Foto: Luka Hvalc
Foto: Luka Hvalc

Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in zdajšnjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko drugo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno takrat, ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana ... Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.”

Še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo se je Nina Zagoričnik pogovarjala o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johnnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče kljub 100 dočakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, v filmu ali na televiziji.

Rade Šerbedžija, pogovarjamo se v Istri, v bližini Barbarige. Zakaj jesen preživljate ob morju?

Tukaj sem na dopustu, z menoj je prijatelj Adi, iz Italije se mi je pridružil tudi vrhunski glasbenik Danijel Vukelić, ki med drugim sodeluje z zvezdnico Lauro Pausini. Skupaj smo bili na morju.

Veliko filmov sem posnel ob Jadranskem morju, tako v burji kot v jugu. In, ja, prav imate, morje imam veliko raje zunaj sezone, ker je manj gneče. Tako lahko skupaj s prijatelji bolj v miru lovimo ribe. Rad imam veter in naravo. Ta je lepša, ko je prebujena drugače, z vetrom, dežjem, snegom … ne pa, da jo uspavata sonce in vročina.

Nedeljski gost na Valu 202

Rade Šerbedžija je bil Nedeljski gost na Valu 202. Za pristno doživetje pogovora, priporočamo poslušanje.

Nedeljski gost: Rade Šerbedžija

Pravijo, da nas življenje bogati, če večkrat prebereš isto knjigo, isti roman. Meni se pa dozdeva, da me bogati to, da se z vami nenehno srečujem. Vedno se mi zdi, da srečujem nekega drugega Radeta. Prvič v življenju sem vas videla na Stradunu v Dubrovniku. Ko ste prišli vi, so ljudje vstali in ploskali. Igrali ste Hamleta. Takrat ste bili car, v pravem pomenu besede. Dubrovnik je že daleč, ampak spomini ostajajo.

Spomini ostajajo, te predstave so del moje umetniške mladosti, Dubrovnik ima pri tem posebno mesto. Pri filmu pa imata posebno vlogo Zagreb in Ljubljana. V Ljubljani sem posnel svoje prve glavne vloge v filmih Matjaža Klopčiča Sedmina in Pozdravi Marijo, delal sem s Kavčičem, pa igral v filmih Rdeče klasje in Črne ptice Viba filma. To je moja prva vloga v filmu.

To je bilo še v nekdanji Jugoslaviji.

V Beogradu sem delal z velikimi režiserji, kot so Makavejev, Žika Pavlović, Saša Petrović, Bora Drašković … Največ sem delal s Pavlovićem, lahko bi me oklicali kar za njegovega igralca.

Foto: Luka Hvalc/Val 202
Foto: Luka Hvalc/Val 202

Ker sva začela s filmom. Prelomno je bilo to, da vas je Milče Mančevski povabil k igranju v filmu Pred dežjem (Before the rain). Takrat se vam je pa začelo dogajati tudi na drugi strani Atlantika.

To se je zgodilo zaradi Žike Pavlovića … Milče Mančevski mi je dal na priporočilo Pavlovića v branje scenarij. Bil sem navdušen. Rekel mi je, da je scenarij napisan posebej zame. Odgovoril sem: "Kako, saj se mi vendar ne poznamo?!" "Jaz te poznam," je rekel, "gledal sem te v vseh Pavlovićevih filmih …"

Zašla sva v obdobje, ko ste zapustili Hrvaško, živeli ste v Sloveniji, potem v Londonu, kjer je vaša žena režirala, to je bilo njeno zelo bogato obdobje ustvarjanja. Delala je celo v Globu! Ampak v tem času, ko vam je Mančevski dal to vlogo, ste ustvarili številne vloge po vsem svetu. Hollywood je bil vaš.

Leta 2001 sem se preselil v Los Angeles, kjer sem ostal do leta 2010 ali 2011.

Pa vendarle ste na koncu izbrali Istro.

