Teden gozdov vsako leto konec maja poveže vse institucije, ki skrbijo za slovenski gozd, in širši javnosti posebej predstavi pomen gozda in gozdarstva za blaginjo celotne družbe. Letošnji teden gozdov poteka med 28. majem in 3. junijem; zaznamuje ga več kot 80 dogodkov pod sloganom Gozd je kultura. Gozdarstvo se namreč letos pridružuje zaznamovanju evropskega leta kulturne dediščine, saj je dediščina gospodarjenja z gozdom kot največjim slovenskim naravnim bogastvom tudi kulturna vrednota, ki je rezultat načrtnega in skrbnega dela starejših in zdajšnjih rodov. O novodobnih izzivih v gozdarstvu smo se ob Tednu gozdov pogovarjali z Andrejem Breznikarjem z Zavoda za gozdove Slovenije.

Ujma za ujmo
Leta 2014 je žledolom poškodoval 9 milijonov kubičnih metrov lesa in predstavlja največjo katastrofo v zgodovini slovenskih gozdov. Zaradi številnih poškodovanih dreves, ki so obležala v gozdovih, je sledil še množičen napad podlubnikov. Poškodovano drevje je namreč idealno gojišče zanje, še posebej če sledijo vroča in suha poletja, saj so to najprimernejše razmere za njihovo razmnoževanje. Podlubniki so tako med leti 2014 do 2017 povzročili še za 6,5 milijona kubičnih metrov škode, pojasnjuje Andrej Breznikar.

Tik pred novo ujmo je kazalo, da se stvari obračajo na bolje: "Jeseni 2017 se je začelo kazati, da populacija podlubnikov le upada," pojasni Breznikar, nato pa je znova udarilo: "Decembrski vetrolom je poškodoval dobra 2 milijona kubičnih metrov drevja, kar pomeni, da je močneje poškodovanih 20 odstotkov gozdov." Vetrolom je torej takoj, ko so se podlubniki tri leta po žledolomu začeli umirjati, ponudil novo možnost za njihov razvoj. "Zato je tako pomembno, da se te zadeve čim prej sanirajo, roki za spravilo iglavcev so zelo kratki, tam do konca junija naj bi bila večina pospravljena," lastnike k čim hitrejšemu ukrepanju poziva Breznikar, kajti: "V poškodovanih drevesih se bodo spet začeli razvijati podlubniki, in če bo poletje vroče in sušno, lahko to pomeni nov zagon tej populaciji." Zato Breznikar sanacijo po vetrolomu opiše kot bitko s časom, v katero se vlagajo intenzivni napori.

Kljub temu je bilo prvih pet mesecev tega leta, kar se tiče podlubnikov, zelo spodbudnih: "Zaenkrat se kaže približno tretjina tiste količine, ki je bila lani, kar pomeni, da je populacija trenutno nizka," je optimističen Breznikar, a doda, da so določeni predeli, kot je zgornja Gorenjska, še vedno pod hudim udarom: "Tam je ta boj proti lubadarju še v polnem pogonu."

Doslej sanirana polovica v vetrolomu poškodovanega lesa
Po najnovejših podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je bilo do 21. maja posekanih za dober milijon kubičnih metrov poškodovanega drevja, kar predstavlja približno polovico lesne mase, ki je bila poškodovana v decembrskem vetrolomu. Najbolje so sanirana področja Tolmina, osrednje Slovenije in Novega mesta, torej območja, kjer je bilo škode manj. Najbolj kritično je še vedno na Postojnskem in Kočevskem, kjer je bilo poškodovanih gozdov največ. Sicer pa je polovico vse škode vetrolom povzročil v državnih gozdovih.

Na vprašanje, kako poteka sanacija glede na lastniško razpršenost slovenskih gozdov, Breznikar odgovarja, da so se tokrat zasebni lastniki na pozive k hitri sanaciji kar dobro odzvali: "Delež realizacije sanitarnega poseka je vse višji in je trenutno okoli 57 odstotkov v zasebnem sektorju," pojasni in doda: "Problem je samo v tem, da se v zasebnem sektorju z nastopom intenzivnih del v kmetijstvu, intenzivnost dela v gozdovih zmanjša." Breznikar še spomni, da je sanacijo vetroloma zelo upočasnil sneg v februarju in prvi polovici marca, ko je bilo delo na terenu nemogoče.

Letos so se v gozdu smrtno ponesrečili že štirje ljudje
V letu 2014, ki ga je zaznamoval žledolom, se je smrtno ponesrečilo kar 18 gozdnih delavcev. "Z intenzivnimi tečaji varnega dela v gozdu, z opozarjanjem, s subvencijami za nabavo ustrezne opreme za delo v gozdu smo uspeli znižati število smrtnih žrtev," pojasni Breznikar in doda, da je bilo tako leta 2017 smrtnih nesreč v gozdu sedem, letos pa so tudi zaradi nujne sanacije po vetrolomu v gozdu življenje izgubili že štirje ljudje. Ker gre še vedno za zelo nevarno delo, Breznikar meni, da velja resno opozorilo vsem lastnikom gozdov: "Kljub temu da se mudi, je treba delati preudarno in na varen način."

Cena spravila: okoli 20 evrov na m³
Če za delo v gozdu nimamo primerne opreme in nismo ustrezno usposobljeni, je bolje najeti zunanje izvajalce, meni Breznikar. Cena sečnje in spravila je sicer odvisna od razmer, povprečno pa se giblje med 18 in 20 evri na kubični meter. Tak poseg je običajno tudi bolj strokoven, saj mora usposobljen izvajalec imeti ustrezno registracijo, ki jo preverja tudi gozdarska inšpekcija. Tiste, ki se dela lotijo sami, Breznikar še enkrat spomni, naj ne pozabijo na obvezno opremo: čelado, rokavice, opremljeno motorno žago in primerno obutev. Hkrati opozarja, da morata biti pri sečnji v gozdu vedno prisotna najmanj dva delavca: "Zato, da se lahko obveščata o tem, če se kaj zgodi pri delu, pri roki pa morata vedno imeti torbico prve pomoči."

Gozd in kulturna dediščina
Zavod za gozdove Slovenije ob letošnjem Tednu gozdov poudarja, da je v gospodarjenje z gozdom vključeno tudi varovanje naravnih in kulturnih vrednot v gozdovih. Spominjajo, da je gozd pogosto navdih za kulturna in umetniška dela, les pa je v izdelkih in v različnih drugih rabah pogosto del slovenske kulturne dediščine.

Breznikar pravi, da lahko tudi tradicijo dela v gozdu razumemo kot neke vrste kulturno dediščino, ki je nastajala skozi leta. Med lastniki gozdov so se izkušnje prenašale iz roda v rod. "Včasih je to delo potekalo predvsem z drugačnim, ročnim orodjem, na način, ki je bil do gozda čim bolj prijazen," pravi Breznikar in doda, da je to dediščina, ki jo skušajo ohranjati. Včasih je prevladovalo konjsko spravilo lesa, ki je naravi zelo prijazno, a z današnjega vidika neučinkovito. Sečni stroj poseka okoli 200 kubičnih metrov na dan, kar je desetkrat več, kot zmore sekač, ki lahko na dan poseka od 10 do 20 kubičnih metrov lesa.

Toda invazivne načine dela v gozdu, kot sta strojna sečnja in izvoz lesa, skušajo gozdarji locirati na tista področja, kjer ne povzročajo škode. "Želimo namreč ohraniti sonaraven način dela v gozdu, in to pomeni tudi, da pustimo stanje v gozdu takšno, kot je bilo prej, torej ni še večje škode po tem, ko se les odstrani iz gozda," sklene Breznikar.