Prodaja zasebnih omrežij je delo, ki prevzame obliko avtomata za prodajo kondomov, kakršnega najpogosteje najdemo na javnih straniščih, v nočnih klubih in barih. Opremljen je z mehaničnimi gumbi, režo za kovance in vrati USB ter ponuja štiri poti VPN, vsako z animirano grafiko, ki prikazuje pot kot fantazijsko destinacijo. Obiskovalci so povabljeni, da v avtomat vstavijo USB-ključ, vržejo kovanec (funt ali evro) v režo in s pritiskom na mehanični gumb izberejo destinacijo VPN. S tem se na USB-ključ prenese edinstvena datoteka za konfiguracijo VPN-ja. Prenesejo se tudi posebna navodila (v obliki datoteke README.txt), ki razložijo, kako uporabiti VPN v posebnem
Prodaja zasebnih omrežij je delo, ki prevzame obliko avtomata za prodajo kondomov, kakršnega najpogosteje najdemo na javnih straniščih, v nočnih klubih in barih. Opremljen je z mehaničnimi gumbi, režo za kovance in vrati USB ter ponuja štiri poti VPN, vsako z animirano grafiko, ki prikazuje pot kot fantazijsko destinacijo. Obiskovalci so povabljeni, da v avtomat vstavijo USB-ključ, vržejo kovanec (funt ali evro) v režo in s pritiskom na mehanični gumb izberejo destinacijo VPN. S tem se na USB-ključ prenese edinstvena datoteka za konfiguracijo VPN-ja. Prenesejo se tudi posebna navodila (v obliki datoteke README.txt), ki razložijo, kako uporabiti VPN v posebnem "obdanem" načinu, ki se izogne metodam odkrivanja (namreč temeljitemu pregledu paketov oziroma DPI – angl. Deep Packet Inspection), ki jih uporabljajo korporacije in državno nadzorovani administratorji infrastrukture. To je edino sredstvo, za katero vemo, da deluje proti požarnim zidovom pod državnim nadzorom, so zapisali pri Aksiomi. Delo sta lani ustvarila Julian Oliver in Danja Vasiliev ter bo na ogled na razstavi. Avtorja pa bosta v Kinu Šiška kritično spregovorila še o branju interneta oziroma o temnem spletu. Foto: Aksioma/Critical Engineering Working Group

Manifest iz leta 2011, ki ga je Gordan Savičić spisal z Novozelandcem Julianom Oliverjem in Rusom Danjo Vasilievim, je bil povod za osnovanje Delovne skupine kritičnega inženirstva, katere pridruženi člani so še Sarah Grant, Bengt Sjölén in Joana Moll. Manifest pa je do danes doživel prevode v 19 jezikov, nedavno tudi v slovenščino.

Ta petčlanska skupina umetnikov in inženirjev, povezana v Delovno skupino kritičnega inženirstva, bo v torek in sredo gostovala v Ljubljani, kjer bo v okviru Aksiomine serije konferenc Taktike & praksa izvedla seminar in delavnico ter svoja dela predstavila na razstavi, vse troje pa je namenjeno predstavitvi transformativnega potenciala kritičnega inženirstva v kontekstu umetniških praks.

V vnaprejšnji premislek: "Če bi ljudem dejali, da ima njihova pošta skrivno sobo, v kateri uslužbenci njihova pisma odprejo, preberejo ter skopirajo vsebino, nato pa jih ponovno vrnejo v pisemsko ovojnico ter pošljejo naslovniku, bi na ulicah ljudje sežigali avtomobile." S temi besedami je Julian Oliver orisal slepo zaupanje, s katerim vsak dan uporabljamo tehnologijo.

Pred gostovanjem Delovne skupine kritičnega inženirstva v Ljubljani smo se pogovarjali z umetnikom in oblikovalcem Gordanom Savičićem (1980), ki se posveča raziskovanju odnosa med ljudmi, omrežji in vmesniki. Diplomiral je iz digitalne umetnosti in novih medijev na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju in magistriral na Inštitutu Piet Zwart v Rotterdamu, dejaven pa je predvsem v polju medijskih umetnosti in vizualne komunikacije ter tudi akademskega raziskovanja, učenja in oblikovanja.


Odkar ste z Julianom Oliverjem in Danjo Vasilievim napisali Manifest kritičnega inženirstva, je minilo že slabo desetletje. Koliko se je od nastanka besedila do danes spremenila situacija na področjih, ki so relevantna za to področje?
Od takrat, ko smo spisali ta manifest, se je zagotovo spremenilo marsikaj. Na tem področju je med opaznejšimi spremembami vse večje število poklicev, pri katerih se vidi, kako zelo je družba vezana na uporabo tehnologije. Naša ideja, da moramo "odpreti črno skrinjico", se je še bolj pokazala z nastopom aparatov za dom, kot je na primer Amazon Eco, ki torej intenzivneje vstopajo v posameznikovo zasebno sfero.

