Instituto Terra - januar 2019

V zasebnem naravnem rezervatu brazilskega atlantskega gozda danes živi 293 vrst dreves in več kot 200 vrst živali, med njimi tudi ogrožene. Oživitev kmetije Bulcão, ki je družinska dediščina uveljavljenega fotografa Sebastiãa Salgada, je imela učinek tudi na tamkajšnji ekosistem, saj je območje znova dobilo vodo, izboljšala se je krma živali, tako da so krave celo znova dobile mleko, pozitivni učinki so bili tudi na krajevne temperature.

Na kmetiji vzgajajo tudi več tisoč sadik dreves, s katerimi oskrbujejo okoliške kmetovalce.

Šok v Braziliji

Lélia Deluiz Wanick Salgado in Sebastião Salgado sta s svojim delom izboljšala tudi življenje okoliških prebivalcev in seveda prispevala k ohranitvi subtropskega atlantskega gozda, ki ga v Braziliji vedno bolj izsekavajo. Foto: Ricardo Beliel

Od spremljanja genocidnega poboja v Ruandi se je Sebastião Salgado leta 1994 vidno izmučen vrnil na družinsko posest v Braziliji. Tam bi ga morala čakati oaza zelenja, gozdov in spokojnosti, kjer bi lahko umiril svojo dušo in pozabil na grozodejstva, ki jih je s fotoaparatom dokumentiral v afriški državi. Redke vrste ptic in drevesa, ki ne rastejo nikjer na svetu, bi bila idealno zatočišče za svetovnega popotnika.

No dia 22 de maio comemora-se o Dia Internacional da Biodiversidade,criado pela Organização das Nações Unidas (ONU) com...

Objavil/a Instituto Terra dne Ponedeljek, 22. maj 2017

A v trenutku, ko je stopil na zemljo, ki mu je iz otroškega spomina priklicala podobe tropskega paradiža, je vedel, da je bila ta ''bolna tako kot on'', je dejal v svoji verjetno najbolj citirani izjavi za Guardian pred tremi leti. Do koder je seglo njegovo oko, je pustinjo prekrivala izčrpana zemlja, posekana drevesa, življenja divjih bitij že davno ni bilo več. Bil je obupan.

Subtropski gozd Salgadovih v mestu Aimores v četrti največji zvezni državi Minas Gerais v Braziliji je takrat prekrivalo le okoli 0,5 odstotka zelenja. Kaj narediti?

Od nemogoče ideje k izvedbi

"Moja žena je dobila čudovito idejo, da bi površino znova pogozdila," se spominja. Ideje, ki je zrasla v projekt in odprtje neprofitne okoljevarstvene organizacije, sta se Lélia Deluiz Wanick Salgado in Sebastião Salgado lotila sistematično.

Vedela sta, da v zemljo ne smeta posaditi tujerodnih vrst, ki bi lahko prinesle nove bolezni, prav tako pa bi bile manj primeren habitat za tamkajšnje divje živali.

"Vedno moramo poslušati prebivalce krajev. Narava je zemlja in je vsa bitja, in če ne bomo imeli tudi neke vrste duhovne povezanosti z našim planetom, se bojim, da je naše bivanje tukaj ogroženo," pravi brazilski fotograf, čigar odmevna razstava Geneza je bila pred tremi leti na ogled tudi v Mestnem muzeju Ljubljana.

Gozd je zaživel

Prve sadike so leta 1999 v zemljo kmetije Bulcão posadili učenci, kar je vzbudilo pozornost lokalne skupnosti. Takrat, pred dvajsetimi leti, sta si Salgadova postavila visok cilj: vsako leto posaditi najmanj 80.000 sadik. Do danes so jih posadili več kot šest milijonov, od tega dva milijona znotraj projekta RPPN (glej okvirček).

Z rastjo dreves in cvetenjem rastlin se je vrnilo življenje. Na območju, ki se je v dvajsetih letih obnovilo v kar 90 odstotkih, živi 33 vrst sesalcev, 173 vrst ptic, 16 vrst plazilcev in 15 vrst dvoživk. Med drugim si je pribežališče zelenja za svoj dom izbrala tudi ogrožena divja mačka ozelot.

Toda, kje je voda?

Eden pomembnejših vidikov revitalizacije narave je bila obnovitev vodnih virov na kmetiji Bulcão. Foto: Weverson Rocio

Kot poudarja Lélia, je bil eden ključnih elementov projekta, kako na območje vrniti vodo, kako se dokopati do vodnih virov. "Voda, ki je izginila, je danes znova tu. Ta vidik je še posebej zanimal kmete. Ker niso imeli vode, niso mogli kmetovati." Kot so za MMC pojasnili iz Instituta Terra, so se vodni viri obnovili kot posledica pogozdovanja, saj drevesa izboljšajo zadrževanje vlage, hkrati pa ščitijo izvire vode.