Tukaj, kjer smo zdaj, sem leta 2001 obnovil hišo. Začel sem delati na Brionih, naslednje leto bo minilo že 20 let, odkar prav vsako leto postavljamo Kralja Leara. Gledališče Ulysees ima dolgo zgodovino. Res je, da sem že v Beogradu z Ljubom Tadićem ustanovil gledališče, ki se je imenoval PPP (Poduzeće za pozorištne poslove). Začela se je vojna, tako da smo ustvarili samo eno predstavo, protivojni komad z naslovom Mati pogum. Z Ljubom sva se vse življenje imela rada, postala sva brata. To je zelo redko v življenju, a jaz imam še kar nekaj bratov, ki jih občudujem. Recimo Radka Poliča, pa veliko jih je na Hrvaškem …

Potem sem nekoč prišel v Barbarigo snemat enega izmed filmov. Imel sem majhno vlogo. Veliko smo se družili, prijatelji iz Istre so me začeli nagovarjati, naj jim tukaj naredim gledališče. Malo sem se izogibal, potem pa so mi pokazali veličastno trdnjavo na Malem Brionu, ki nima nikakršne povezave z znanimi Brioni. Gre za majhen otok, na katerem so samo trdnjava, narava, jeleni, mufloni.

To vam je bilo všeč?

Seveda. Rekel sem si, da je to točno tisto, kar iščem, da bi ustvaril gledališče. Tako smo naredili gledališče Ulysses. Začeli smo s Kraljem Learom. Glavna režiserka je moja žena Lenka Udovički, sodelovali so najboljši režiserji, tudi Tomaž Pandur, ki je postavil Teslo in Kaligulo. Naš teater se je razvil v pravi mednarodni projekt. Zdaj smo postavili Virginio Woolf, ki smo jo najprej igrali na prostem na Brionih, zdaj pa smo jo postavili tudi v notranje prostore. Gostovali smo v Beogradu, zdaj prihajamo v Zagreb, upam, da tudi v Ljubljano.

Kaj pa Kralj Lear? Lahko rečem, da je to tista vloga, ki vam je poleg Hamleta, Osvoboditve Skopja in Peer Gynta ena najljubših. Nekje ste rekli, da vas odnese v vzporedni čas, da vas takrat sploh ni, da ste takrat samo Lear.

To je božanska vloga, božansko je napisana. Ko se globoko zakoplješ v vlogo kralja Leara, se v nekem trenutku poistovetiš z likom. To je hkrati tudi zelo nevarno in naporno, še posebej tako, kot si je režiserka Lenka vse skupaj zamislila: na trdnjavi zamenjam kar štiri različne odre, pretečem veliko kilometrov. Tukaj sta veter in mraz. S tem se je treba spoprijeti. Še bolj pa s čustvi, točno vem, kje so ta čustva nujna in takrat v popolnosti postanem del te zgodbe. Poistovetim se. Ne morem se več osredotočiti na čustva, ta z leti igranja prihajajo že sama od sebe. Kot da je kralj Lear postal del mojega življenja.

Kralj Lear vas je vrnil tudi v Dubrovnik.

Res je. Z žičnico smo se peljali na vrh hriba, vse se je zgodilo v štirih urah. Bilo je božansko. Kralj je iz mesta, v katerem je zapustil svoje kraljestvo, šel na hrib, v divjino. Skupaj z občinstvom. To je bilo očarljivo.

Prvi del zaokroživa s pesmijo "Meni se dušo od tebe na rastaje …"

Ljudje imajo zelo radi priredbo pesmi Johnnyja Štulića, pevca skupine Azra. Čeprav je bil Johnny zelo slabe volje, ker se je moj koncert v Beogradu pred dvema letoma imenoval prav po tej pesmi. A tega nisem izbral jaz, ampak organizatorji. Brez pravega razloga se je odzval burno, a je pač takšne narave, odpustil sem mu. Te pesmi potem nisem več pel, a jo bom prvič po dolgem času zapel na koncertu v Ljubljani. Dolžan sem, da jo odpojem, ker jo občinstvo obožuje. Še prej pa bom odrecitiral pesem iz moje zbirke Prijatelj ga, kaže, više na poznaje.

Deklica v videospotu pa je Mimi, vaša najmlajša hči …

Točno, to je Mimi, moja hčerka, ki študira glasbo na akademiji v Liverpoolu, ki jo je ustanovil Paul McCartney. Mimi je zelo uspešna glasbenica in pesnica.

