Pogled na Longyearbyen. Foto: Reuters

Da Wahlenbergov ledenik nad fjordom poka, je sicer povsem naraven proces, a se zaradi segrevajočega morja to tam dogaja z alarmantno hitrostjo, pravi Kim Holmen, mednarodni direktor norveškega polarnega inštituta. Holmen že 30 let živi na Svalbardih, otočju na skrajnem severu Norveške.

Spremembe, ki jih opaža, opisuje kot "izjemne in nagle". "Izgubljamo Svalbard, kot ga poznamo. Izgubljamo Arktiko, kot jo poznamo, in to zaradi podnebnih sprememb," razlaga med vztrajnim pokanjem ledu okoli njega. "To je svarilo, kakšne težave čakajo celoten planet."

Wahlenbergov ledenik. Foto: Reuters

Od leta 1970 se je povprečna letna temperatura na Svalbardu dvignila za štiri stopinje, zimske temperature celo za sedem stopinj. Od leta 1979 je površina ledu na Arktičnem morju upadla za skoraj 12 odstotkov na desetletje, pri čemer je bil upad najizrazitejši prav v okolici Svalbarda.

To ni dobra novica za glavno mesto otočja, Longyearbyen, z 2.000 prebivalci najsevernejše mesto na svetu. In tudi mesto, kjer se temperature najhitreje dvigajo.

Pokopališče pred pogubo

Nizi preprostih belih lesenih križev se oklepajo pobočja nad Longyearbyenom, majceno pokopališče, ki se zdi nevarno izpostavljeno vsem silam narave. Ivar Smedsroed je poletni pastor v svalbardski luteranski cerkvi, rdeči leseni stavbi z belimi okni, zvonikom z napravo, ki kaže smer vetra, in vitraži s podobami zasneženih gora. Dobrodošli v najsevernejši cerkvi na svetu.

Pastor je bil tam le čez poletje, a je v tem kratkem času hitro dojel, da tamkajšnje prebivalce naglo spreminjajoče se podnebje močno skrbi. Denimo tajanje permafrosta oz. trajno zamrznjenih tal pod pokopališčem.

Pokopališče ogrožajo tajanje permafrosta in plazovi. Foto: Reuters

"Ko se permafrost taja, stvari, ki so v tleh, običajno potegne kvišku," razlaga. "To se dogaja bolj ali manj stalno, tako da bi lahko kmalu videli, kako bo dvignilo grobove s krstami vred."

Govorilo se je, da bi pokopališče premaknili, potem ko je leta 2016 za las manjkalo, da ga ni pokopal pod seboj plaz. "Zaradi podnebnih sprememb in sprememb, ki jih te povzročajo prsti in tlom, bi lahko nekateri od grobov dobesedno spolzeli na cesto," pravi Smedsroed. "Ali pa jih bo zasul naslednji večji plaz, ki se bo utrgal."

Plazovi, erozija in prepadi

Tajanje permafrosta ne povzroča težav le mrtvim, ampak tudi še živim prebivalcem Longyearbyena. Hiše v dolini so zgrajene na drobnih lesenih kolih, ne pa na globokih temeljih. Mehčanje tal lahko privede do zemeljskih in snežnih plazov, ki jih te hiše ne morejo preživeti.

Decembra 2015 je snežni plaz pokopal pod seboj moškega in njegovega otroka v lastnem domu.

"Bilo je sredi noči in povsem nepričakovano," razlaga domačinka Anna Boegh. "Tisto je veljalo za izreden dogodek, a dve leti pozneje se je utrgal še en snežni plaz, v katerem na srečo ni nihče umrl, je pa odneslo nekaj hiš."

Svalbard ima več severnih medvedov kot ljudi. Foto: Reuters

Domove ogroža tudi erozija. Pred tremi leti, ko se je bližala zima, se je čez noč odkrušilo 13 metrov obale, pri čemer je le malo manjkalo, da ni odneslo v globino fjorda tudi koče Christiane Huebner. Huebnerjeva je bila z družino prisiljena dom zapustiti.

"To je bila budnica za vse nas, saj se je zgodilo tako nepričakovano," pravi. Huebnerjevi so se vrnili naslednjo pomlad in so morali preseliti kočo 80 metrov od obale.

Svalbardska tla so se izkazala za smrtonosna tudi drugje. Sin Wieslawa Sawickega Michal je delal kot geofizik na poljski polarni raziskovalni postaji v Hornsundu na južni strani otočja. Leta 1957 ustanovljeni inštitut izvaja čez vse leto raziskave in je najseverneje ležeča poljska znanstvena institucija.

44-letni Michal, izkušeni gornik in znanstvenik na svoji peti odpravi v tem inštitutu, je umrl maja skupaj z vremenoslovko Anno Górsko, ko sta padla z gore v prepad. "Na žalost sta zašla na orjaški snežni venec, ki je bil videti kot del vrha gore," razlaga Sawicki, ki je Longyearbyen obiskal prejšnji mesec, ko se je sešel z guvernerjem otočja. "Sesul se je z njima vred; oba sta padla v prepad."

Salte s svojo pasjo vprego. Foto: Reuters

Sawicki pripoveduje, kako je Michal pošiljal domov na Poljsko pisma, v katerih je opeval lepote Svalbarda. "Tako zanimivo je opisoval spremembe, ki se dogajajo tam, kako se ledeniki tajajo, kako je med vsakim obiskom opazil, kako se dvigajo temperature in kako se spreminja okolje," pripoveduje solznih oči Sawicki.

Pasji dnevi

Okoljske spremembe pestijo tudi Auduna Salteja in njegovo pasjo farmo Svalbard Husky, ki jo Norvežan vodi s svojo ženo Mio. Poleti, ko ni snega, psi vlečejo sani na koleščkih po razriti makadamski cesti, mimo redkih avtomobilov na otoku. Salteja skrbi, da bi podnebne spremembe lahko šle s segrevanjem tako daleč, da bi izumrlo vse življenje na Zemlji.
Pravzaprav ga bolj skrbi za živali kot za človeka.

"Če bodo podnebne spremembe pogubne za človeštvo, me v resnici ne briga, če pa bodo pogubne za živalsko vrsto, ki ni v ničemer prispevala k pospeševanju tega procesa, pa me to mori," pravi lastnik 110 psov, ki rad z njimi pleše in jim daje poljubčke.

"Preprosto krivično je do vsakogar, ki nima nobene možnosti za vplivanje na dogajanje – do psov, tjulnjev, severnih medvedov in ptic na nebu. Zato ni pošteno in zato bi morali ukrepati," pravi in primerja podnebne spremembe z nesrečo, v katero kar ne moremo nehati bolščati in se počutiti srečne, da nismo bili mi žrtve. "Ko ljudje upočasnijo avtomobil, da bi strmeli v prometno nesrečo ... tako je s podnebnimi spremembami, ker vsi upočasnimo, da bi gledali to nesrečo, nihče pa se ne zaveda, da smo v resnici mi ta prometna nesreča."