Pogled na kmetijo Bulcão leta 2001 ... Foto: Weverson Rocio

Tako so znotraj organizacije Instituta Terra oblikovali tudi poseben program za pomoč kmetom, imenovan Program Aimores, ki se je sicer že končal.

Usmerjen je v delovanje trajnostnega razvoja regije Aimoresa v Minas Geraisu, s katerim želijo izboljšati predvsem življenje na kmetijah, da bi bile ne nazadnje tudi vzor drugim regijam v Braziliji.

Do zdaj so pomagali že 300 kmetom, dejansko pa to pomeni, da so jim pomagali s pridobivanjem vode, oskrbijo jih tudi s sadikami iz svojih rastlinjakov. Pomagajo jim tudi z različnimi izobraževanji, konferencami in tehničnim usposabljanjem.

Krave imajo (znova) mleko

Vse te izboljšave zemlje so prinesle boljše in kakovostnejše rastje, ki ga prej ni bilo. Tako so nekateri kmetje presenečeno ugotovili, da imajo njihove krave mleko, ki ga prej zaradi slabe hrane niso imele.

"Užitek je molsti kravo in videti, da se vedro napolni," pove kmet Elias Concalves da Silva. Ob tem doda, da jim je skrb za okolje prinesla tudi stalen mesečni dohodek, "s katerim lahko vsak mesec plačajo položnice".

K projektu privabila sofinancerje

... in leta 2019, ko je popolnoma obkrožena z zelenjem. Foto: Weverson Rocio

Pogozdovanje na tako uničeni zemlji, ki je bila podvržena močni eroziji, je zahtevalo tako veliko truda kot sodelovanje s stroko in uporabo primerne tehnologije.

Prvi korak na poti do cilja sta Salgadova naredila s spremembo namembnost starega zemljišča v zasebni rezervat naravne dediščine (RPPN), ki se je razprostiral na 608,69 hektarja.

S tem namenom sta Lélia in Sebastião leta 1998 ustanovila okoljevarstveno organizacijo Instituto Terra, katere namen je bil trajnostni razvoj življenja v dolini reke Doce. Kmetijska posest Bulcão Farm je postala prva v Braziliji, ki je prejela certifikat naravne dediščine človeštva za skrb za opustošeno in uničeno ozemlje, na katerem ni preživel niti del gozda in ki ga je bilo treba oživiti iz nič. Za to pa seveda potrebuješ denar.

Zasebni naravni rezervati (ang. private natural heritage reserves) so v Braziliji eden večjih zasebnih sektorjev za zaščito okolja na svetu, saj predstavljajo 48 odstotkov vseh zaščitenih območij v Braziliji. Zasebni naravni rezervati so v lasti 1.500 skrbnikov in pokrivajo 772.000 hektarjev zemlje, kar je v primerjavi s 76 milijoni hektarjev zemlje, ki je pod nadzorom države, manjši del. Kljub temu pa je njihova vloga ključnega pomena, saj varujejo območja z biotsko raznovrstnostjo in ščitijo ravnovesje ekosistema.

Brazilski sklad za biotsko raznovrstnost (FUNBIO) jima je ponudil sistem sofinanciranja. Začetni vložek sklada je bil pol milijona dolarjev, enako vsoto sta morala zagotoviti Salgadova. Pri tem sta jima z najvišjim vložkom priskočila na pomoč kozmetično podjetje NATURA in španska avtonomna skupnost Asturia, med donatorji so bili tudi manjši skladi.

Neprofitna organizacija Instituto Terra sama vzgaja sadike več vrst dreves, ki jih sadijo na posesti, prav tako pa so na voljo tudi okoliškim kmetom, ki želijo pozdraviti zemljo. Foto: Weverson Rocio

Nevladna in neprofitna organizacija Instituto Terra je od leta 2001 postala tudi izobraževalno okoljsko središče z lastno knjižnico, v katerem se je izobraževalo več kot 17.000 učencev. V inštitutu ima tudi svojo šolo, v kateri izobrazijo 10 študentov na leto, ti pa ob koncu študija prejmejo diplomo okoljevarstvenega strokovnjaka. "Tako ustvarjamo motor za okoljske spremembe, usmerjene v razvoj trajnostnega delovanja naše regije," je prepričan Sebastião Salgado.