Prostor v prostoru; Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991 zaobjema dva dela, ki sta izšla pod okriljem Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI).

Monografija napoveduje istoimensko razstavo, ki jo bodo 24. aprila odprli v Narodni galeriji. Foto: Arhiv SLOGI
Monografija napoveduje istoimensko razstavo, ki jo bodo 24. aprila odprli v Narodni galeriji. Foto: Arhiv SLOGI

Prvi del prinaša razvoj scenografije v Sloveniji od 17. stoletja do konca 2. svetovne vojne, v drugem delu pa razvoj sodobnega gledališča in scenografije od konca vojne do slovenske osamosvojitve. Ana Kocjančič, umetnostna zgodovinarka in velika poznavalka gledališča, je za potrebe knjige pregledala 3.000 enot gradiva. Temeljni del tega hrani SLOGI, nekaj enot pa je našla tudi v drugih slovenskih muzejih in na spletu.

Kot pravi avtorica, je naslov Prostor v prostoru izbrala, ker je želela vanj zajeti to, da je bilo obdobje od 17. stoletja do leta 1991 za slovensko scenografijo pestro, polno različnih in specifičnih značilnosti različnih odrskih prizorišč. Od tipičnih uprizoritev v dvoranah iz baročne dobe, prek pasijonov, ki so se dogajali na prostem, vse do sodobnih performansov, ki so začeli od leta 1980 krojiti svojo smer v gledališki umetnosti.

Od dvodimenzionalnega ozadja do odpiranja v prostor
Na to, kakšna je bila v danem trenutku scenografija, je vselej vplivalo, kakšne možnosti in sredstva so imeli na razpolago ustvarjalci, pa tudi iz katere stroke so izhajali. V začetkih uprizoritev v gledališčih je namreč opaziti predvsem dvodimenzionalne scenografije, ki so jih ustvarjali slikarji, okoli leta 1930 pa so na sceno vstopili arhitekti, ki so začeli razmišljati o razvrščanju kulis v prostor.

Na oder vstopijo konstrukcije
V drugi polovici 70. let so začeli gledališčniki, tudi na podlagi izkušenj iz eksperimentalnih odrov, v svoje vrste vabiti kiparje, razlaga avtorica. Kiparji so začeli na oder postavljati konstrukcije - tudi z namenom, da so premične. Nato se je scena ponovno vrnila v domeno arhitektov, kar zadeva aktualne uprizoritve, pa bi Ana Kocjančič največjo vrednost pri oblikovanju scenografije pripisala odrskim tehnikom in oblikovalcem svetlobe.

Zadnja desetletja bi zahtevala ločeno monografijo
Leto 1991 je sicer politična ločnica, vendar avtorica jo je za zgornjo mejo vzela tudi zato, ker je dogajanje v slovenskem gledališču po letu 1980 in vse do danes zelo pestro in bi ga bilo treba predstaviti v ločeni monografiji.

Temeljno delo slovenske teatrologije
Pri ustvarjanju dela so sodelovali številni sodelavci, med njimi recenzenta Tomaž Toporišič in Gašper Troha. Toporišič je v svojem prispevku med drugim zapisal, da s pomočjo monografije Prostor v prostoru bralec potuje po pomembnih postajah zgodovine slovenske scenografije, gledališča, likovne umetnosti in kulture nasploh. Troha pa je menil, da se ob branju knjige posameznik zave, da pravzaprav bere zgodovino slovenskega gledališča, čeprav skozi specifično optiko gledališkega prostora. Po besedah Mojce Jan Zoran sta oba ocenila, da gre za "temeljno delo slovenske teatrologije".

Kot rečeno, je monografija neke vrste knjižna napoved razstave Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991, ki jo bodo v Narodni galeriji odprli 24. aprila. Tudi razstavo pripravlja Ana Kocjančič, ki se je njene zasnove lotila bolj eksperimentalno, s čimer se je odmaknila od razvojnega pristopa dela pri knjigi.

Postavitev je zasnovala po sklopih, eden bo med drugim posvečen razvoju likovnih slogov v scenski umetnosti s poudarkom na avantgardi, predstavljen pa bo tudi razvoj scenografij, od škatlastih scen preko praznih prostorov do novejših praks, kamor sodijo projekcije.