Pisatelj Marjan Tomšič, eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij, velja za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma, pogosto označene tudi z izrazom pokrajinska fantastika. Pisatelj sam pa svoja dela označuje kot sanjsko fantastiko oziroma psihofantastiko.

Med novinarstvom in pisateljevanjem
Leta 1939 v Račah pri Mariboru rojeni Tomšič danes praznuje 80 let. Po gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potem poučeval v Grahovem pri Cerknici ter v Istri. Nekaj let je deloval tudi kot novinar. Med letoma 1986 in 1999 je bil samostojni kulturni delavec.

Kot omenjeno, je mogoče v njegovem opusu zaznati dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu njegove proze, imamo opraviti s fantastično satiričnimi prijemi, ki po eni strani segajo v najgloblje predele človekove duše, po drugi pa ostro analizirajo družbeno realnost.

Z njegovega naslova je do danes prišlo enajst romanov, osem zbirk novel in črtic ter osem mladinskih del, dvanajst dramskih besedil ter devetnajst radijskih iger, humoresk in satir. Tomšičeva prva knjiga satire in sanjske pripovedi Krog v krogu je izšla leta 1968. Po nekajletnem pisateljskem premoru se je med letoma 1976 in 1984 posvetil pisanju scenarijev za risane filme režiserja Konija Steinbacherja. Sprva je pisal zgolj za odrasle, nato tudi za otroke in mladino - svoje prvo mladinsko delo Super frače je objavil leta 1988.

Osrednje delo, roman Šavrinke
Leta 1986 objavljeni roman Šavrinke predstavlja vrh Tomšičevega ustvarjanja. Kot piše na spletni strani Beletrine, kjer so pisateljevo 80-letnico pospremili s ponatisom romana, v njem beremo o življenju izjemnih žensk, s katerimi avtor obuja zamolčane istrske kulture in oživlja istrsko zgodovino in jezik.

Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana je obogatena z uvodom, v katerem avtor opiše zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila hkrati navdih in na neki način tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah. Sicer pa je roman prvič izšel pri Kmečkem glasu in je leta 1991 doživel ponatis.

Literarni poklon tudi za aleksandrinke
Z romanom Grenko morje pa je pisatelj postavil literarni spomenik aleksandrinkam, Slovenkam, ki so predvsem v obdobju med svetovnima vojnama odhajale po zaslužek v Egipt, večinoma v Aleksandrijo - od tod njihovo poimenovanje. Posvetil se jim je še v knjigi Južni veter - zgodbe slovenskih Egipčank.