V Evropo se SP vrača po 24 letih, leta 1996 je bilo prvenstvo v Španiji, številka 24 zaznamuje tudi število sodelujočih držav. Znanih je 13 udeležencev prvenstva, tudi peterica od sedmih evropskih reprezentanc. Med njimi znova ne bo Slovenije, ki je pred dvema mesecema na kvalifikacijskem turnirju v Brnu naredila korak nazaj v primerjavi s prejšnjima dvema kvalifikacijskima ciklusoma, ko se je uvrstila v dodatne kvalifikacije.
Vozovnico za Litvo že imajo Rusija, Španija, Portugalska in Kazahstan, v dodatnih kvalifikacijah bo uspelo še dvema od manjših reprezentanc: Češki ali Hrvaški ter Srbiji ali Finski. Prve tri so nasvetovnem prvenstvu nastopile po enkrat, Finska ni bila niti na evropskem prvenstvu. Nekaj debitantov bo tudi z drugih celin, seveda pa bo boj za zmagovalni oder ponovno na relaciji Južna Amerika – Evropa. Morda bo znova zraven bronasti iz Kolumbije 2016 Iran.
Brez profesionalnega pristopa bo težko
Slovenija je do zdaj šestkrat sodelovala na evropskem prvenstvu, prvič leta 2003 v Italiji. Brez zmage je po predtekmovanju odšla domov tudi iz Budimpešte leta 2010 in dve leti pozneje iz Zagreba. V Antwerpnu leta 2014 je storila velik korak naprej s prvo zmago in prvim prebojem iz skupine. Bil je plod dejstva, da je takrat večina reprezentantov dvoranski nogomet igrala poklicno in tako v najpomembnejšem elementu zmanjšala razliko do najboljših.
Že dve leti pozneje je bilo v Beogradu spet vse po starem. Leta 2018 v Stožicah je sicer sledil preboj tudi na krilih domače evforije, vseeno pa se zdi, da slovenski reprezentančni dvoranski nogomet že vse od tiste zmage v Antwerpnu stoji na mestu oziroma kaže znake padanja. Brez profesionalnega pristopa se bo očitno ta trend nadaljeval, kot je že pred leti opozarjal selektor Andrej Dobovičnik.
"To je težava in z leti bo postajala vedno večja, če fantje ne bodo poiskali profesionalnih klubov. Ne moremo si zatiskati oči in reči, da z dvema treningoma na teden dolgoročbo lahko loviš nekoga, ki trenira po sedemkrat ali celo osemkrat na teden in odigra kakovostno tekmo. Majhnim reprezentancam, kot smo mi, ne preostane drugega, kot da s trdim delom, enotnostjo in tem, da gremo prek svojih moči, poskušamo ostati vsaj na tej ravni, na kateri smo zdaj," pravi Dobovičnik.
Je prišel čas za menjavo selektorja?
Zadnji kazalnik, da je Slovenija vse manj konkurenčna, ne nujno samo v številu treningov, ampak tudi z učinkom samih reprezentančnih priprav, so prav nedavne kvalifikacije na Češkem, kjer je bila Slovenija zadnja v na papirju najlažji kvalifikacijski skupini. Je prišel čas za korenitejše spremembe?
"O moji prihodnosti bo več jasno, ko bodo ohlajene glave. Na zadnjem turnirju nismo bili uspešni, absolutno prevzemam odgovornost za to," poudarja Dobovičnik, ki je na čelu reprezentance petnajsto leto.
Kaj o tem meni prvi slovenski selektor in član trenerske komisije pri Nogometni zvezi Slovenije Dušan Razboršek, ki ne zamudi tako rekoč nobene reprezentančne tekme? "Verjetno je tudi neka možnost, da se poišče drugi selektori in se da možnost nekomu drugemu, ki bo s svojo drugačno energijo naredil kaj boljšega. Težko pa bi se opredelil za eno ali drugo."
Mordej: Če bi že zamenjali, bi ga morali iskati v tujini
Svoje mnenje imajo tudi igralci. Eden izmed dolgoletnih reprezentantov je Rok Mordej: "Mislim, da v Sloveniji težko najdemo boljšega selektorja, kot ga imamo zdaj. Če bi že menjali selektorja, mislim, da bi ga morali iskati v tujini."
Mordej je soavtor uspešne klubske zgodbe v Dobovcu. Z njo so slovenski prvaki lani novembra v Moskvi prišli na prag nastopa na spomladanskem sklepnem turnirju najboljše evropske četverice, ki je, gledano iz zornega kota realnosti, še dlje od premiernega slovenskega nastopa na svetovnem prvenstvu. V Dobovcu so namreč amaterizem zelo približali profesionalni ravni, za taktično in siceršnje konkuriranje najboljšim evropskim klubom, tudi velikemu CSKA–ju, pa zasluge pripisujejo trenerju Kujtimu Morini.
Bi bil lahko ob morebitnem odhodu Dobovičnika njegov naslednik prav Morina? Ampak on je Hrvat in tu trčimo v načela, ki jih zagovarja slovenska trenerska organizacija. Njen predsednik v odhajanju je Rudi Bračič. "Zelo ponosen sem, da smo edina kolektivna športna panoga v Sloveniji, ki ima vse trenerje in selektorje Slovence. Vedno sem govoril, da bom predsednik tako dolgo, dokler bo selektor Slovenec," pravi Bračič.
