Leta 1929 rojeni igralec je diplomiral na trgovski akademiji, potem pa še na ljubljanski akademiji za igralsko umetnost v razredu Vide Juvanove. Pozneje se je zaposlil v Drami, kjer je, z manjšim premorom v svobodnjaških vodah, delal do upokojitve leta 1993. "Začel sem v času socialističnega realizma, ki so ga nasledili ekspresionizem, romantika ter pozneje še avantgarda in post-avantgarda," je povedal v intervjuju za portal slovenskega gledališča.

V svoji igralski karieri je ustvaril več kot 150 vlog in obveljal za izrazito karakternega igralca, ki so mu od vsega začetka najbolj ustrezali ostreje izrisani dramski tipi, je o njem zapisano na omenjenem portalu. Kot štipendist Prešernovega sklada je pol leta preživel v Parizu, od koder se je vrnil z več francoskimi dramskimi besedili.

O sebi je s kančkom ironije znal povedati, da je "bil prvak drugih zasedb". Med njegovimi gledališkimi kreacijami prevladujejo karakterni liki, pogosto t. i. negativci, ki jih je ustvaril kot "govorne, znamenito izostrene in logične interpretacije … Kot iskalec in raziskovalec je izumil svoj, individualno razviden in ‒ zlasti ob soigri z Dušo Počkaj ‒ za slovensko igralsko omiko nov način odrske interpretacije. Med drugim je bil Kreon v Smoletovi Antigoni, Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah, Martin Luther v istoimenski Osbornovi drami, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, Profesor v Ionescovi Učni uri …

Prve televizijske nastope Jurija Součka (1929) je zaslediti že v letu 1958, kjer je zaigral v prvih smešnih skečih s Franetom Milčinskim - Ježkom. Kot igralec se je preizkusil tudi na filmu, med drugim v kultnem filmu Františka Čapa Ne čakaj na maj (1957) in filmu Čisto pravi gusar (1987), igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).

Leta 1994 je prejel Borštnikov prstan
Leta 1961 je prejel Sterijevo nagrado v Novem Sadu, 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo in lani Ježkovo nagrado za življenjsko delo. Žirija za Ježkovo nagrado je lani v utemeljitvi zapisala: "Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti."

Součkov radijski opus šteje okoli 600 radijskih iger, kar pomeni, da je nedvomno eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa. "Že dolgo sem bil igralec, v Mostah smo imeli igralsko družino. Kmalu po prvi vojni so me našli in me pripeljali na radio. Prebral sem neko kratko novelo Ernesta Hemingwaya, potem pa sem bil stalni član radijske ekipe,” je povedal v lanskem pogovoru za Val 202.

"In odpujsala sta domov ..."
Neizbrisen pečat že desetletja pušča že od mladih let, saj so generacije odraščale ob risankah, ki jim je posodil svoj prepoznavni glas. "Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi," so še zapisali ob prejemu Ježkove nagrade. Poleg legendarne risanke Pipi in Melkijad je oživil Flipa v Čebelici Maji, celotno mišjo družino v nepozabnem Miškolinu, glas pa je posodil tudi priljubljeni risanki Medvedek Uhec. "To je talent, dar, ki ga bodisi imaš ali pa nimaš," je dejal o oživljanju likov v risankah.

Še vedno je zelo dejaven. Pred petimi leti je svoj 85. rojstni dan praznoval v Mali drami, kjer je oživil Palčka Smuka, ki ga je predtem iz češčine poslovenil za slikanico.