Ozonska luknja nad Antarktiko leta 2000 (levo) in leta 2018 (desno). Foto: AP
Ozonska luknja nad Antarktiko leta 2000 (levo) in leta 2018 (desno). Foto: AP

Klorofluoroogljiki (CFC) so se uporabljali predvsem v hladilnih napravah, lakih za lase in drugih razpršilih. Čeprav so jih leta 1987 z Montrealsko konvencijo prepovedali, so še vedno v ozračju. CFC-11 so uporabljali predvsem za izolacijo domov, njihova proizvodnja pa bi morala biti po vsem svetu ukinjena leta 2010, piše BBC.

Kljub prepovedi ta kemikalija pa le počasi izginja iz ozračja ‒ po letu 2012 se je njeno izginjanje upočasnilo za polovico. Sodeč po novi študiji, je vzrok tega, da v vzhodnih kitajskih pokrajinah znova uporabljajo CFC-11. Če izvorov proizvodnje te kemikalije ne bodo hitro odstranili, bi lahko načeta ozonska plast za "zdravljenje" porabila celo desetletje več.

Tudi raziskave Okoljske raziskovalne agencije so potrdile, da prepovedano kemikalijo uporabljajo v večini kitajskih podjetij, v katerih izdelujejo poliuretanske izolacije. Vzrok za to je preprost, dodaja BBC. CFC-11 je kakovostnejši in mnogo cenejši od drugih možnosti.

Po zadnjih študijah bi se lahko ozonski plašč nad severno poloblo popolnoma obnovil do leta 2030, nad Antarktiko pa do leta 2060.

Kitajska mesta pogosto duši smog. Foto: AP
Kitajska mesta pogosto duši smog. Foto: AP

Ozonska plast je občutljiv plinski ščit, ki zemljo varuje pred škodljivim delom sončnih žarkov in tako pomaga ohranjati življenje na našem planetu. V 80. letih 20. stoletja so britanski znanstveniki v stratosferi približno deset kilometrov nad Antarktiko opazili dramatično tanjšanje ozonske plasti. Luknje v njej so začele nastajati zaradi široke uporabe plinov CFC. Razlog, da se je plast tanjšala prav nad Antarktiko, pa je v ekstremnem mrazu in veliki količini svetlobe, kar pripomore k nastajanju polarnih stratosferskih oblakov. Ozonska luknja nad Antarktiko je, sezonsko gledano, največja v polarni pomladi, septembra in oktobra.

Države so leta 1987 sprejele Montrealski protokol in Dunajsko konvencijo. Konvencija določa okvir znanstvenega in tehničnega sodelovanja za nadzor ozonske plasti, medtem ko protokol ureja nadzor nad proizvodnjo, uporabo in trgovanjem s snovmi, ki tanjšajo ozonsko plast. S protokolom je uspelo izločiti več kot 98 odstotkov nakopičenih zalog ozonu škodljivih snovi.