Zaznamujemo tudi petnajsto obletnico pridružitve nekdanjih članic Vzhodnega bloka Evropski uniji, obletnico dogodka, ki so ga številni videli kot dokončen začetek unifikacije in pacifikacije celotne celine v okviru enega izmed največjih projektov mirnega sobivanja.

Letos mineva 30 let od padca Berlinskega zidu. Foto: EPA
Letos mineva 30 let od padca Berlinskega zidu. Foto: EPA

Meje človeštvo pomembno zaznamujejo že skozi njegovo celotno zgodovino. Prve meje so verjetno predstavljale naravne ovire, kot so reke, gozdovi, pobočja ipd. S svojim razvojem in širjenjem je človek začel meje označevati, nato jih je verjetno še izmeril in pozneje tudi zapisal. Pravkar opisan razvoj je predvidoma potekal skozi tisočletja, natančen zapis pa se je lahko zgodil šele z izumom pisave, kar se je zgodilo okoli leta 3500 pred našim štetjem z razvojem sumerske kulture in njihove piktografske pisave. Z nastankom prvih državnih tvorb se je pojavila tudi potreba po jasnem risanju in označevanju mej in katastrov, kar se je verjetno tudi začelo na območju rodovitnega polmeseca. Nekatere meje se konstantno spreminjajo in dosegajo naravnost neverjetne oblike (meja med Pakistanom in Indijo), druge (npr. špansko-portugalska meja) pa so bolj ali manj nespremenjene že stoletja.

Vseeno pa velja, da lahko ljudje pozabijo na spomine – ali pa pozabijo na pozabo. Čim bolj se odmikamo od leta 1945, tem bolj zamegljeni so vzroki za to, zakaj je bilo treba zgraditi nekaj novega

Tony Judt

Meje nas tako zaznamujejo že več tisočletij. Večina sprememb meja in mejnih sporov je potekala nasilno, zato ni presenetljivo, da ima sama beseda meja pri številnih negativen prizvok prav zaradi svoje vloge in vpliva na življenja vseh. Med celinami, ki so jih meje in njeni vplivi najbolj zaznamovali, je zagotovo tudi Evropa, ki se je tudi zaradi meja v prejšnjem stoletju zapletla v dve največji moriji našega časa. Številna evropska mesta so bila zravnana z zemljo, nepregledne množice ljudi prisilno preseljene, da o žrtvah ne govorimo. Veselje ob koncu vojne je sicer trajalo, a realnost je hitro potrkala na vrata. Celina je bila potrebna popolne obnove. Povsem vojno naravnana gospodarstva je bilo treba prilagoditi mirnodobnim razmeram. Premog je v povojni Evropi pomenil eno izmed ključnih gospodarskih surovin. Poraba omenjenega energenta je pred vojno v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in državah Beneluska znašala 90 odstotkov celotne industrijske in gospodarske porabe energije. Leta 1950 je poraba še vedno znašala okoli 82 odstotkov, deset let pozneje pa je padla že na slabih 50 odstotkov. Čeprav so države hitro začele nadomeščati premog kot primarni energijski vir, je kljub vsemu odigral eno ključnih vlog pri povezovanju Evrope.

Padec evropskih meja se je še sredi osemdesetih let tako zdel nemogoč, a val optimizma je Evropo začel prepravljati 9. novembra 1989. Foto: Stiftung Berliner Mauer
Padec evropskih meja se je še sredi osemdesetih let tako zdel nemogoč, a val optimizma je Evropo začel prepravljati 9. novembra 1989. Foto: Stiftung Berliner Mauer

Pionirji Evropske unije in njenih predhodnic so po drugi svetovni vojni ustanovili Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ) predvsem v želji po boljšem gospodarskem okrevanju in sodelovanju med državami stare celine. Države so ugotovile, da potrebujejo poraženo Nemčijo za uspešnost svojega gospodarstva, hkrati pa so se bodoče članice, predvsem Francija, bale ponovnega nemškega vzpona. Potreba po gospodarskem okrevanju, sodelovanju in ponovni vključitvi Nemčije je po dolgih pogajanjih in kljubovanju predvsem Francije vodila v podpis t. i. Schumannovega načrta 9. maja 1950. V letu, ki je sledilo, je ustanovnih šest članic del svojih gospodarskih dejavnosti zaupalo avtonomnemu mednarodnemu organu – Evropski skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Ta je nadzorovala gospodarsko aktivnost v takrat največjih industrijskih panogah, hkrati pa je nadzirala tudi pridobivanje in porabo premoga. ESPJ leta 1957 nadomesti Evropska gospodarska skupnost, ki je naslednja tri desetletja poglabljala gospodarsko sodelovanje in odvisnost med državami zahodne Evrope. Izdatno so ustanovnim članicam pomagale tudi ZDA.

