"

Pred 50 leti se je začela večerna televizijska informativna oddaja v slovenščini - TV-Dnevnik. Oddajo je v teh 50 letih ustvarjalo veliko novinarjev, urednikov, njeni osrednji obrazi - napovedovalci in pozneje voditelji so postali prepoznavne medijske osebnosti - vsaj trikrat se je zamenjala ura, kdaj je TV-Dnevnik na sporedu.

Dvajset let pa so večer za večerom ob koncu Dnevnika zazvenele zdaj že znamenite besede: "Ostanite še naprej z nami." Izgovarjal jih je Janez Čuček, ki je bil na voditeljskem stolu od leta 1978 pa do 1998. V prihodnjem tednu bodo ob eno od trenutnih voditeljic Elen Batista Štader znova za kratek čas sedli nekateri nekdanji prvi obrazi TV-Dnevnika. A Janez Čuček pravi, da si želi, da ga ljudje v spominu ohranijo takšnega, kot je bil med svojih aktivnim televizijskim delom.

"Počasi sem plezal po lestvici navzgor"
"Predvsem sem bil vselej novinar, urednik zunanjepolitičnega uredništva ali voditelj TV-Dnevnika sem bil samo za zraven," je poudaril, ko smo ga pred dnevi povprašali o spominih na tisti čas pred televizijskimi kamerami. Svojo novinarsko pot je začel in razvil kot časopisni novinar pri časopisu Dnevnik. "Vsak dan nabiral novičke: po čem sta sadje in zelenjava na trgu, kdaj bodo v Šiški odprli nov vrtec z denarjem, zbranim od samoprispevka, kdaj in kje bo naslednja krvodajalska akcija in take reči. Potem sem počasi plezal po lestvici navzgor in pristal v zunanjepolitičnem uredništvu, ki sem ga nekaj let pozneje tudi vodil."
Poročal je iz skoraj vseh evropskih držav, severne Afrike in ZDA in Južne Amerike. Prišel je tudi v ovalni kabinet Bele hiše, ko je poročal o obisku takratnega predsednika Tita v ZDA in Kanadi. "Ko sem se vrnil, sem o tej poti napisal podlistek, ki je izhajal v mojem časopisu kake tri tedne; očitno je bil dovolj dober, da so ga prevedenega objavile Večerne novosti iz Beograda, takrat časopisa z največjo naklado v državi."

Po dvajsetih letih pisanja za časopis se je preselil na Televizijo Slovenija - v zunanjepolitično redakcijo, ki ga je komaj teden dni po prihodu že poslala v Mozambik, kjer je bila konferenca neuvrščenih, področje, za katero je bil pristojen. "Neuvrščenim sem nasploh hvaležen, kajti vsako leto so priredili več konferenc v različnih državah in o tem je bilo seveda treba tiste čase poročati. Tako sem oblezel dobršen del Afrike in Azije. Za televizijo sem posnel več dokumentarnih oddaj iz serije Mednarodna obzorja, še najbolj se spominjam snemanja v Severni Koreji, Namibiji in Angoli, od koder so me izgnali, ker sem njihovega zunanjega ministra na tiskovni konferenci vprašal nekaj, kar mu ni bilo všeč, a je bilo novinarsko korektno. Zgodbic pa je ostalo za eno življenje in nekaj njih sem opisal tudi v nekaterih svojih knjigah."

Televizija prinese tudi prepoznavnost
Prestop iz časopisa na tv-ekrane mu je prinesel še nekaj - prepoznavnost. Televizijski program v slovenščini je bil samo en, vsi so spremljali poročila in si seveda zapomnili voditelje. "Zame, ki sem bil kakih dvajset let časopisni novinar, kjer so me ljudje poznali morebiti po podpisu pod članki, ne pa po obrazu, je bilo nemajhno presenečenje, ko so se ljudje že po nekaj vodenjih Dnevnika začeli ozirati za menoj. Lagal bi, če bi rekel, da to ni bilo prijetno, zavestno pa sem se vzgojil, da mi to nikoli ni stopilo v glavo. In vedel sem, da bi vsakogar prepoznali, če bi se tolikokrat pojavil na zaslonu, da je to pač posledica zgolj tega, in ne česa drugega, moje namišljene imenitnosti, denimo," se spominja.

Filmski kolut z letala na letalo
Ko z današnjimi očmi pogledamo na način in tehniko dela takrat, si je kar težko predstavljati, kakšni napori in logistika so bili potrebni, da je televizijski prispevek prišel pred domače občinstvo. Sploh za zunanjepolitične novinarje.

"Ko sva s kolegom snemalcem Borisom Čučnikom nekoč v osemdesetih letih poročala iz Dubaja, Singapurja, Tajske, Malezije in Indonezije (v vsaki državi nekaj dni, s potjo vred dva tedna), je snemal na film. To je bilo videti tako: ko sva posnela poročilo v Džakarti, glavnem mestu Indonezije, sem moral kolut film sam odnesti na letališče, tam poiskati posadko letala, ki je tisti dan letela v eno od evropskih prestolnic, in prositi kapetana letala, da je vzel s seboj naš kolut filma s posnetki. Potem sem se z njim dogovoril, da ga bo na tistem letališču v Evropi, recimo, da je bil to Pariz, izročil predstavniku JAT-a (nekdanje jugoslovanske letalske družbe). Nakar sem sporočil v redakcijo, naj obvestijo upravo JAT-a v Beogradu, da bo njihov predstavnik v Parizu prejel film. Ta film je potem kapetan jugoslovanskega letala odnesel v Beograd in od tam na TV Beograd, kakor se je v tistih časih imenovala sedanja TV Srbija. In od tam je film prišel v Ljubljano. To je trajalo in trajalo. Danes bi to posnel v Džakarti in prek spleta poslal v Ljubljano v eni uri. In to je največja sprememba, kar se jih je zgodilo v televizijskem novinarstvu, vse drugo je ostalo bolj ali manj enako, pri čemer mislim na vsebino in obliko poročanja poročanja. Intervju je intervju. Bil in bo."

In ravno prispevki, ki so gledalcem orisovali razmere po svetu, so tisti, na katere je najbolj ponosen. Še posebej v spominu mu je ostala oddaja iz časa, ko je urednikoval zunanjepolitični redakciji. "Imenovala se je Kolaboracionisti Evrope, v njej pa smo zgolj faktografsko, brez slehernega svojega pridevnika, ocene ali mnenja, opisali, kaj se je zgodilo v evropskih državah z ljudmi, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali z okupatorjem svoje države. Napisal sem vezno besedilo, kolege pa poslal v Francijo, Norveško, Italijo, Nizozemsko in Belgijo, kjer so se pogovarjali z uglednimi zgodovinarji. Še danes mislim, da je bila to najboljša oddaja moje redakcije v tistih letih in zanjo smo dobili tudi nagrado Društva novinarjev Slovenije."

Če nima tenisa, gleda informativne oddaje
In danes? Je njegov dnevni ritem še uravnan na spremljanje večernih poročil? "Seveda in praviloma, če le ni tisto uro kaj drugega, kak teniški dvoboj z mojimi soigralci ali kaj takega. Gledam oba dnevnika, našega in komercialne televizije in skačem s programa na program. Včasih je boljši eden, včasih drugi. Pri 24UR me zelo motijo agresivne voditeljske napovedi, ki so včasih nabite z zelo ostrimi opazkami, brez kakšne utemeljitve. Mislim, da s tem hudo pretiravajo. Pri TV-Dnevniku je odločno preveč politike, in to povsem brez potrebe, čeprav so se zadnje čase k sreči vendarle umirili. Kajpak vsi voditelji niso enako dobri, ampak tako je vedno bilo in bo, kot je tudi res, da ima vsak svoj okus."

TV Dnevnik, 22. januar 1994, voditelj: Janez Čuček