Za vas pravijo, da živite, kot bi imeli več življenj, kot je bilo gledaliških vlog, čeprav jih je bilo več sto … Kdaj pa ste najbolj Rade Šerbedžija?
Vedno sem jaz jaz. Čeprav me moj oče, ki je lani umrl v 104. letu starosti, ni nikoli gledal niti na televiziji niti v filmu niti v gledališču. Včasih me je to motilo, razmišljal sem, zakaj me vendar ignorira. Ko sem bil mlad igralec, mi je mama rekla, da me oče noče gledati, ker je prepričan, da bi si moral izbrati drug študij. Jezen je bil, ker sem izbral gledališče. Bil sem zelo dober dijak, oče je upal, da bom fizik, zdravnik, resen akademsko izobraženi državljan. Želel sem študirati književnost, na akademiji pa sem končal naključno. Na mojo gimnazijo so prišli igralci in skupaj z njimi sem recitiral pesmi, pa so me opazili. Šel sem na akademijo, že v prvem semestru dobil vlogo na televiziji, v drugem letniku v filmu. Od takrat nisem prenehal delati. Ko sem snemal film za Klopčiča v Ljubljani, bilo je v drugem letniku, je dekan naše akademije zahteval, da me dvakrat tedensko z Viba filma z avtomobilom pripeljejo na predavanja v Zagreb. Čakal me je mercedes … Dve uri sem bil na predavanjih in potem so me odpeljali nazaj v Ljubljano. Zvečer sem imel še ravno toliko časa, da sem šel k Mikiju na večerjo v PEN klub.

Za očeta so bili igralci potepuhi, tako so igralce doživljali na podeželju. Seveda je pri tem pretiraval. Nekoč sem ga vprašal, zakaj me ignorira. Rekel je: "Rade, jaz hočem svojega sina, ta, ki je v filmu, ta ni moj sin. Želim tebe in stik s teboj." To je v bistvu lepo, začel sem ga podpirati pri tem, da me ne gleda, da je to med nama. Pred dvema letoma, tik pred smrtjo, sem mu vseeno rekel, zakaj ga moti, da sem igralec. Imam zares uspešno kariero, imam tudi denar, kot bi bil uspešen zdravnik ali inženir. Zakaj? Odgovoril mi je, da se moram veliko truditi ... In to je res.

Oče vam je tudi govoril, da se ne smete ukvarjati s politiko, da ste vendar umetnik.

Nikoli se nisem ukvarjal s politiko, politiko pa sem komentiral. To je naloga vsakega umetnika. Moje predstave so bile vedno angažirane. Še vedno sem prepričan, da mora biti umetnik na neki način disident, da opozarja na nepravilnosti v družbi. Idealne družbe pač ni. Umetnik mora svetu – prosto po Sheakspearju – pokazati njegov pravi obraz. Dal sem nekaj ostrih intervjujev, vedno sem bil proti vojni, proti vsem ideologijam, zavzemal sem se za mirno reševanje razpada Jugoslavije. Jasno je bilo, da bo razpadla, želel sem si miren razhod brez ene same žrtve, a to očitno ni bilo mogoče. Bili smo priče strašni vojni ob razpadu Jugoslavije, ob tem sem se spomnil, kako je neki bradati idiot med drugo svetovno vojno leta 1943 ubil najboljšega pesnika Ivana Gorana Kovačića. Groza vojne te šokira, čutil sem se dolžnega narediti vse, kar je v moji moči, da se vojna prepreči.

Kako danes vidite družbo okoli sebe, Slovenijo, Hrvaško, Srbijo … Imate svoje mnenje?

Zdaj sem prenehal komentirati politiko, v nekem trenutku sem zamahnil z roko. Osredotočil sem se na to, da odhajam v vse kraje nekdanje Jugoslavije in poiščem ljudi dobre volje, na predstavah ali koncertih, in tako širim pozitivno energijo. To je moja glavna misel. Lahko sedim za mizo s popolnoma drugače mislečimi in skupaj spijemo pijačo: ti misliš tako, jaz drugače. Pustimo, ljudje smo isti …

Izdali ste več pesniških zbirk in knjigo, o kateri je bilo veliko komentarjev. Spraševali so vas, ali je to avtobiografsko delo. Zdi se mi, da ima to vaše pisanje globlji pomen, čeprav ne gre za dramaturgijo velikih pisateljev. Imate svoj način pisanja.