Ločnica med Zahodom in Vzhodom se je poglabljala in enega izmed vrhuncev zagotovo doživela z vzpostavitvijo Berlinskega zidu leta 1961, ki je močno zarezal v podobo mesta, njegov vpliv pa je dobro viden še danes. Leta 1996 je izšlo odmevno delo zgodovinarja Tonyja Judta z naslovom Velika iluzija? Razmislek o Evropi, v katerem sicer navdušen Evropejec, kot se opiše sam, kritično pristopi do Evropske unije. Danes se delo bere napol preroško, saj se Unija srečuje s krizo identitete, ki jo je v tej zbirki esejev napovedal britanski zgodovinar. Poudaril je, da se je z leti, še posebej v sedemdesetih in osemdesetih, Zahodna Evropa navadila na bipolarno razdelitev celine in da je od nje celo odvisna, saj jo zaradi sovjetske grožnje ves čas varujejo ZDA.

Prvotno je imel slogan vojaški pomen; vrnil se je kot ekonomski in demografski koncept. Za Evropo v prenavljanju bi bilo pametno, da si osveži spomin na Evropo v ruševinah, od katere jo loči le nekaj desetletij.

Hans Magnus

Padec evropskih meja se je še sredi osemdesetih let tako zdel nemogoč, a val optimizma je Evropo začel prepravljati 9. novembra 1989. Padec Berlinskega zidu je nakazal novo smer v Evropi, ki je v naslednjih petih letih dobila trdno podlago. Zgolj pol leta za tem, 16. junija 1990, med Francijo, Nemčijo, državami Beneluksa, Španijo in Portugalsko sledi podpis schengenskega sporazuma, ki začne veljati konec marca 1995. S tem so lahko potniki katere koli narodnosti iz omenjenih držav prvič prosto prečkali mejne prehode. V tem času si je velika večina novonastalih držav iz razpadle Jugoslavije in sovjetskega bloka pridobila in priborila neodvisnost, s tem pa se je odprla tudi možnost širjenja zdaj že preimenovane Evropske unije na Vzhod. Zunanje meje Evropske unije so se pomikale proti (jugo)vzhodu, hkrati pa so njene notranje počasi izginjale. Naslednji državi, ki sta se pridružili schengenskemu območju, sta bili leta 1997 Italija in Avstrija. Prva v novem tisočletju se je območju pridružila Grčija, leto pozneje (2001) pa je sledila skupina petih skandinavskih držav vključno z Norveško in Islandijo, ki še danes nista članici Unije. Zgolj tri leta po veliki širitvi EU-ja z novimi 10 članicami so tudi te (z izjemo Cipra) 21. decembra 2007 odprle svoje meje, kar je bilo še 20 let pred tem težko predstavljivo. Zadnji sta v schengen vstopili še nečlanici Švica in Kneževina Lihtenštajn.

Skupna evropska zgodba se je začela predvsem ob boljšem gospodarskem sodelovanju, danes pa Evropska unija vpliva na naša življenja na tako rekoč vseh področjih. Eden izmed vidnejših prispevkov Unije je odprava notranjih meja med članicami – t. i. schengenski prostor. Dosežki šestih desetletij po drugi svetovni vojni so danes ogroženi. Pozivi po prenovi Evrope so vse glasnejši in nujni. Evropa si ob vseh širitvah ni nalila čistega vina in ob tem pozabila, da primarno služi ljudem. "Vseeno pa velja, da lahko ljudje pozabijo na spomine – ali pa pozabijo na pozabo. Čim bolj se odmikamo od leta 1945, tem bolj zamegljeni so vzroki za to, zakaj je bilo treba zgraditi nekaj novega."

"Prvotno je imel slogan [utrdba "Evropa"; op. a.] vojaški pomen; vrnil se je kot ekonomski in demografski koncept. Za Evropo v prenavljanju bi bilo pametno, da si osveži spomin na Evropo v ruševinah, od katere jo loči le nekaj desetletij." Besede zgodovinarja Tonyja Judta (prvi citat) ter avtorja in poeta Hansa Magnusa Enzensbergerja (drugi citat) bi si veljalo zapomniti.

Uporabljena literatura

Branko Celar. Slovenija in njene meje, Ljubljana (2002)
Tony Judt. Velika iluzija? Razmislek o Evropi. Ljubljana (2015)