Jurij Souček velja za nič manj kot emblematično osebnost slovenske medijske kulturne krajine. "Igranje za otroke je krasna naložba. Gospod Bobovnik mi je rekel, da sem igralec za tri generacije. Kaj je še lahko lepšega?" je dejal ob svojem lanskem okroglem jubileju.

Leta 1929 v Ljubljani rojeni Jurij Souček je diplomiral na trgovski akademiji, nato pa leta 1953 še na ljubljanski akademiji za igralsko umetnost v razredu Vide Juvanove. Po diplomi se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svoboden poklic, vse do leta 1989.

Njegov gledališki opus pa šteje več kot 150 vlog, pri čemer je obveljal za izrazito karakternega igralca, vse od vsega začetka so mu najbolj ustrezali ostreje izrisani dramski tipi. Med drugim je bil Kreon v Smoletovi Antigoni, Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah, Martin Luther v istoimenski Osbornovi drami, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, pa Profesor v Ionescovi Učni uri ter številni drugi liki.

Neverjetnih 600 radijskih iger
Souček je na radiu in pozneje tudi na televiziji desetletja ustvarjal kot igralec in interpret, avtor besedil, priredb in včasih tudi režiser. Cela vrsta rodov otrok pozna njegov glas, s katerim je oživil neštete prepoznavne in priljubljene like iz risank in otroških radijskih iger. Njegov radijski opus je naravnost neverjeten, saj šteje okoli 600 radijskih iger, kar pomeni, da je nedvomno eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa.

Televizijski začetki v Ježkovi družbi
Součkovi prvi televizijski nastopi segajo v leto 1958, takrat je zaigral v prvih skečih s Franetom Milčinskim – Ježkom. Z Ježkom sta si bila tudi sicer blizu in sta se glede marsičesa strinjala: “Oba sva, zgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje.” V preteklih šestih desetletjih je Souček nato postal eden najprepoznavnejših obrazov in glasov slovenske televizije. Zaigral je tudi v več filmih, med drugim v kultnem Ne čakaj na maj (1957) Františka Čapa in otroškem Čisto pravi gusar (1987), igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).

"... da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi"
Seveda ne moremo niti mimo njegovega ustvarjanja na področju sinhronizacije risank. Ob brezčasni risanki Pipi in Melkijad je oživil tudi Flipa v Čebelici Maji, celotno mišjo družino v nepozabnem Miškolinu, glas je posodil tudi priljubljeni risanki Medvedek Uhec.

Sorodna novica Ježkova nagrada za življenjsko delo Juriju Součku

"Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi," so zapisali v utemeljitvi Ježkove nagrade za življenjsko delo, ki jo je prejel leta 2018.

Žirija je takrat zapisala še, da ga številni odrasli poznajo po številnih in raznovrstnih radijskih likih, svojo enkratno igralsko podobo pa je zgradil tudi z izvirno vizualno interpretacijo. Pred Ježkovo nagrado je leta 1961 v Novem Sadu prejel Sterijevo nagrado, leta 1994 Borštnikov prstan in viktorja za življenjsko delo v letu 2005. Lani mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) namenilo še zlati glas za sinhronizacije risank in radiofonske stvaritve za življenjsko delo.