Nova predsednica Evropske komisije tekoče govori nemško, angleško in francosko, po izobrazbi pa je doktorica medicine, z možem, profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leynom imata sedem otrok.  Foto: Reuters
Nova predsednica Evropske komisije tekoče govori nemško, angleško in francosko, po izobrazbi pa je doktorica medicine, z možem, profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leynom imata sedem otrok. Foto: Reuters

Evropski parlament je tudi pred tokratnimi volitvami stavil na sistem vodilnih kandidatov. A Manfred Weber ni predsednik Evropske komisije, prav tako to ni katero od preostalih imen, ki so nam jih obljubljale evropske politične skupine. To je vse, kar moramo o tem postopku o spitzenkandidatih vedeti pred naslednjimi evropskimi volitvami. A postopek ni mrtev. Obetajo se mu sprememba logike in pristopov, ker je pač v svojem bistvu smiseln, evropski, saj predpostavlja iskanje širše, evropske politične podpore ter krepi vtis demokratičnosti EU-ja.
Poraz parlamenta je bolj kot v samem neuspehu koncepta vodilnih kandidatov v tem, da je po volitvah precej bolj razdrobljena politična slika kot v preteklosti, prinesla tudi vse bolj očitne spore glede interpretacij o tem, kateri politični skupini po novem kaj pripada in kaj si lahko privošči. In kjer se prepirata dva … Evropskih političnih sil, ki bodo rade unovčile morebitne spore in razprtije, je kar nekaj.

Sorodna novica Ursula von der Leyen nova predsednica Evropske komisije

Na evropski ravni je Ursula von der Leyen nepopisan list. Zanimivo bo spremljati njene programske govore, še bolj njene pristope. Federalna Unija, o kateri je pred leti govorila za Der Spiegel, se trenutno zdi iluzija. EU je prej kaj drugega, še naprej organizacija držav članic, ki se povezujejo glede na interese na posamičnih področjih. Relativno šibka podpora, ki jo je sinoči dobila, je opomin, da je ne čaka le težavno usklajevanje z državami članicami, temveč tudi s parlamentom. Tako da se ji zaradi nezadovoljstva, ki ga izkazujejo, utegne zgoditi, da bo kateri od njenih komisarskih kandidatov nemara zavrnjen. Ne bi bilo prvič, mar ne, če bo EP kazal svojo moč ali jezo. Njen poziv poslancem h konstruktivnemu sodelovanju za boljši EU po izvolitvi je bil jasen in zelo poveden. Za Junckerja je pred petimi leti glasovalo 422 poslancev, za von der Leyen 383. EP je močan takrat, ko je enoten, ko si prizadeva za enotne cilje.

Od Evropske komisije moramo pričakovati, da bo udarila po mizi in se jasno postavila v zagovor evropskih pravil, vladavine prava, in sicer pravnega reda. To je njena ključna naloga. Biti varuh evropskih pogodb in ravnati skladno s to vlogo. Nova predsednica EK-ja je storila vse, da bi ohranila možnost enotne proevropske koalicije med Evropsko ljudsko stranko, socialisti in liberalci pri življenju. Čeprav so nekateri evropski poslanci presodili, da ni primerna za vodenje EK-ja, si težko predstavljam, kako bi bilo videti evropsko politično sodelovanje proevropskih sil, če ne bi dobila večine.

Juncker je bil spitzenkandidat parlamenta, von der Leyenova je zdaj proevropski spitzenkompromis. Morda bi ji utegnilo dejstvo, da so jo izbrali predstavniki držav članic, celo pomagati pri prepričevanju voditeljev ob iskanju podpore za stališča in predloge komisije, s katerimi bo, če bo ambiciozna, nedvomno trčila ob interese posameznih članic. Predvsem za Joseja Manuela Barrosa in njegov EK je veljalo, da je iskal predvsem načine, kako osmisliti in v evropski politični in pravni red preslikati odločitve voditeljev.

Matjaž Trošt je vodja zunanjepolitičnega uredništva na Radiu Slovenija. Foto: MMC RTV SLO
Matjaž Trošt je vodja zunanjepolitičnega uredništva na Radiu Slovenija. Foto: MMC RTV SLO

Trenutna predlagana kadrovska kombinatorika je taka, kot če bi Evropsko unijo še naprej sestavljalo 15 članic, kot je bilo pred majem 2004. Na čelu Evropske komisije je Nemka, na čelu Evropskega sveta bo Belgijec, na čelu Evropske centralne banke Francozinja, evropsko zunanjo politiko bo vodil Španec, parlament vodi Italijan. Je v ozadju neambicioznost vzhodnega, mlajšega dela EU-ja? Ta se nedvomno kaže tudi z udeležbo na evropskih volitvah, a vendarle. Skrb vzbujajoče.

In kar je nemara treba še dodati, še posebej, ker živimo v regiji, ki bi zaradi še svežega zgodovinskega spomina morala še toliko bolj ceniti red in mir. Širitev. Načeloma se nam obeta še en mandat Evropske komisije, v katerem širitve ne bo. Kot prvi mogoči datum se namreč že lep čas omenja letnica 2025. A ne kot rok, zgolj kot vizija. Ker bo predvidoma evropsko zunanjo službo prevzel Špance Josep Borrell, se seveda postavlja vprašanje, kako bo to videti, ko bo oziroma ko bi moral gostiti prva moža ali dami srbske in kosovske vlade. Bo nad normalizacijo odnosov med državama bedel nekdo, ki je zadnja leta na čelu španske diplomacije zanikal resničnost?

V politiki je res vse mogoče in evropski komisarji naj ne delajo v interesu držav, temveč v skupnem evropskem interesu. Morda bi bilo smiselno spotoma opraviti tudi s to iluzijo. Če bi bilo tako, da evropski komisarji delujejo naddržavno ali celo apolitično, potem si države ne bi prizadevale za imenovanje posameznikov na točno določena mesta ter na ta mesta imenovale vladi lojalnih, politično preizkušenih kandidatov. Delo v evropskem interesu je vsekakor zelo širok in raztegljiv pojem.