Dvajseta leta 20. stoletja so v svetovni zgodovini označena kot nora, lepa. V večjih središčih se je razvijal moderni slog življenja, nove umetnostne smeri, slišali so se zvoki džeza, vznikala je ženska emancipacija, po večletni vojni moriji so ljudje lažje zadihali. Na ruševinah starih cesarstev pa so hkrati morale nastati nove politične tvorbe. Razdelitev Evrope je potekala na mirovnih konferencah, velikim pričakovanjem so marsikje sledila globoka razočaranja. Tudi na Slovenskem.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so letu 1920, ko so se zvrstili za slovensko območje izjemno pomembni politični dogodki: mirovni pogodbi z Madžarsko (trianonska) in Italijo (rapalska), koroški plebiscit, razmah protislove(a)nskega gibanja v Italiji in požig Narodnega doma v Trstu, menjavanju valute iz krone v dinar, stavkovni val železničarjev, prvi uradni obisk prestolonaslednika Aleksandra Karadžordževića, namenili posebno razstavo.

Avtor razstave in kustos Marko Štepec je to zgoščeno leto osvetlil z reprezentativnimi fotografijami, ki nas popeljejo v vsakdanjo resničnost tistega časa. Ostanki vojne so bili še vsenavzoči. V Piranu v cerkveni zvonik vrnejo zvonove, ki so jih med vojno ob pomanjkanju kovin pretopili v topove, oče malico na polju pripravi ob utrdbi, ki je bila še pred nekaj leti del obrambnega sistema avstro-ogrske vojske. Po državi se vrstijo velike manifestacije za najrazličnejše dogodke, postavljajo se spomeniki. Vojaška cenzura, ki je iz časopisov umikala informacije in povzročala bele zaplate med tiskanimi besedili, preneha šele marca 1920.

Vplivi prihajajo z zamudo, a so zaznani

Se pa v časopisih in kronikah pojavijo nova svarila – tokrat pred pretiranim veseljačenjem, ki je občasno spontano zajelo prebivalstvo. "Del tega povojnega veselja, ki ga opazujemo po večjih svetovnih mestih, je bil spontan tudi na Slovenskem. Če pogledamo župnijske kronike, so v njih svarila, naj ljudje nehajo prirejati te veselice. Treba je tudi vedeti, da ima Ljubljana na začetku vojne 40.000 prebivalcev, gre za majhno mesto in prav velikih izbruhov modernosti ni pričakovati. Veselje se dogaja v skladu s tradicionalnim okoljem. A zgodi se sprememba pri prihajanju odmevov – pred 1. svetovno vojno so ti z Dunaja, zdaj se obračajo proti Parizu, tudi proti Londonu. Vplivi prihajajo z zamudo, a se vpliv džeza in drugih novosti zazna in res gre za zmago življenja nad smrtjo," opiše Marko Štepec.

Čeprav je konec vojne vlival optimizem, so se nato kopičila razočaranja. "Prvo razočaranje je bila že zasedba italijanske vojske čez prejšnjo mejo, začeli so se boji za severno mejo. Marsikateri 'navaden človek' je izkusil, da je šel iz ene uniforme v drugo, in če je v prejšnji uniformi pogosto brez upanja ležal v jarku, sploh proti koncu vojne, so v novi uniformi videli upanje na uresničitev svojih želja. Sploh izobraženci. Čeprav ljudje niso točno vedeli, kakšne reforme si želijo, so si želeli nekaj novega in boljšega," pove Štepec.

Slovenci so se znašli v drugačni družbeni resničnosti, združeni v popolnoma novi politični entiteti. Načela ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona o tem, da imajo tudi majhni narodi pravico do samoodločbe, so vzbujala upanje, a realna politična diplomacija antantnih zmagovalk je prinesla oženje slovenskega prostora in razdelitev tega ozemlja med štiri države. Razmišljati so začeli, kako rešiti, kar se rešiti da.

"So se pa zaradi teh sprememb najmanj razviti deli Habsburške monarhije spremenili v najbolj razvite dele nove države. Ljubljana je postala prestolnica, sledimo lahko vzponu slovenskega meščanstva," poudari Štepec. Junija 1920 pride v Ljubljano prvič na obisk novi prestolonaslednik Aleksander Karadžordžević, ki pred Prešernov spomenik položi srebrni venec, ljubljanski župan Ivan Tavčar pa ga pozdravi s simbolnim darom: kruhom in soljo.

Vrnitev v patriarhalno ureditev ni tako samoumevna

Če se vzpostavlja nov politični red, pa hkrati potekajo tudi procesi, da bi znova vrnili stari družbeni red. Med prvo svetovno vojno namreč ob pomanjkanju moških, ki odidejo na fronto, ženske prevzamejo eno ključnih vlog, tudi v gospodarstvu. Zato povojna prizadevanja, da je vrnitev v patriarhalno ureditev nekaj samoumevnega, niso tako zlahka sprejeta. "V praksi to pomeni, da poštarji, uradniki hočejo spet svoje službe, ki pa jih že zasedajo ženske. Velik del teh teženj k vračanju v prejšnji sistem družbe uspe, del pa tudi ne."

Ljudje so se spremenili. Vojna travma je pustila posledice na celotni generaciji. Čeprav statistika na Slovenskem demografske izgube ne zaznava, saj je bilo pred vojno tako množično izseljevanje, da vojne žrtve niso bistveno spremenile statistike, pa so se iz vojne moški vrnili poškodovani. "Prvič je toliko ljudi, ki zaradi vojnih poškodb niso več sposobni opravljati dela in družba se mora s tem sprijazniti. Takrat dobimo na primer knjižnico za slepe vojake, izdelujejo pripomočke za amputirance, torej ukvarjajo se s težavo, ki pred vojno sploh ni bila zaznana," še eno realno spremembo v vsakdanu 'malih ljudi' osvetli avtor razstave.

Številni dogodki torej razkrivajo, kako se je spremenilo vsakdanje življenje in kako globoke posledice je pustila prva svetovna vojna. V muzeju pa lahko na fotografijah ujamete pestrost, dramatičnost in nenavadnost tega razburkanega časa pred stoletjem, ki je močno oblikoval tok zgodovine.