Luka Kovačič sam sebi po vzoru Nejca Zaplotnika pogosto reče:
Luka Kovačič sam sebi po vzoru Nejca Zaplotnika pogosto reče: "Luka, pa saj nemogoče stvari ne obstajajo!" Foto: Alice Russolo

Leta 2016 je s tekaškim prijateljem Nejcem Kuharjem iz Vrat do vrha najvišje slovenske gore pritekel v eni uri in 29 minutah. "Triglav mi je bil vedno zanimiv, saj je le najbolj znana gora v Sloveniji. Z domačega balkona sem se ob kavi kdaj vprašal, kako hitro je mogoče biti na vrhu, in odgovora ne bi bilo, če ne bi poskusil. Tako da sva se potem po naključju tega lotila skupaj z Nejcem Kuharjem. Tudi pri tem ni šlo za to, da bi Sloveniji dokazoval, da sem najhitrejši," je Kovačič pojasnil za MMC.

Poleg gorskega teka je kar nekaj dobrih uvrstitev dosegel tudi v turnem smučanju, za letošnje poletje pa si je zastavil prav poseben izziv – pet najvišjih slovenskih vrhov želi premagati v manj kot 24 urah.

Čeprav v gorah preživlja ogromno časa, pa vseeno poudarja pomembnost varnega koraka in predvsem pametne presoje svojih zmožnosti, kritičen pa je do tega, da "mora vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav". "Še večja težava je, da tudi ko te stvari pridejo do ciljnih ljudi, jih vseeno ne vzamejo zares in si rečejo: 'Ah, če je šel sosed, bom šel tudi jaz.' Prav tako je v Slovenji znan rek, da če nisi bil na Triglavu, nisi pravi Slovenec. Če vprašate mene, bolje, da se za začetek lotite kakšnega malo manj zahtevnega izziva, ki je bolj varen in zato sploh nič manj lep, pa vseeno ne boste nič manj Slovenec."

Več si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Kovačič pravi, da je v gore rad zahajal že kot otrok, med drugim pa se je ukvarjal tudi s kolesarjenjem in odbojko. Foto: Rožle Bregar
Kovačič pravi, da je v gore rad zahajal že kot otrok, med drugim pa se je ukvarjal tudi s kolesarjenjem in odbojko. Foto: Rožle Bregar

Kako se je začela vaša pot v gorskem teku?
V gore zahajam že od otroštva, tako da so me vedno zanimale in niso prišle v moje življenje kot kakšen "hit", ki ga prinašajo družbena omrežja. Ukvarjal sem se z odbojko, nato s kolesarstvom, v katerem sem bil tudi član slovenske reprezentance, tako da sem vedel, da neko močno "mašino" že imam v sebi. Z začetkom študija sem pustil kolesarstvo in se končno bolj posvetil hribom, ki sem jih že nekaj časa želel osvajati. Vendar pa me je vedno spremljala želja po preizkušanju telesnih mej – zakaj bi (samo) hodil vsak dan na drugo goro, če lahko tečem in jih osvojim več v enem dnevu?

Zakaj ste se odločili ravno za gorski tek? Kaj je tisto, kar vas najbolj vleče v ta šport?
Sam se opredeljujem kot gorski tekač, ki se v zimskem času ukvarja tudi s turnim smučanjem, saj mi je grozno, da bi gazil po snegu, če lahko po vršacih smučam. Nisem pa narejen za urbano atletiko, uživam v naravi, tako da mi klasičen tek nikoli ni bil posebej zanimiv. Gorski tek mi ponuja neskončno možnosti, samo poglejte Slovenijo skozi okno – povsod neskončno izzivov! Je šport, v katerem verjetno ni meja, tako da je skoraj nemogoče priti do nekega platoja in reči, zdaj sem dosegel vse, imam dovolj. Tudi sam nisem posebno tekmovalno naravnan, ampak imam poleg tekmovanj ogromno nekih svojih želja in ciljev, ki so mi mnogokrat še pomembnejši. Saj veste, živite samo enkrat, zato je treba uresničiti čim več svojih želja, druge priložnosti, kot je zdaj, ne bo!

Ste imeli že na začetku tako visoke cilje v smislu tega, da bi si nekoč lastili najhitrejši čas vzpona na Triglav, ali je to prišlo spontano?
Privlačijo me projekti in izzivi, ki se jih večina boji, se jim zdijo prezahtevni, nemogoči. Saj veste, tudi na lotu je težko zadeti, vendar če ne poskusiš, potem bo pri tem ostalo. Ni mi bilo zanimivo kopirati že izvedenih projektov ali za minuto ali uro popravljati čase drugih. Triglav mi je bil vedno zanimiv, saj je le najbolj znana gora v Sloveniji. Z domačega balkona sem se ob kavi kdaj vprašal, kako hitro je mogoče biti na vrhu, in odgovora ne bi bilo, če ne bi poskusil. Tako da sva se potem po naključju tega lotila skupaj z Nejcem Kuharjem. Tudi pri tem ni šlo za to, da bi Sloveniji dokazoval, da sem najhitrejši, ampak da na vrhu sebi rečem podobno kot Nejc Zaplotnik: ''Luka, pa saj nemogoče stvari ne obstajajo.''

Letos se bo lotil posebnega projekta, v katerega bo vključil pet najvišjih slovenskih vrhov. Foto: Urška Ahac
Letos se bo lotil posebnega projekta, v katerega bo vključil pet najvišjih slovenskih vrhov. Foto: Urška Ahac

Se vam zdi, da bi danes ta čas lahko še izboljšali?
Prav v tem trenutku ne vidim slovenskega tekača, ki bi bil pripravljen na takem terenu izboljšati najin čas. Vendar pa ob primerni pripravi, zadosti treninga v pravem okolju, v pravem obsegu – zakaj ne? Je še pred nekaj leti kdo zame rekel: ''Poglej ga, ta bo tekel na Triglav 1 uro in 29 minut.'' Šport je živa stvar, nenehno prihajajo novi športniki in drugi odhajajo. Sam bom zelo vesel, če bo kdo premaknil časovno znamko, iz vsega srca mu bom čestital.

Tudi letos imate v načrtu prav poseben projekt. Kakšno bitko s časom boste bili tokrat?
Imam nov projekt, ki se v meni kali že od lanske pomladi in je povsem v mojem slogu; poteka v Julijskih Alpah, čez naše najvišje vrhove. Vendar pa v ospredju nikakor ni bitka s časom! V enem zamahu bi rad pretekel/prehodil/preplezal pet najvišjih slovenskih vrhov, za kar predvidevam, da je izvedljivo v 24 urah. Kolikor mi je znano, tega ni storil še nihče, zato mi je tako zanimivo. Rad imam visoke gore, tehničen teren, tako da je izziv po mojem okusu.

Katerega izmed petih najvišjih vrhov vas je morda najbolj strah oziroma do njega čutite največje spoštovanje?
Pot je zelo zahtevna ves čas, tako da težko izpostavim najtežji del ali vrh. Najprej na Visoki Rokav in nato Škrlatico je treba kar nekaj poplezavanja in deloma tudi spuščanja po vrvi, saj tu ni označene planinske poti, gre za tehnično najbolj zahteven del, vendar bom na tem delu še spočit, nato spust v Vrata in vzpon na Triglav, ki bo verjetno najbolj tekoč del, saj je pot zelo uhojena in varna, vendar bodo tukaj najvišje stopinje v dnevu. Spustu v Trento nato sledita vzpona na Jalovec in Mangart, ki po tehnični zahtevnosti nista kakšen ekstrem, vendar pa bo utrujenost že velika, pa tudi temnilo se bo. Tako da bodo povsod tičale ''pasti'', s katerimi se bo treba spopasti z veliko mero spoštovanja. Na vse se bom skušal kar najbolje pripraviti in poizkusiti, kako bo šlo. Tudi če ne bi uspelo, s tem dobiš ogromno izkušenj, kako se lotiti naslednjič, da boš uspešen.

Kakšne priprave zahtevajo tovrstni projekti?
Sam sem vsakodnevno na treningih in kar dobršen del mojega treninga poteka po visokogorju, tako da sem tega terena vajen. Največji izziv je dolžina projekta, saj navadno ne treniram ali tekmujem na tako dolgih razdaljah, vendar menim, da ob moji kapaciteti treninga to ne bi smelo biti ovira. Sam treniram več kot 800 ur letno, tako da imam nekaj podlage in ob pravih ''nastavitvah v glavi'' bom preživel tudi tisti dan zunaj, pod milim nebom.

Ali v sklopu tega sodelujete tudi s planinsko zvezo in gorskimi reševalci?
Planinska zveza načeloma za take projekte žal nima kakšne posebne pozornosti, saj menijo, da ne gre za ''varno pohodništvo''. Ampak s tem se ne strinjam, saj vsak sam sebe oceni, kaj pomeni varno, in nikoli v gore ne odhajam brez primerne opreme. Mislim, da veliko bolj izzivajo planinci, ki se lotevajo projektov ''Triglav v enem dnevu'' in za to porabijo 15 ur hoje, v dolino pa pridejo skorajda odsotni, brez nadzora nad svojo hojo in gibanjem. Tako da bi bil vesel, če bi tudi PZS bolj prisluhnil izzivom, kot so moji, saj če podpira odprave v Himalajo, ne vidim razloga, zakaj ne bi podprl tudi česa podobnega, kot je moj izziv. Nasprotno velja za gorske reševalce, ki so po duši gorniki, razumejo, kaj počnem, me pri tem podpirajo. Tudi nekateri od njih so mi že obljubili nekaj tehnične podpore na poti. Kapo dol tem ljudem za njihovo delo!

Pravi, da bi bilo smiselno povečati promocijo varnega gibanja v gorah. Foto: Urška Ahac
Pravi, da bi bilo smiselno povečati promocijo varnega gibanja v gorah. Foto: Urška Ahac

Letos praktično ves čas poslušamo o neustrezno opremljenih pohodnikih, ki se odpravljajo v slovensko visokogorje. Se vam zdi, da si morda na neki način želijo biti podobni gorskim tekačem? Vas v visokogorju tako rekoč vedno zasledimo z minimalno opremo.
S tem se ne strinjam. Najprej je bil problem v visokogorju, ker so bile kljub bolj mili zimi kar dolgo zaplate snega v gorah, ki so, čeprav so dolge le 10 metrov, lahko smrtno nevarne! Prav tako je problem, da tudi če imamo na čevljih dereze in v rokah cepine, še ne pomeni, da smo primerno opremljeni, saj če jih ne znamo uporabljati, je skoraj tako, kot če jih sploh nimamo. Tako da mislim, da ne gre za kopiranje gorskih tekačev, saj nas ni prav veliko, če pogledamo malo širše. Prav tako je trenutno gorništvo v velikem porastu, je kar nekakšna kultna dejavnost, vsem se zdi zanimiva in tako je v hribih vse več ljudi, ki pa na žalost precenijo svoje sposobnosti, saj niti ne vedo, kako so gore videti v resnici. Gre za aktivnost v surovi in nepredvidljivi naravi in tega se je treba vedno zavedati ter objektivno oceniti svoje sposobnosti, izkušnje in se pripraviti na turo.

Kako pa menite, da na tovrstne nepremišljene odločitve vplivajo družbena omrežja in poplava popolnih fotografij?
Družbena omrežja vsak kotiček in vsake razmere lahko spremenijo v pravljico, vendar nihče ne pomisli, kaj vse se skriva za bliščem. Seveda se pojavi težava, ker ljudje, ki nikoli niso zahajali v gore, kar naenkrat, ker je to popularno, ker to vsi počnejo, začnejo kopirati druge. In ker sami nimajo nobenega znanja, pogledajo, katera slika jim je najbolj všeč, katere barve čevljev so jim najbolj pri srcu, in gredo na poti, za katere niso niti slučajno izurjeni. Vendar ni težava v ljudeh, ki delijo idilične fotografije (kako zares uživajo v naravi), ampak v drugih, ki to kopirajo brez kakšnega globljega pomisleka. Bi bilo pa smiselno povečati promocijo varnega gibanja v gorah.

Ste mnenja, da je v splošnem dovolj ozaveščanja oziroma informacij in jih pohodniki ne znajo izkoristiti ali so informacije pomanjkljive?
Letos sem opazil te informacije šele po tem, ko se je zgodilo nekaj nesreč, kar ni najboljša praksa. Velikokrat navodila in napotke zasledim tudi na družbenih kanalih, ki jim sledimo bolj tisti, ki smo malo bolj v tem športu, ne pa ''začetniki''. Tukaj bi bila zelo dobrodošla večja podpora medijev in kanalov, ki zajamejo kar najširšo množico. Še večja težava je, da tudi takrat, ko te stvari pridejo do ciljnih ljudi, jih vseeno ne vzamejo zares in si rečejo: 'Ah, če je šel sosed, bom šel tudi jaz.' Prav tako je v Slovenji znani rek, da če nisi bil na Triglavu, nisi pravi Slovenec. Če vprašate mene, bolje, da se za začetek lotite kakšnega malo manj zahtevnega izziva, ki je bolj varen in zato sploh nič manj lep, pa vseeno ne boste nič manj Slovenec.

Posebno pozorni moramo biti tudi pri tem, da iz hribov lahko varno sestopimo. Foto: Urška Ahac
Posebno pozorni moramo biti tudi pri tem, da iz hribov lahko varno sestopimo. Foto: Urška Ahac

Kakšen bi bil vaš nasvet za pohodnike v povezavi z varnostjo v gorah?
Vedno, pa če se vam to zdi še tako nesmiselno, se pozanimajte o turi, na katero se odpravljate pri več ljudeh, saj ima vsak drugačen pogled na pot. Vedno je bolje imeti kakšen kos opreme več s seboj v nahrbtniku in ga ne uporabiti, kot da vam kadar koli kaj zmanjka. Turo ocenite skozi lastne oči, na podlagi svojih izkušenj in ne slepo slediti idealom družbenih omrežij, saj ko enkrat zares vstopite v svet gora, to ni več slika, ampak lahko zelo surov, nepredvidljiv, zahteven svet, ki zahteva ogromno znanja, izkušenj in zadostno fizično pripravljenost, saj v nasprotnem primeru lahko vodi v nesrečo s smrtnim izidom. Vendar se vseeno odpravite v gore, saj vam ponujajo toliko lepot kot redko katera druga stvar in tudi svet se vam bo odprl s ptičje perspektive, kar ni ravno pogosto.

Ali sami kdaj presodite, da razmere niso dovolj varne, in že pred vrhom obrnete? Včasih se zdi, da rekreativni pohodniki tovrstne presoje nimajo.
Seveda, ne zdi se mi vredno tvegati, da bom zvečer ob pijači vsem trobil, kako sem prišel nekam v supergah. Če razmere ne omogočajo varnega vzpona in nato tudi spusta (!), potem obrneš in se vrneš v dolino ali najdeš kakšno alternativo v drugem vrhu. Sem še mlad in gore bodo ostale točno tam, kjer so, mi pa, če bomo tvegali, morda ne bomo imeli več možnosti naslednji dan iti v gore! Ob današnji dostopnosti do vseh možnih podatkov o razmerah v gorah se lahko pred turo pozanimamo o stanju, in če je nekaj čez naše zmožnosti, izberemo drug cilj, drugo turo in se prvotne lotimo, ko nam bodo razmere to omogočale.

Na kateri svoj tekaški dosežek, če odštejemo ekspresen vzpon na Triglav, ste najbolj ponosni?
Sem dvakratni zaporedni zmagovalec tekmovanja RedBull400 na planiško velikanko, na stopničkah sem bil tudi v tujini. Med najboljše sem se kar nekajkrat že zavihtel tudi v ekstremno strmih tekih v tujini. Prav tako sem bil drugi na tekmi RedBull K3, na kateri v 10 kilometrih premagaš 3000 višinskih metrov. Tekem je kar nekaj, vendar me žene to, da neprestano napredujem, se izboljšujem. To je moja motivacija. Sam želim samo uživati, imeti neskončno izzivov in glede na to, da sem izbral hribe, mislim, da jih še lep čas ne bo zmanjkalo.

Kako so videti vaši treningi, da se lahko česa takšnega, kot je rekord na Triglav ali pet najvišjih slovenskih vrhov v manj kot 24 urah, sploh lahko lotite?
Ne bi rekel, da treniram prav za te podvige, saj imam ves čas tudi različne druge tekme. Je pa res, da sem vsakodnevno v gorah oziroma hribih, da tam preživim kar nekaj ur. Kot vsak vrhunski šport tudi gorski tek zahteva konstruktiven, natančno voden trening in ogromno vloženega dela. Ti izzivi so bolj motivacija za trd trening za druga tekmovanja in mi na koncu, ko se jih zares lotim, pomenijo predvsem sproščanje in uživanje v boju s samim seboj. Če najdeš šport, v katerem si pristal zaradi lastne želje, potem treninga zagotovo ne jemlješ kot nekaj napornega, vendar kot neko stvar, ki jo komaj čakaš, ki jo imaš rad kot svojo partnerko.

Klasičen gorski tek pri nas izgublja na priljubljenosti, medtem ko priljubljenost teka v naravi (
Klasičen gorski tek pri nas izgublja na priljubljenosti, medtem ko priljubljenost teka v naravi ("trailrunning") in ekstremnega gorskega teka ("skyrunning") raste. Foto: Marina Valmassoi

Kaj vas žene naprej v trenutkih, ko je najtežje – ko glava in telo že sporočata, da imata dovolj?
Ko telo sporoča, da ima dovolj, je na sporedu glava, ki te žene naprej; če ugasne glava, potem se ustaviš. Zato večkrat poudarim, da je ravno toliko kot fizična pomembna tudi psihična priprava. Ko mi je težko, se začne zanimiv svet, v katerem ne veš točno, kako boš odreagiral in zato vedno znova želim priti do te točke, ko se prepričam, da bi rad še malo dodal, se prepričal, da to ni moja meja. To me motivira, saj ne verjamem, da za telo obstaja meja, mislim, da si lahko vedno boljši, če si to zares želiš in če v to verjameš. Če se preveč poglobiš samo v teorijo, v neke kazalce omejitev, potem se ustaviš in si ustvariš mejo. Sem bolj zagovornik prakse kot teorije in v praksi se vedno rušijo novi rekordi, podirajo se stare teorije, tako da sam zase menim, da nisem niti blizu meje.

Kakšno se vam zdi splošno stanje slovenskega gorskega teka?
V velikem porastu je ''trailrunning'' (tek v naravi, op. n.) ter ''skyrunning'' (ekstremen gorski tek, op. n.), nekoliko v zatonu pa klasični gorski tek. Prva dva sta veliko bolj dinamična, dajeta možnost širšemu profilu ljudi ter tako širita konkurenco ter zvišujeta kakovost tekmovalcev, prav tako pa pridobivata vedno nove udeležence, kar je izjemno pozitivno. Sam sem velik podpornik vseh ljudi, ki vstanejo s kavča in se gibajo, pa tudi če samo kakšen kilometer na dan. Klasičen gorski tek žal ostaja za časom, ne sledi novim smernicam in zato izgublja priljubljenost, kar za sam šport ni dobro. Vodilni bi morali malo stakniti glave in se zamisliti. V najširšem smislu pa tek v naravi trenutno športniku, če je željan dela in uživa v tem šport ter je pripravljen garati, naklonjen in mu omogoča, da se razvija kot v tujini. Gre za individualen šport, tako da je tudi zelo odvisno od posameznika, kako si ''postelje''.

Kakšni so še drugi načrti za preostanek sezone?
V načrtu imam tek na Grintovec, ki je verjetno najbolj legendarni slovenski tek, nekaj tekov serije RedBull400 po tujini in nato seveda tudi na planiško velikanko. Konec avgusta me čaka zelo močna tekma v švicarskem Zermattu, vmes pa še nekaj slovenskih tekov, kot je Kranjska Gora Trail Run. Tako da bo sezona bo dolga in zanimiva!