Razmere v domovih za starejše so . Foto: EPA
Razmere v domovih za starejše so . Foto: EPA

V domovih za starejše so se ob epidemiji izkazali za kritične tehnični standardi, večposteljne sobe ter pomanjkanje kadrov. Le peščica od približno stotih domov je še brez okužb, vsi pa so zaprti za obiske, kar stanovalci močno občutijo.

Pomanjkanje osebnih stikov in socialna izolacija imata tragične posledice za duševno stanje starejših, mnogi le težko razumejo, zakaj jih bližnji ne obiskujejo več, slabo psihično stanje pa ruši tudi imunski sistem. Ko starejši ostanejo zaprti v svojih sobah, se zmanjšajo tudi gibalne sposobnosti. Ko obležijo za več tednov, obležijo za vedno.

Kaj pomeni izolacija, je pojasnila psihologinja Katarina Kompan Erzar: "To je zelo veliko siromašenje, sploh po tej plati, koliko, če čisto mehansko gledamo, njihovi možgani sploh še dobijo socialne stimulacije. Pri starostnikih vemo, da bolj kot so v stiku z ljudmi in v živem čustvenem odnosu, dlje časa bodo ohranili tudi mentalno gibkost."

Generacija današnjih starostnikov ima še eno posebnost – odraščali so v zahtevnem obdobju in današnje vzdušje v njih prebudi še večjo stisko, kot če bi živeli v varnem svetu.

Kako varno izvesti obiske?

V teh mesecih bi se v DSO-jih že morali naučiti, da se obiski izvedejo varno, saj gre za človečnost in dostojno življenje. Ne pretehta samo število neokuženih, vsaj ob poslavljanju bi obiske morali dopustiti. Kot je dodala Kompan Erzarjeva: "Največja groza smrti ni to, da bomo umrli, vsak izmed nas bo. Največja groza je, da bi trpel in umrl sam, ne da bi kdor koli za to vedel."

V domovih so začeli spoznavati, da je treba starostnike obiskati zdaj. Z nekaj poguma in iznajdljivosti so obiski lahko varni.