Umetniki so se motiva poslednje sodbe po sredini 17. stoletja lotevali le še redko. O tem, kako priljubljen je bil ta motiv prej, od srednjega veka do zgodnjega novega veka, pa seveda pričajo številne ohranjene slike, skulpture in reliefi.

Več upodobitev poslednje sodbe je mogoče občudovati tudi v berlinski Slikarski galeriji, ki se ponaša z vrsto izjemnih del starih mojstrov. Do 12. julija je ob njih na ogled tudi Poslednja sodba sodobnega britanskega umetnika Anthonyja Caroja (1924-2013).

Biblični motivi, prepleteni s sodobnimi navezavami
Britanski kipar je za Poslednjo sodbo med letoma 1995 in 1999 razvil edinstven kiparski jezik, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko. Skulpture v kamnu, lesu, jeklu, medenini in betonu sestavljajo obsežen ansambel na temo Poslednje sodbe, vsaka posamična figura pa vzbuja še dodatne asociacije. Caro je navdih za svoje delo črpal iz Biblije in mitologije, pa tudi iz sodobne literature in vizualne umetnosti.

Poslednja sodba ni le produkt kiparjevega preizpraševanja zgodovine umetnosti in kulture. Medtem ko je večina njegovih del oda življenju, je, kot je povedal umetnik sam, "komentar na načine družbenega in političnega vedenja". Kot gonilno silo v ozadju dela je Caro navedel silovite spopade 20. stoletja, zlasti vojne zločine, storjene med vojnami na Balkanu v 90. letih preteklega stoletja.

Nemški mecen

Sorodna novica Slovo britanskega kiparja Anthonyja Caroja

Kot lahko preberemo na spletni strani Berlinskih državnih muzejev, je bil v nastanek Poslednje sodbe tesno vpleten zbiratelj Reinhold Würth. O potencialu projekta je bil prepričan že med obiskom v umetnikovem studiu, ko je bil projekt še vedno v obliki zbirke maket. Caroja, ki ga je imel za "najpomembnejšega britanskega umetnika po Henryju Mooru", je zaprosil, naj instalacijo izdela za zbirko Würth. Javnosti je bila prvič predstavljena na beneškem likovnem bienalu leta 1999.

Caro velja za ključno osebnost v zgodovini modernega kiparstva. Bil je študent Henryja Moora. Na začetku kariere se je posvečal figuraliki, od zgodnjih 60. let preteklega stoletja dalje pa je bil eden vodilnih zagovornikov abstraktne skulpture.