To ni avtobiografija, ampak gre za knjigi, v katerih imam sam glavno vlogo. Glavnega junaka sem imenoval po sebi. Govorim izključno resnico, o tem, kako sem doživel družbo, ljudi in politiko okoli sebe. Nadaljujem tudi s svojimi zbirkami poezije. Ta energija je osmislila moj mikrokozmos, mojo energijo, mojo ženo, moje otroke, pogled skozi okno … Zbirka Crno-Crveno, Črno-rdeče je izšla leta 1989 in v njej so nekatere pesmi, ki napovedujejo vojno. Ni mi jasno, kako so moje misli takrat uhajale v to smer. Nisem profesionalni pesnik ali književnik, je pa pisanje moja prva strast v življenju, pred igranjem. Poezija in literarnost sta najbližji moji zasebnosti.

Lahko sedim za mizo s popolnoma drugače mislečimi in skupaj popijemo pijačo: ti misliš tako, jaz drugače. Pustimo, ljudje smo isti …

Rade Šerbedžija

Ste bili presenečeni, da je Peter Handke prejel Nobelovo nagrado za literaturo?

Peter Handke je zame najprej fantastičen pisec. Eden najbolj briljantnih, še živečih piscev. Zaslužil si je Nobelovo nagrado. Zagotovo niso bili vsi prejemniki doslej angeli, poleg tega Handke ni nikoli sodeloval v politiki, ni pomagal Srbiji v nobeni vojaški akciji. Imel pa je svoje mnenje, do tega ima vsak človek pravico.

Seveda se ne strinjam z njegovimi simpatijami do določenih ljudi, vendar želim to ločiti od njegovega literarnega dela. Po drugi strani ni napravil ničesar kaznivega. Vse do takrat, ko človek s svojim imenom in priimkom ne prestopi meje tolerance v naših odnosih, do takrat je vse sprejemljivo. Peter Handke ni naredil ničesar tako nemoralnega, da bi mu morali odvzeti nagrado. Dopuščam, da se motim, to je samo svoje mnenje.

Če se vrneva na oder v Cankarjev dom, kjer boste v soboto, 26. oktobra, spet imeli koncert. Glasbeni oder vas dela živega, ustvarjalnega. To ni samo glasbeni oder, je tudi in predvsem oder vaše poezije, literature, proze, zgodb. Ta oder je več kot gledališka predstava.

To je živ nastop, predstava, o čemer želim še naprej pripovedovati ljudem: o vojni in njenih posledicah, pa o plemenitosti in pobratimstvu, bratstvu, neumnosti nacionalizma … Gre za mojo misijo popravljanja sveta. Da smo vsi isti in da se strpno vedemo drug do drugega. Na našem območju smo se nekoč zelo razumeli in zato pripravljam svoje koncerte.

Foto: Luka Hvalc
Foto: Luka Hvalc

Kje je ta Zapadni kolodvor, postaja na zahodu?

To je v Trešnjevki v Zagrebu, kjer je nekoč tekla ozkotirna železnica, po njej je vozil vlak z imenom Samoborček. Z njim so se vozili v glavnem tetke in strici iz Zagorja, Samoborja in okolice Krapine, ki so prodajali na tržnici v Trešnjevki. Bend smo poimenovali Zapadni kolodvor zato, ker so bili trije moji glasbeniki iz Samoborja.

Ko sva se srečala, ste mi pokazali blok, v katerem ste napisali pesem o Tomažu Pandurju.

Pesem sem napisal, ko me je njegova sestra Livia prosila, naj napišem nekaj o Tomažu za knjigo, ko jo pripravljajo njemu v spomin. Zadnjič smo se videli v Španiji, kjer sem snemal ameriški film, Tomaž pa je prišel iskat igralce za svojo novo predstavo. Bila sva na skupni večerji in se pogovarjala.

Igrali ste tudi v njegovi predstavi Tesla?

Res je. In premiero na Brionih je zaznamovala nevihta. To se nam je večkrat zgodilo med našimi predstavami. Ljudje se potem zberejo v trdnjavi, mi vzamemo kitare in prepevamo. Žena Lenka je nekoč, ko smo morali prekiniti Antigono, celotno občinstvo pogostila s pijačo.

Pišete tudi veliko pesmi in skladb?

Napisal sem veliko pesmi, a vse so neznane … Večina pesmi je bila protivojnih. Pesem Neću protiv druga svog sem napisal leta 1991 med bombardiranjem Dubrovnika in jo predstavil na protivojnem mitingu v Beogradu. Nekatere izvajam na svojih koncertih. Zanimivo je, da na koncerte prihaja veliko mladega občinstva, ker je povezano z vplivom filmov in interneta.

Zadnjič ste omenili, da veliko vaših filmov pri nas sploh nismo videli. Gledala sem vaš film Imenujem se Li, v katerem nastopate v vlogi pesnika.

To je čudovit film, z istim režiserjem bova spet snemala. Je pa res, da sem posnel veliko filmov, celo glavne vloge sem imel, pa v naših prostorih niso bili predvajani.

Kako je bilo, ko ste se prvič srečali s Stanleyjem Kubrickom?

Ko sva se srečala, me je vprašal, ali vem, kdo je bil Pirc. Vprašal sem ga: "Mislite Vasja Pirc?" Odgovoril je pritrdilno. Vasja Pirc je bil znameniti slovenski šahovski velemojster. In je rekel: "No, pa daj! Začni igro!" Tako sem ponosen nase, da sem se v tistem trenutku spomnil: "Ne, ti si na vrsti, da začneš igro!" In odvrne: "Zakaj?" In sem mu dejal, da je bil slovenski šahist Vasja Pirc znan po svoji obrambni igri, dobro se je znašel s črnimi figurami, poznana je Pirčeva obramba.

Treba je dodati, da je bil Stanley Kubrick eden najbolj nadarjenih ameriških šahistov, takoj za Bobbyjem Fisherjem. Potem se je odločil za film.

Sodelovala sta pri filmu Široko zaprte oči. Kakšno je bilo druženje z njim? Kakšen je bil tedaj New York?

Super je bilo, to je bil moj prvi film s Tomom Cruisom, drugi je bil Misija nemogoče 2. Dve leti pozneje so me poklicali v snemalni studio, njegova menedžerka in ena izmed producentk me je povabila na kosilo. Dejala je, da Tom Cruise osebno zahteva, da imam vlogo v Misiji nemogoče 2. Veliko smo se družili v tistih letih.

Foto: Luka Hvalc
Foto: Luka Hvalc

Vse to, kar mi pripovedujete, vaša študentska leta v Zagrebu, Dubrovnik, tega se ne da zamenjati s Hollywoodom. Vi ste ga osvojili, a je Hollywood osvojil vas?

Hollywood me ni niti malo navdušil. Vse, kar je tipično hollywoodskega, mi ni niti najmanj všeč: glamur in strah pred uspehom oziroma neuspehom mi nista blizu. Pripravljenost, da je treba narediti vse za uspeh, me zelo živcira. Tudi zato se ne družim veliko, ne hodim na hollywoodske zabave. Ne pripadam temu svetu, razen takrat, ko igram v filmih, takrat občutim neko posebno energijo, profesionalnost.

Za konec bi rada predstavila vašo družino, ki je zelo umetniška. Imate pet otrok. Najprej se vam je rodil sin Danilo, ki je režiser in predsednik Hrvaške zveze režiserjev, tukaj je tudi čudovita igralka Lucija. Imate pa še tri hčere iz drugega zakona z Lenko Udovički.

Hči Nina je umetnica v svoji duši in srcu, ne vem, morda bo režiserka. Z ženo je nisva silila v umetnost, četudi sem bil profesor na akademiji. V Zagrebu, Novem Sadu, tudi na Reki, a sva z ženo profesuro zapustila, ker so glede kulture na Reki glede kulture zelo nerazumni.

Vi ste s sinom posneli film, ki je bil makedonski kandidat za oskarja. Zanimivo je, da takrat, ko ste igrali v gledališki predstavi Osvoboditev Skopja, sta Danilo in Lucija igrala v predstavi, zdaj v filmu pa sta igrala otroka od Lucije vaša dva vnuka.

Res je, vnuki so bili statisti.

Predstava je legendarna.

Dušan Jovanović je napisal božanski komad. On je eden izmed najpomembnejših gledaliških ljudi v nekdanji Jugoslaviji. Vse, kar je napisal in režiral, se je najprej igralo v Ljubljani. Je inovator, fenomenalen talent, poseben človek. Zagotovo je eden izmed največjih v svojem poslu.

Končajva pri vaši literaturi. Kaj pišete zdaj?

Ideja so pisma. V glavi že imam kontekst. Pisal bom prijateljem, ženi, otrokom, oblakom, bogu, Shakespearju … Temu drevesu tukaj, naravi ...

Pisal bom o vsem, kar mi pride na misel. Šlo bo za odprto formo, ki se ne bo nikoli končala … Konec bo, ko mene več ne bo.


Pogovor lahko tudi poslušate.