

Vrt skozi letne čase – ljudje skozi življenjska obdobja
Dinamiko družine eno leto spremljamo na vrtu njihove hiše. V vsakem letnem času (glasbeno menjavo časov podpirajo odlomki Vivaldijevih Štirih letnih časov in skladbe Maxa Richterja, ki na novo komponira Vivaldija) je v ospredju zgodba drugega otroka, vezivo med njimi in motor dogajanja pa so starši s svojimi odzivanji na dogajanje otrok. Ob tem se vedno znova postavlja tudi vprašanje njune zakonske dinamike, za katero se zavedata, da se je močno spremenila z odhodom vsakega od otrok, četudi se ti nenehno vračajo domov oz. sploh ne odidejo od tam. Še en vidik, ki ga Bovell mojstrsko vplete v zgodbo, je, kako živeti po upokojitvi in odhodu otrok. Bob je že več let upokojen, kar pri njem izzove vprašanje smisla vseh teh dolgih dni, potem ko je na skrbno urejenem vrtu vse porezal, pokosil, pristrigel … Fran ostaja vpeta v svoje delo, o katerem ponosno pove Rosie, ki ne ve, kaj bi sama s seboj, da ga ima zelo rada, in kar se izkaže za pomemben dejavnik pri razvijanju zgodbe. Delo ji omogoča neodvisnost, kar je po njenem za žensko ključno. Ne otroci ne mož, temveč neodvisnost.

Fran in Bob sta ljubeč, uigran zakonski par, v katerem je popolnoma jasno, kdo ima katero vlogo: mama ukazuje in organizira, oče je neizmerno potrpežljiv in vedno razumevajoč. No, skoraj vedno. Foto: Peter Giodani/MGL

Medtem ko je Bob z vso dušo in telesom vse življenje delal in živel za Fran, ki je bila njegova edina ljubezen, in družino, se izkaže, da se je Fran v njunem dolgoletnem sobivanju znašla na razpotju. A čeprav je bilo srce oddano drugemu, se je odločila, – šlo je za njeno aktivno dejanje, saj Fran takšna pač je, vedno išče in najde rešitev za vsako težavo –, za Boba in otroke. Ki so delno plačali ceno za to njeno odločitev, s katero je del nje umrl. Bob se počuti izigranega, v svoji maniri vedno popustljivega moža in očeta (Mark mu očita, da ko pride do težkih situacij, vedno zbeži proč, in je mama tista, ki ukrepa). A kot se izkaže ob finančnih malverzacijah mlajšega sina, razvajenca, ki se v težavah zateče v krilo svoje mame, zna še kako udariti po mizi. Poštenost je zanj najvišja vrednota, in tam so stvari le bele ali črne, ni nobene sivine, o kateri tako rad razpravlja Ben.

Mama je najbolj neusmiljena predvsem do starejše hčerke, v kateri vidi največ sebe, in do katere je najbolj nepopustljiva. "Pip je najstarejša hči , kar pomeni, da je bila deležna največ stroge mamine vzgoje. To se ji pozna. Tega ne reče samo Pip, ampak tudi drugi družinski člani. Zelo je podobna mami. Čeprav se zgodba dogaja v Avstraliji, so odnosi v družini takšni kot pri nas. Mislim, da bo marsikdo, ki bo gledal predstavo, v njej prepoznal svojo. Mislim, da je to odlika avtorja: da zna prepoznati univerzalne družinske situacije," je na novinarski konferenci pred predstavo dejala Tjaša Železnik.

Sindrom praznega gnezda odpira veliko vprašanj
Kot je povedala prevajalka Alenka Klabus Vesel, je Bovell besedilo, ki je res izbrušeno, pisal tri leta. V tem času se je srečeval s šestimi igralci in režiserjem, s katerimi so si izmenjevali svoje izkušnje in spomine. "Dobivali so se, pripovedovali zgodbe iz lastnega življenja in na neki točki se je Bovell umaknil v samoto in rekel, da bo iz najboljših sestavin poskusil skuhati najboljšo juho," je povedala in dodala, da ji je bilo prevajanje besedila v velik užitek. "Menda je kar nekaj lastnosti v Bobu lastnosti njegovega očeta. Tudi sam ima družino in tri otroke, njegova žena je igralka in je v krstni uprizoritvi igrala mamo. Sam pravi, da delo ni avtobiografsko, je pa najbolj osebno delo med vsemi, kar jih je napisal. Da se je sploh lotil pisanja tega dela, sta vplivali dve prelomnici: umrla mu je mama. Nastopilo je obdobje, ko se je dejansko zavedel, da ni več otrok. Druga prelomnica je bila, da se je takrat osamosvajal še tretji otrok. Velika faza starševstva, ki se sicer nikoli ne konča, se je tako zaključevala. O tem je veliko premišljeval in iz tega izhajal pri pisanju. Kot je rekel, sta morala z ženo razmisliti o marsičem o njunem lastnem odnosu, saj se je življenje 25 let bolj kot ne vrtelo okoli otrok. Sindrom praznega gnezda prinese veliko vprašanj."

Avtorju so očitali, da je v zgodbi preveč dogajanja v enem samem letu, a kot je dejal, si je tu drznil iz realizma. Po besedah prevajalke lahko na dogajanje gledamo širše, kot da se ne zgodi v tako kratkem obdobju.

Vedno praviš, da me boš naučila kuhati, pa vedno pristanem na tem, da samo sekljam čebulo, mami očita Rosie. "No, če ti gre pa tako super," jo podreza mama in doda. "Starši moramo spravljati otroke v jok, tako ali drugače. Da občutite bolečino." Foto: Peter Giodani/MGL

Načrti in želje so eno, resničnost pa drugo
Skozi celotno dogajanje Bovell pronicljivo prepleta tragiko in humor, dialogi so iskrivi in velikokrat taki, kot bi delal transkript družinskega pogovora, ki se je prejšnji teden odvrtel pri nas, predprejšnji pri sodelavki, predpredprejšnji pa pri prijateljici. Vsaka družina ima svojo dramo, četudi se zdi, da se bo življenje otrok utirilo v načrtovanih tirnicah, ob katerih si starši, če jih že ne morejo postaviti, želijo vsaj stati kot varnostna mreža. Načrti in želje so eno, resničnost pa drugo, in s tem se morata Fran in Bob sprijazniti kot vesta in znata. Sploh, ko uvidita, da je marsikaj drugače kot v času njune mladosti, in to, kar je bilo normalno v njunih mladih letih, zdaj pač več ni, na ista vprašanja, da ne omenjamo, da se pojavi kup novih, so odgovori zdaj drugačni. Nekatera vprašanja in odgovore brez težav sprejmeta, druga, kot se izkaže v primeru spremembe spola Marka, pa kljub svoji odprtosti veliko težje. Kot je opomnil režiser predstave, si mladi drugače predstavljajo prihodnost kot starši. "Tudi otroci vzgajajo starše, ne le obratno."

A starši nas usodno zaznamujejo, vprašanje pa je, kako to njihovo dediščino zgnetemo in pregnetemo ter obdržimo tisto, kar nam daje osnovo, da razvijemo svoj najboljši možni jaz, in spustimo težo, ki smo jih od njih prejeli oz. ponotranjili, hote ali nehote in ki nas zavira pri iskanju odgovorov na vprašanja, ki so najpomembnejša za nas. Ne za druge, za nas.

Kar vem, da je res v MGL-ju

Ksenja Tratnik
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj