Da se je jelenjad do danes razširila
Da se je jelenjad do danes razširila "praktično povsod" in da je v ugodnem stanju, po Oražmovih trditvah priznavajo tudi lovci. Foto: BoBo/Janez Papež

Razmnožuje se enakomerno in precej hitro. Na otokih je uničila ves gozd, vse rastje in na koncu poginila od lakote.

Oražem o poskusih z naravnim razvojem jelenjadi
Damjan Oražem
Damjan Oražem Zavod za gozdove vodi od leta 2013. Foto: MMC RTV SLO

Če samo prihodnje leto odpovemo streljanje, si bo jelenjad v celoti opomogla. Divjad se tudi seli in v ogromnih številkah prihaja iz Madžarske, prihaja tudi iz Hrvaške, Avstrije in Italije.

Oražem
Jelenjad
Lovska zveza Slovenije glede poseljenosti jelena navaja, da se je vrsta po 60 letih prejšnjega stoletja hitro širila na še neposeljena ozemlja, dandanes pa je redka ali pa ne živi le na večjih odprtih ravnicah, v visokogorju Julijskih Alp ali na sami Obali. V Prekmurje se je naselila iz sosednje Madžarske. Foto: BoBo/Janez Papež

Pozivamo druge nevladne organizacije in slovensko javnost, da podprejo naše legitimne zahteve za prekinitev diktata kapitala v škodo prostoživečih živali in gozdnih ekosistemov.

Lovska zveza Slovenije
Bukev
Če je gozd monokultura bukve, je izjemno ranljiv ob morebitni epidemiji škodljivcev. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Ta religija rogov, da se postavijo v dnevno sobo, na pročelje hiše, to je izjemna stvar. Ljudje so za take stvari pripravljeni plačati desettisoče evrov. Imamo lovski turizem. Neka agencija na Škofljici ima vsakih deset oz. 14 dni oglas za Afriko na to trofejo, pa ono trofejo, v Azijo na tretjo. Streljajo marsikaj. Slovenski lovci so kar pogosti gostje. Trofeje so drage in marsikomu resnično veliko pomenijo. Nekaj iracionalnega.

Oražem
Srnjak
Srnjaki so manjši in ne povzročajo takšne škode v gozdu. Foto: BoBo

Uboge divjadi pa, če razmere primerjam s časom izpred 10, 20 let, skoraj sploh ni več! In to pri nas, kjer smo pred dvajsetimi leti sredi belega dne brez težav srečali celo jelena kapitalca?! Zelo natančno spremljam, opazujem divjad in te reveže (srnjad), ki se gibljejo tod naokoli, celo posamično poznam, tako malo jih je. Jelena pa, če verjamete ali ne, od leta 2008 nisem videla niti enega več!!!

Sandra Habjanič, lastnica prigozdnih kmetijskih površin, prek Lovske zveze Slovenije
žledolom
Lovci zavodu očitajo, da ni upošteval, kako se je v vmesnem času gozd spremenil zaradi žleda in lubadarja. Foto: BoBo
Pogorišče
Eden izmed mehanizmov samoregulacije gozdov (in jelenjadi) so požari, ki pa danes niso gospodarsko in družbeno sprejemljiv način nadzora. Na fotografiji je pogorišče po lanskem požaru na Primorskem. Foto: BoBo/Borut Živulović
Čebela
Gozd je kompleksen ekosistem, katerega pomemben del so čebele. Bukev jim kaj veliko ne koristi, zato je treba preprečiti monokulturo, sporoča Oražem. Na fotografiji čebele oprašujejo borovnice na gozdni jasi. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.


Predlog letnega načrta lovskoupravljavskih območij za leto 2017 predvideva za od tri do 25 odstotkov višji načrt odstrela jelenjadi v primerjavi z letom prej. Pripravil ga je zavod za gozdove, nato pa so se nanj usule ostre besede slovenskih lovcev.

"Povečanje odstrela tudi za 38 odstotkov (na Kočevskem iz lani odvzetih 2.000 živali na 3.000!!!) in istočasno 20 odstotkov višji odstrel rodnega dela populacije pomenita hiter in globok poseg, po katerem si jelenjad ne bi opomogla še vrsto let," so zapisali na Lovski zvezi Slovenije. Zavodu za gozdove očitajo, da je načrt pripravil nestrokovno, in se bojijo, da bo nadaljnje povečevanje pripeljalo celo do zloma populacije jelenov. Sami pa so potisnjeni zgolj v vlogo pokornih izvrševalcev, ki jim ob neizpolnjevanju grozijo nesorazmerno visoke kazni in odvzem koncesij.

Da jih načrt resnično zelo moti, so pokazali tudi z objavo izjave lastnice kmetijskih površin, ki čustveno opisuje stanje ob robu gozda. "Med ljudmi vre in mnogi so jezni na lovce, ker se ne uprejo zavodu za gozdove, saj je za večino ljudi edini pravi skrbnik za gozd in divjad po njihovem mnenju lovec/logar, ne pa neki kravatar, ki gozd in divjad gleda le na televiziji. Se zna zgoditi kakšna civilna iniciativa in/ali revolucija za zaščito gozdov in divjadi – v tem primeru srčno upam, da skupaj z lovci," je zapisala.

Na MMC-ju smo zato za njihovo stran zgodbe povprašali Damjana Oražma, direktorja Zavoda za gozdove Slovenije. Odgovoril je na nekaj očitkov lovske zveze in pojasnil, kaj se bo zgodilo z gozdom, če se ne stori nič.


Če se ne poveča odstrel jelenjadi, potem bo tretjina danes mešanih gozdov postala monokultura bukve, navaja vaše poročilo. Kako je ena sama živalska vrsta zmožna česa takega?
To je zanimivo. Znanstveniki so s poskusi na otokih v Severni Ameriki ugotovili, kako se ta vrsta obnaša, povsem so jih prepustili naravnemu razvoju. Polh točno ve, kakšna bo naslednja letina, in toliko ima potomstva. Jelenjad pa gre čez vse, nobenega samoregulatornega mehanizma ni. Razmnožuje se enakomerno in precej hitro. Na otokih je uničila ves gozd, vse rastje in na koncu poginila od lakote. Podobno se lahko zgodi tukaj.

Zakaj pa bi pri nas ostala več ali manj samo bukev? Jelenjad mora preživeti tudi pozimi, ko ni poljščin, trave in drugega, zato žre končne vršne poganjke pri drevju. Ti so zelo pomembni tudi za drevo, in če se tisto odščipne, bo drevo krivo, poškodovano, od gliv napadeno itd. Izbirajo tiste mladike, ki so jim najbolj všeč, jim dišijo in so najbolj prebavljive. Zlasti jim prijajo vrste, ki so za gozd največ vredne: gorski javor, češnje in podobno. Zdaj ugotavljamo, kaj za njimi v gozdu ostaja. Ostaja bukev in včasih kakšna smreka, pa še ti dve sta poškodovani in slabe vrednosti. Druge vrste utrpijo veliko redukcijo, to so že velikokrat dokazali in tudi mi z mrežo vzorčnih ploskev dokazujemo enako. Če jelenjadi ne bomo nadzorovali, bomo čez 50 let v gozdu imeli drva namesto hlodovine.

Predstavljam si, da je milijone let veljalo neko ravnovesje v ekosistemu, uravnoteženost v prehranski verigi. Kako je potem mogoče, da se danes jelenjad tako hitro širi?
Populacijo jelenov bi lahko nadzorovali volkovi. Pri nas naj bi jih bilo trenutno med 50 in 70. Da bi lahko v šahu držali celotno jelenjad, bi jih potrebovali – govorim na pamet – desetkrat več, kar v naši družbi verjetno ni sprejemljivo. Ali pa tudi je, zaradi mene lahko vzpostavimo tudi tak sistem. Drugi mehanizem narave proti jelenjadi je, da včasih pač propade, kar za gozd kot dolgoročen sistem sploh ni problem. Gozd propade, jelenjad se umakne, cikli trajajo od 300 do 400 let, da se prejšnje stanje spet vzpostavi. Prva faza ni enaka, v njej se ne bodo takoj vzpostavile bukve in smreke, temveč rdeči bor, breze, torej pionirske vrste. Ta prva faza nato propade in sčasoma pride terminalna faza, v kateri imamo vso pestrost drevesnih vrst. Tretji mehanizem, s katerim narava zagotavlja tudi večjo prehransko možnost za divjad in jo obenem regulira, so požari. Včasih jih je bilo veliko, in to na ogromnih površinah. Ampak težko je v današnjih razmerah upravljati požare. Ne moremo kar reči: zdaj bomo pa zakurili za dve Ljubljani površine, tam se bo pojavilo veliko mladja, divjad bo imela veliko hrane ... Ali pa, da bi jutri požgali pol Pohorja? Hitro bomo videli, ali so ljudje za ali proti. So pa to naravni mehanizmi, in ko človeka ni bilo, jih je narava seveda uporabljala.

Kaj je potemtakem porušilo staro, nekoč vzpostavljeno ravnotežje?
Zagotovo prisotnost človeka. Človek je omejil požare in človek je zmanjšal število zveri. Mi smo omejili volkove. V Avstriji in Nemčiji so omejili vse. V Sloveniji smo približno sonaravni, če se tako izrazim, morda kulturni. Avstrijci in Nemci nam danes predpisujejo, češ, vi morate imeti volkove. Ampak oni jih zato, ker je v nekaterih primerih, zlasti če je teh živalih preveč, nemogoče živeti po današnjih normativih.

Kako imajo Avstrijci urejen odstrel?
Kolega mi je posredoval oceno avstrijskih koroških gozdarjev, da je jelenjadi petkrat preveč in da imajo izjemne težave. Kaj pa delajo z volkovi? Avstrijski profesor je takole pojasnil. Volkovi so na neki način konkurenca lovcem. Saj je bilo tudi pri nas nekoč tako; zdaj se morda precej bolj zeleno obnašajo, kar je zelo ugodno in naj kar tako ostane. V Avstriji pa volkove pobijejo. Uradno jih ne bi smeli, ampak jih, nakar jih zakopljejo in za nagrado dobijo kapitalnega jelena. Delajo nezakonito.

Ta ugledni profesor, ki je tudi doktor veterine in predava na dunajski univerzi, se je lotil problema preštevilčnosti jelenjadi. Poklicali so ga na visoko strankarsko raven in mu dejali: "Poslušaj, dragi profesor, ta tema je preveč družbeno občutljiva. V Avstriji si tega ne želimo in lepo prosimo, da si najdeš neko drugo temo, sicer boš brez službe."

Nenavadno se mi zdi, da je odstrel jelenjadi lahko tako občutljiva tema še za politično raven.
Zelo občutljiva. Ne vem, zakaj je tako, ampak je. Ta profesor ni kar tako, je znamka sam po sebi in je evropsko znan. Ampak če si upajo to povedati njemu, se vsakemu.

Zakaj toliko povečan odstrel jelenjadi pri nas, ne pa srnjadi?
Srnjad ima podoben učinek, ampak jelen ima veliko rogovje, a tudi poje veliko več, ker je težji. Samec ima do 250 kilogramov, samica do 150. Srnjad je manjša, je je pa veliko in povzroča škodo v mlajših razvojnih fazah, do 1,2 metra višine. Tam se narava še nekako znajde. Ko pa pride jelen, je tako, kot bi tank spustil v trgovino s porcelanom.

Moram poudariti, kot sem že stokrat. Jelen je za nas naravna sestavina, del gozda, avtohtona žival. Želimo si jelena in želimo si volka, srno, medveda in še koga drugega. A v številu, ki ga ekosistem prenese.
Še en vidik je pomemben. Če bi danes jelenjad pustili brez dodatne hrane, je lovci ne bi mogli odstreliti. Mi imamo ogromno krmišč in samo v državnih krmiščih damo tisoč kilogramov krme na odstreljeno žival. To so izjemne številke. A ne gre samo zato, da bo imela žival hrano, ker bi je ne imela več dovolj v naravi, ampak za privabljanje. S tem žival navadimo, da pride na krmišča, in ko jo je treba odstreliti, se lahko lovci zanesejo, da jo bodo tam tudi našli. Sicer bi bili vezani na zasledovalni lov ali pogon.

Pravite, da bi moral biti odstrel celo višji, a da lovci tega ne zmorejo.
Pravijo, da ne zmorejo. Ampak če gremo letos za 16 odstotkov navzgor, je povišani odstrel polovično vezan na državna lovišča. Ta so v zavodu za gozdove. Ne zato ker bi si želeli, ampak ker je zakonodajalec – mislim, da leta 2004 – tako presodil. V upravljanje so nam dali deset od 12 lovišč v Sloveniji. Mi bomo polovico tega odstrela opravili, če bo minister tak pravilnik sprejel. Drugo polovico pa bodo lovske družine. V njih je 21.000 lovcev. Če jih razdelimo na 600 dodatno odstreljenih živali, torej košut, junic, jelenov, to pomeni, da bo po 35 lovcev moralo najti po enega jelena. Mi pa imamo v zavodu zaposlenih 60 lovcev, in to počnemo v glavnem z lovskimi gosti, kot to počnejo tudi lovske družine. Tako da obremenitev je, ni pa tako nepredstavljivo velika.

Kaj pa je alternativa povečanemu odstrelu?
Potem moramo gozd obnavljati. Umetna obnova po več sistemih stane okoli 50 milijonov evrov letno. Prihodek od lovstva pa je nekje 10 milijonov evrov letno. V tem je dilema.

Kaj pa, če se ne stori nič in res dobimo monokulturo bukve? Zakaj je to slabo?
Nekateri očitno še niso dobili lekcije iz smreke. Pride lubadar in jo stolče. Lahko še bistveno hujše, kot jo je do zdaj. Bukev ima dva izjemno huda škodljivca. S podnebnimi spremembami sta prišla že v Avstrijo, na Madžarsko in Hrvaško. To sta kozlička, res lepa hroščka, a hujša od lubadarja. Če imamo zgolj bukev in pride tale par, ostane samo gola zemlja. Kaj bomo pa potem? Ni ne jelenjadi ne gozda. Mi bi zelo radi imeli mešani gozd, ki je dober še za marsikoga. Na primer za čebele, ki od bukve nimajo nič, 80 odstotkov medu pa naberejo v gozdovih. Vrednost tega medu je okoli 10 milijonov evrov, torej toliko kot lovstva. Zame so čebele v gozdu enakovreden sistem kot jeleni, in to enakovrednost bi radi vzpostavili. Nič drugega.

Kako pa sploh veste, koliko jelenov se skriva v gošči?
Številčnost se za zdaj ne ocenjuje. Z genetskimi testi, torej z nabiranjem iztrebkov, sline, lahko zelo natančno določimo številčnost medveda in volka. Če bi želeli isto storiti za jelenjad, je to povezano z ogromno dela in visokimi stroški. V bistvu številčnosti jelenjadi sploh ne potrebujemo. Opazujemo, kako deluje ekosistem. Deluje pa takrat, ko lahko vsi drugi preživijo. Ko se gozd naravno obnavlja, ko se pojavljajo različne drevesne vrste v vseh razvojnih fazah in ne nazadnje čebele. To je naš in tudi mednarodni kriterij. Nam praktično nič ne pomeni, ali imamo danes 30.000 ali 25.000 glav jelenjadi – zgolj ocenjujem. Nas zanima samo to, ali lahko okolje to prenese.

Toda lovska zveza je ravno strokovnosti vašega dela namenila ostre pripombe. Da izvajate pogrom, ki je strokovno nevzdržen in nedopusten. Kako odgovarjate?
Težko, ker nisem zasledil niti ene strokovne opredelitve. To je politično diskreditiranje.

Lovci so jih našteli v sporočilu za javnost, na primer, da bodo upad jelenjadi občutile velike zveri, nato pa bodo volkovi napadali pašnike.
Volk na dan poje od tri do pet kilogramov mesa. Od jelenjadi poje okoli pet odstotkov populacije, tam, kjer je na voljo. Kjer je – in takih primerov je veliko v bližnji okolici – poje srno, divjo svinjo in še marsikaj drugega. Zadnjič sem diskutiral s profesorjem Kosom, ki se zelo osredotoča na volka. Sam je povedal, da v Makedoniji letno odstrelijo 300 volkov in tam sploh nimajo jelenjadi. Torej gre za neki veliki blef, da z nekaj dodatno odstreljenimi jeleni volk ne bo preživel ali da bo začel napadati domače živali. Lahko se tudi to zgodi, ampak v večini primerov se bo lotil divjih svinj in srnjadi, ki je že prisotna. Volk gre na domače živali samo takrat, ko ima priložnost in če niso zaščitene. Niti ne vem, ali so zanj tako okusne. Najbrž je zanj bolj okusna srna kot ovca.

Lovci pravijo, da bo nadaljnje povečevanje odstrela zlomilo populacijo jelenov.
Leta 1848 so kmetje dobili ne samo zemljo, ampak tudi pravico do lova. Do leta 1900 so celotno populacijo jelenjadi iztrebili po celi Sloveniji. Nekateri pravijo, da je nekaj živali ostalo na Notranjskem in še nekje, ampak res le nekaj živali. Nato je bila jelenjad ponovno zelo razredčena med drugo svetovno vojno, 70 let po vojni pa je populacija v nenehnem porastu, številčno in prostorsko. Praktično povsod se je razširila. Je v izjemno ugodnem stanju, kar priznavajo tudi lovci. Ni ogrožena ne z boleznimi, ne s plenilci in ne z lovom. Številke so zdaj šle tako visoko, da so postale nesprejemljive, na kar gozdarji opozarjajo že 40 let. Takrat smo imeli problem na desetini slovenskih gozdov, zdaj ga imamo na 40 odstotkih. Ker je gibanje eksponentno, ga bomo čez 20 let imeli na 90 odstotkih gozdov. Ne vem, zakaj bi morali čakati na trenutek, ko se gozdovi zlomijo.

Mi ne sprejemamo načrtov za odvzem. Ta zajema odstrel, povoze, pogine, kar vzamejo volkovi itd. Mi pripravimo osnutek predloga. Predlog sprejmejo območni sveti zavoda. Ti so sestavljeni iz devetih članov, tudi lovcev. Mi imamo samo en glas od devetih. Sveti so sprejeli naše predloge z 88-odstotno večino. Samo v petih primerih so bili glasovi proti in znašali so sedem odstotkov volilnega telesa oz. prisotnih. Mislim, da je to dober pokazatelj. Lovci so marsikje soglašali z nami. Saj vedo, koliko je ura.
Kaj pa njihov očitek, da je načrt pripravljen na popisu objedenosti mladja iz leta 2014, v vmesnem času pa sta gozdove "dobesedno preoblikovala" žled in lubadar, vendar "to v osnutkih odvzema sploh ni upoštevano"?
Žledolom se je zgodil februarja 2014, zadnji popis objedenosti gozdnega mladja pa je bil končan jeseni istega leta in omenjeno stanje je bilo torej pretežno zajeto. Ta ujma je res korenito vplivala na znaten del slovenskih gozdov in gozd po nekje potrebuje obsežno naravno, torej iz semen po naravni poti, in umetno obnovo s sadnjo sadik. Pomemben del prehrane jelenjadi zlasti pozimi je tudi mladje v gozdovih. Če želimo, da po katastrofi zraste primeren gozd, tega mladja ne moremo nameniti prehrani jelenov, pač pa mora ostati za osnovanje nove generacije gozdov. Alternativa je ograditev gozdov, ki so po žledu potrebni obnove, ali pa umetna obnova z ustrezno zaščito. Vsaka od teh alternativ stane najmanj 50 milijonov evrov, od njih pa divjad ne bi imela ničesar. Podlubniki so ustvarili dodatne površine, ki jih je treba obnoviti, in to samo povečuje tako prejšnje številke kot potrebo po usklajenosti vseh vrst divjadi z nosilno kapaciteto okolja. Zavod za gozdove Slovenije tako razvoj gozdov kot odstrel divjadi načrtuje adaptivno: po vsaki fazi se preverijo učinki ukrepa in se na podlagi le-teh določi nadaljnje ukrepe. Nov popis objedanja mladja v gozdovih bo spet na 1.600 oz. 2.000 ploskvah, izvedla pa ga bomo v letošnjem letu in ga po opravljeni analizi tudi objavili na naši spletni strani.

Če se seštejejo vsi ti argumenti – kje je potem racionalen temelj za tako ostro nasprotovanje?
Temu rečem religija rogovja. Že profesorji so nam večkrat o tem govorili, mi pa smo se malo smejali. A dejansko je v tem nekaj resnice. Ti lovci, ki nasprotujejo, si pač želijo kapitalnih jelenov. Kapitalne jelene pa imate lahko le, če je jelenjadi ogromno. En kapitalni jelen zbere 20, 30 samic, jih oplodi, potem pa kapitalni, elitni ali vplivni lovec, kakorkoli ga imenujemo, pride in tega jelena dobi. Kupi ga, ker ima denar in vpliv. V ozadju je tudi strah, da bi lovstvo drugače organizirali. Sam mislim, da bi bilo to ta trenutek nesmiselno. Želijo pa si marsičesa, med drugim v svoje roke dobiti načrtovanje.

Ta religija rogov, da se postavijo v dnevno sobo, na pročelje hiše, to je izjemna stvar. Ljudje so za take stvari pripravljeni plačati desettisoče evrov. Imamo lovski turizem. Neka agencija na Škofljici ima vsakih deset oz. 14 dni oglas za Afriko na to trofejo, pa ono trofejo, v Azijo na tretjo. Streljajo marsikaj. Slovenski lovci so kar pogosti gostje. Trofeje so drage in marsikomu resnično veliko pomenijo. Nekaj iracionalnega.



























Razmnožuje se enakomerno in precej hitro. Na otokih je uničila ves gozd, vse rastje in na koncu poginila od lakote.

Oražem o poskusih z naravnim razvojem jelenjadi

Če samo prihodnje leto odpovemo streljanje, si bo jelenjad v celoti opomogla. Divjad se tudi seli in v ogromnih številkah prihaja iz Madžarske, prihaja tudi iz Hrvaške, Avstrije in Italije.

Oražem

Pozivamo druge nevladne organizacije in slovensko javnost, da podprejo naše legitimne zahteve za prekinitev diktata kapitala v škodo prostoživečih živali in gozdnih ekosistemov.

Lovska zveza Slovenije

Ta religija rogov, da se postavijo v dnevno sobo, na pročelje hiše, to je izjemna stvar. Ljudje so za take stvari pripravljeni plačati desettisoče evrov. Imamo lovski turizem. Neka agencija na Škofljici ima vsakih deset oz. 14 dni oglas za Afriko na to trofejo, pa ono trofejo, v Azijo na tretjo. Streljajo marsikaj. Slovenski lovci so kar pogosti gostje. Trofeje so drage in marsikomu resnično veliko pomenijo. Nekaj iracionalnega.

Oražem

Uboge divjadi pa, če razmere primerjam s časom izpred 10, 20 let, skoraj sploh ni več! In to pri nas, kjer smo pred dvajsetimi leti sredi belega dne brez težav srečali celo jelena kapitalca?! Zelo natančno spremljam, opazujem divjad in te reveže (srnjad), ki se gibljejo tod naokoli, celo posamično poznam, tako malo jih je. Jelena pa, če verjamete ali ne, od leta 2008 nisem videla niti enega več!!!

Sandra Habjanič, lastnica prigozdnih kmetijskih površin, prek Lovske zveze Slovenije