Manifest kritičnega inženirstva

0. Kritični inženir ima inženirstvo za najbolj transformativen jezik našega časa, ki oblikuje način našega gibanja, komuniciranja in mišljenja. Naloga kritičnega inženirja je, da proučuje in izkorišča ta jezik ter pri tem razkriva njegov vpliv.


1. Kritični inženir ima vsako tehnologijo, od katere smo odvisni, tako za izziv kot grožnjo. Večja ko je odvisnost od tehnologije, večja je potreba po njenem proučevanju in razkrivanju njenega notranjega delovanja ne glede na lastništvo ali zakonske določbe.


2. Kritični inženir ozavešča o tem, da je z vsakim tehnološkim napredkom pred preizkušnjo postavljena naša tehno-politična pismenost.


3. Kritični inženir dekonstruira in vzbuja dvom o bogati uporabniški izkušnji.


4. Kritični inženir gleda onkraj "strahospoštovanja do implementacije", da odkrije metode vpliva in njihove specifične učinke.


5. Kritični inženir se zaveda, da vsako inženirsko delo manipulira s svojim uporabnikom sorazmerno z uporabnikovo odvisnostjo od njega.


6. Kritični inženir razširi pojem "stroja" tako, da ta zajema odnose med napravami, telesi, posredniki, silami in mrežami.


7. Kritični inženir opazuje prostor med proizvodnjo in uporabo tehnologije. Kritični inženir se hitro odzove na spremembe v tem prostoru in razkriva trenutke neravnotežja in prevar.


8. Kritični inženir proučuje zgodovino umetnosti, arhitekture, aktivizma, filozofije in izumiteljstva ter najde vzorna dela kritičnega inženirstva. Prevzema, prilagaja in uporablja strategije, ideje in programe teh disciplin.


9. Kritični inženir ugotavlja, da se pisana koda širi na družbeno in psihološko področje, pri tem pa regulira vedenje med ljudmi in stroji, s katerimi so ti v stiku. Z razumevanjem tega poskuša rekonstruirati omejitve uporabnika in družbeno akcijo z digitalno arheologijo.


10. Kritični inženir ima (zlo)rabo za najbolj zaželeno obliko razkritja.

Vaš manifest je na tej točki preveden v skoraj 20 jezikov. Čemu odločitev, da besedilo ne bo obstajalo zgolj v angleškem jeziku, in kako je prišlo do prevodov v jezike, v katere je bilo do zdaj prevedeno?
Pomembno se nam je zdelo, da besedilo ne obstaja zgolj v enem samem, tako rekoč skupnem jeziku, ki je seveda angleščina. Za prevode smo se odločili v želji, da bi lahko svoje ideje čim bolje širili med ljudi. Izbor jezikov ni bil zastavljen vnaprej, sprva je manifest obstajal pač v tistih jezikih, za katere so se prijatelji ponudili, da lahko prevedejo besedilo vanje. Do nadaljnjih prevodov pa je večinoma prišlo zaradi naših gostovanj v tujini. Tako so tudi pri Aksiomi še pred konferenco v Ljubljani poskrbeli za prevod manifesta v slovenščino, ki je tako postala 19. jezik, v katerem ga je mogoče prebrati.

Ste imeli v različnih delih sveta občutek, da so katere družbe bistveno bolj in katere bistveno manj odprte za ta vprašanja oziroma da nanje gledajo s popolnoma drugačnimi očmi?
Ne bi dejal, da na prvi pogled obstajajo razlike, ki bi jih lahko izpostavil. Je pa res, da je na evropskih tleh morda prisoten neki drugačen, bolj kritično naravnan duh. Omenil bi recimo nemška medijska teoretika Siegfrieda Zielinskega in že pokojnega Friedricha Kittlerja, ki sta razvoj tehnologije opazovala skozi kritično naravnano prizmo. Vendar po drugi strani drži tudi, da imamo tukaj opravka z nekoliko evropocentričnim pogledom.

Hkrati pa so nam delavnice v Hongkongu ali Južni Ameriki razkrile, da nimajo tamkajšnji ljudje nič manj zanimanja za tovrstne dejavnosti, ki jih ne poganja popolnoma sredotočno dojemanje tehnologije. Zanima jih uporaba omrežij na naprednejše načine in zastavljanje vprašanj, kot sta človekova vse večja vezanost na oziroma odvisnost od teh omrežij ter precejšnja preprostost manipuliranja s temi omrežji.

Vašo skupino sestavlja pet članov, pri čemer prihaja vsak iz druge države, nekaj pa vas živi tudi v tujini. Kako ste se našli in čemu ste se odločili za skupno delovanje?
Skupina je nastala, potem ko smo njeni poznejši člani okoli preloma tisočletja redno sodelovali na mednarodnih festivalih, posvečenih novim medijem, kakršna sta denimo Transmediale v Berlinu in Ars Electronica v Linzu.

Družno smo ugotovili, da so sicer pristopi k obravnavanju novih medijev raznoliki, vendar da so stvaritve na teh dogodkih šle vse preveč v smeri ustvarjanja spektakla in mistificiranja sodobne tehnologije. Po našem mnenju je manjkalo neko bolj kritično naravnano polje obravnavanja tehnološkega razvoja, povezuje pa nas seveda tudi naklonjenost odprtokodnim sistemom.

Bi omenili kak zanimiv zgodnji primer kritičnega inženiringa, ki je navdihnil tudi delovanje vaše skupine?
Izhajamo iz tega, da zgodovino umetnosti in arhitekture uporabljamo kot navdih za svoje delo. Izpostavil bi denimo Guya Deborda in situacioniste, ki so v 60. in 70. letih preteklega stoletja izvajali poskuse v javnem prostoru, ki segajo v polje psihogeografije, in na ta način brisali mejo med življenjem in umetnostjo. Tako so na primer zemljevid določenega mesta zamenjali z zemljevidom nekega drugega mesta in se kljub temu poskušali podati po isti začrtani poti, kar je seveda nemogoče.

To je navdihnilo naše delo Packetbrücke, kjer smo določeno umetniško infrastrukturo zamenjali z neko drugo, ki se sicer fizično nahaja na neki drugi lokaciji. Gre predvsem za poigravanje z javnim prostorom, zato da pridejo ljudje do nove stopnje zavedanja urbanega prostora, ki jih obdaja.

Do katere mere bi svoje delo označili za aktivizem?
Pomembno se mi zdi, da znanje, ki ga pridobivamo, sčasoma in z izkušnjami, smiselno uporabljamo. Zagotovo je pri našem delu prisoten aktivistični duh, vendar pa se ne bi oklical za aktivista. Če bi bil dejanski aktivist, po moje ne bi imel pametnega telefona in drugih proizvodov sodobne tehnologije.

Zato tudi v našem manifestu govorimo o smiselnosti zdrave paranoje, saj ljudje vse premalo kritično dojemajo te izdelke in posledice njihove uporabe, hkrati pa ne zagovarjamo popolne ukinitve teh naprav. Ne menimo, da bi bila rešitev v tem, da izklopimo vso tehnologijo in se preselimo v gozd. Je pa zagotovo odgovornost vsakega posameznika, da čim bolj kritično spremlja dogajanje okoli sebe.

Gordan Savičić (na posnetku) in Bengt Sjölén bosta na predavanju govorila o delih, ki sta jih razvila skupaj z Delovno skupino kritičnega inženirstva. Umetnika raziskujeta omrežne situacije, v katerih je elektromagnetna infrastruktura uporabljena kot polje intervencije. S pomočjo sodobne tehnike, kot je programsko definiran radio, se ukvarjata z analizo in rekonstrukcijo vsakršnega signala, izpuščenega v zrak, ne glede na to, ali izvira iz namernega oddajanja antene ali iz nenamernega sevanja prevodnika na substratu. Elektromagnetni prostor je raziskovalni okvir za proučevanje sledi in senc naše tehnološke odvisnosti. Foto: Aksioma
Gordan Savičić (na posnetku) in Bengt Sjölén bosta na predavanju govorila o delih, ki sta jih razvila skupaj z Delovno skupino kritičnega inženirstva. Umetnika raziskujeta omrežne situacije, v katerih je elektromagnetna infrastruktura uporabljena kot polje intervencije. S pomočjo sodobne tehnike, kot je programsko definiran radio, se ukvarjata z analizo in rekonstrukcijo vsakršnega signala, izpuščenega v zrak, ne glede na to, ali izvira iz namernega oddajanja antene ali iz nenamernega sevanja prevodnika na substratu. Elektromagnetni prostor je raziskovalni okvir za proučevanje sledi in senc naše tehnološke odvisnosti. Foto: Aksioma

Menite, da ima tehnologija s tem, ko tudi odrasli ljudje skorajda romantiziramo majhne lepe naprave, ki so zmeraj z nami, večji nadzor nad nami, kot smo sposobni dojeti ‒ tudi zato ker prinaša mnoge prednosti na vsakodnevni ravni?
Ko smo pisali manifest, se nam je zdelo pomembno, da bi obstajali nekakšni dodatni napotki za uporabo sodobne tehnologije. Posledično javnosti ne seznanjamo s svojo dejavnostjo zgolj z razstavami, temveč imajo pomembno vlogo intenzivne delavnice, ki jih izvajamo. Redne intenzivne delavnice imamo v Berlinu tako poleti kot tudi pozimi, in sicer v času festivala Transmediale. Med drugim smo usmerjeni v to, da seznanimo ljudi na primer z možnostjo uporabe Linuxa ter se na ta način ozrejo onkraj in se seznanijo s tem, kakšen operacijski sistem sploh uporabljajo sicer.

Naš manifest služi kot navdih, da se o teh zadevah sploh pogovarjamo, s našim delovanjem pa poskušamo čim bolj razširjati obstoječe znanje. Tudi na delavnici, naslovljeni Prevzem nadzora nad nadzorom, ki jo bosta izvedli Sarah Grant in Joana Moll.

Čemu natančneje bo torej namenjena delavnica?
Na delavnici se na praktični ravni poskušajo povezati nadzor, psihologija, propaganda, medmrežje, podatki, algoritmi in psihološke operacije oziroma Psyops. Pri teh gre za strategijo v uporabi vojaških in vladnih obveščevalnih mrežah, katere namen je vpliv na čustvene in racionalne strukture ‒ kdaj tudi vladajočih ‒ skupin in posameznikov z namenom spreminjanja njihovega vedenja.

Delavnica je namenjena tudi opominjanju na nujo vzpostavljanja alternativnih omrežij, s katerimi se lahko ohrani suverenost komunikacijskih tehnologij, ki jih uporabljamo. Pomembno se nam zdi opominjati, da imamo lahko uporabniki večji nadzor nad svojimi zasebnimi podatki in komunikacijo.

V prostorih Aksiome bo na ogled še razstava. Glede na to, da sodelujete že več let, je najbrž nastalo že več skupnih stvaritev. S katerimi se boste predstavili v Ljubljani? Se je katero izmed del spremenilo skozi čas zaradi tehnološkega razvoja, do katerega je prišlo od nastanka dela pa do danes?
Na razstavi bomo predstavili tri naše stvaritve, ne gre za pregledno postavitev, smo pa izbrali tako starejše kot novejše delo. Bengt Sjölén in Danja Vasiliev se bosta predstavila z delom Nenamerna sevanja iz leta 2015. Julian Oliver in Vasiliev pa še z delom Prodaja zasebnih omrežij, ki je nastalo lani.

Packetbrücke (2012). Foto: Aksioma/Critical Engineering Working Group
Packetbrücke (2012). Foto: Aksioma/Critical Engineering Working Group

Delo Packetbrücke, ki sem ga že prej omenil, sva s Sjölénom ustvarila leta 2012 in ga lahko tudi natančneje predstavim. Po letih, ki so vmes minila, se nama zdi zanimivo, da ima tukaj še zmeraj velik vpliv vprašanje, kakšno tehnologijo uporabljamo. V delu raziskujeva simulacijo omrežnih situacij, do katerih pride, če se elektromagnetna infrastruktura premesti v drug fizični prostor, kar sem že prej omenil.

Na ta način pridemo do zmede naprav in storitev. Packetbrücke vrinja elektromagnetne prikaze določenih geografskih lokacij v druge, s čimer ustvarja svojstveno in novo imaginarno topografijo. Na ta način se ustvarja tudi t. i. nemogoča resničnost. Najin projekt opominja, da so sistemi za določanje položaja, temelječi na omrežjih WLAN, precej ranljivi za napade, pri katerih niso redke tudi lokacijske prevare.

Vprašanje spremembe zaradi razvoja tehnologije je zagotovo zanimivo za to zadnje delo, ki ga bomo predstavili na razstavi. Kot sem dejal, se igra z idejo, da z vsem, kar pošiljamo prek brezžičnih omrežij in ni kodirano, zares zlahka tudi manipuliramo. In prav manipulacija je ideja, ki stoji za tem delom. Obstaja veliko odprtih omrežij, vendar jih je pred nekaj leti še več. Ko ste na primer v McDonald’su ali Starbucksu, kjer omrežje ni kodirano, bi Packetbrücke še zmeraj deloval, vendar najbrž nekoliko manj kot nekoč.