Selektor še zdaleč ni in ne bo edina ključna figura
Bo kaj drugače, ko bo na njegovem mestu njegov naslednik, za katerega se, kot vedo poznavalci, obeta boj dveh taborov? Pod površjem se seveda začenja, ali bolje rečeno, nadaljuje tudi boj za vzvode reprezentančnega dvoranskega nogometa. Se bo zgodil rez ali bodo kako drugače poskusili nadgraditi status večnih tihih favoritov?
Tu selektor še zdaleč ni in ne bo edina ključna figura. Na trenutke se namreč še vedno zdi, da nad dvoranskim nogometom, ki se sicer vztrajno prebija tudi v medije, tu pa tam še vedno visi tista kretnja nekdanjega Uefinega "kriminalca" Michela Platinija, ki je pred leti v izbrani družbi na vprašanje "kaj pa futsal?", zgolj nonšalantno zamahnil z roko. Platini je seveda preteklost, prihodnost kaže obetavnejšo podobo dvoranskega nogometa. V Evropi in svetu, medtem ko je v Sloveniji na razpotju.
Zgodovina dvoranskega nogometa
Prvi zametki sicer segajo daleč nazaj, v obdobje prvega svetovnega prvenstva leta 1930 v Urugvaju, ko so se v Montevideu odločili, da bodo mlade nogometaše vzgajali z igro na igriščih velikosti košarkarskega. Takrat zanjo še niso imeli današnjega imena, se je pa hitro razširil po vsej Južni Ameriki in od tam tudi v Evropo. Veščino nadziranja žoge na majhnem prostoru so mladi nogometaši prenesli tudi na travnata igrišča, zgodovina pravi, da so se tudi Pele, Zico, Socrates, Bebeto in druge brazilske zvezde svojih veščin učile z igranjem malega nogometa.
Novejša zgodovina se je začela s prvim svetovnim prvenstvom leta 1982 v Sao Paulu, ki pa je potekalo pod okriljem takratne krovne organizacije z imenom Fifusa. Tri leta pozneje se je prvič pojavilo ime futsal, ki je skovanka iz portugalskih in španskih besed za nogomet in dvorano. To je za obe krovni organizaciji Uefo in Fifo edino priznano ime za dvoranski nogomet.
Prvi pravi SP leta 1989
Ko je na svetovnem kongresu Fife v Rio de Janeiru leta 1989 propadel dogovor o sodelovanju med Fifuso in Fifo in se je slednja odločila organizirati svoje svetovno prvenstvo, se je začela zdajšnja svetovna zgodba. Omenimo še to, da se je Fifusa leta 2002 preimenovala v svetovno futsal zvezo s kratico AMF, v kateri je še vedno združenih 40 držav oziroma pokrajin z vseh petih celin, vsake tri leta pa imajo tudi svoja svetovna prvenstva. Potekajo seveda v medijski senci, saj zanje ne skrbi tako močan organizacijski in finančni aparat, kot ga ima v rokah Fifa.
Ta je torej prvo svetovno prvenstvo leta 1989 organizirala na Nizozemskem. Na svetovnem vrhu sta bili na prvih sedmih mundialih Brazilija in Španija, na prejšnjem leta 2016 v Kolumbiji pa prvič Argentina.
Pogled na dobitnike medalj na dozdajšnjih evropskih prvenstvih, ki potekajo od leta 1996, kaže na to, da je vrh zelo ozek tudi na stari celini. Na enajstih EP-jih je bila sedemkrat prvak Španija, dvakrat Italija, po enkrat pa Rusija in nazadnje leta 2018 v Ljubljani Portugalska. Izmed drugih rednih udeleženk evropskih prvenstev so do zdaj na zmagovalnem odru stale le še reprezentance Kazahstana, Ukrajine, Češke in Belgije.
Pomoč Brazilcev
Tako kot pri klasičnem nogometu se je tudi na parketu zelo uveljavilo angažiranje brazilskih mojstrov preigravanja. Ne samo v klubih, tudi v številnih evropskih reprezentancah igrajo naturalizirani Brazilci. Lahko bi rekli, da ob svetovnem krojijo tudi evropski vrh in včasih se lahko vprašamo, kam nas je pripeljala tovrstna globalizacija, ki postaja tudi svojevrstna težava evropskega dvoranskega nogometa.
Dres z državnim grbom so brazilskim nogometašem oblekle tudi tako velike nogometne nacije, kot je Rusija, s pomočjo naftnih dolarjev so tako rekoč brazilski reprezentanci sestavili v Azerbajdžanu in Kazahstanu, v svojih vrstah jih imajo celo Romuni in pa seveda Italijani.
"Na ta način smo leta 2014 tudi prišli do naslova evropskih prvakov," je ob druženju pred dvema letoma v Stožicah poudaril nekdanji italijanski selektor Roberto Menichelli. In še dodal, da odločitev, da bodo poskusili več staviti na domače moči, prinaša težave. Italija je bila v preteklosti osemkrat med najboljšo evropsko četverico, na predzadnjem prvestvu v Srbiji je izpadla v četrtfinalu, pri nas se ni prebila iz skupine. Daleč od uspeha je bila tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje