Mačke so izjemno samozavestne živali. To samozavest prenašajo tudi na otroke, ki jim je primanjkuje. Foto: Maksimiljana Marinšek/Osebni arhiv
Mačke so izjemno samozavestne živali. To samozavest prenašajo tudi na otroke, ki jim je primanjkuje. Foto: Maksimiljana Marinšek/Osebni arhiv
V Sloveniji je najbolj znana in tudi najpogostejša terapija s pomočjo konjev, pogosto pa uporabljajo tudi pse. Foto: Maksimiljana Marinšek/Osebni arhiv
Koze so navihane živali, pa tudi zelo svojeglave, vendar si velikokrat zaželijo tudi človeške bližine. Na terapijah se otrok s kozo poveže tudi s pomočjo hranjenja. Foto: Maksimiljana Marinšek/Osebni arhiv
Tudi kokoši otroke pomirjajo, marsikatera pa se celo pusti ujeti in cartljati. Foto: Maksimiljana Marinšek/Osebni arhiv
Mačka na konju je pri Marinškovi nekaj povsem običajnega. Foto: Maksimiljana Marinšek/Osebni arhiv

Male kozice so, tako kot mlad človek, zelo navihane. Rade odvezujejo vezalke in cukajo za hlačnice, s tem pa ponazarjajo mladostniško razigranost.

dr. Maksimiljana Marinšek, psihologinja in terapevtka

je s pomočjo živali je v Sloveniji še v povojih. Pa ste vedeli, da lahko na človeško samopodobo, počutje in duševno zdravje odločilno vplivajo tudi koze, race in vietnamski prašički?

Tudi živali, ki jih v prvi vrsti povezujemo z razkošnim nedeljskim kosilom – ne gre namreč zanikati, da velika večina ljudi ob pogledu na kokoš pomisli na slastno kurjo obaro – lahko odločilno vplivajo na vedenje otrok in odraslih s posebnimi potrebami, med katere ne prištevamo le avtizma, duševne in mentalne zaostalosti, temveč tudi hiperaktivnost, kljubovalne motnje in depresijo. V modernem svetu, v katerem je vsakodnevno srečevanje s stresom skorajda neizogibno, lahko živalski dotik namreč deluje nadvse blagodejno.

Da konec koncev sploh ni pomembno, v katero živalsko družino sodi žival, ki jo usposobimo za terapijo, trdi Maksimiljana Marinšek, psihologinja in terapevtka s pomočjo živali, ki že leta deluje v Naklem in s svojim poznavanjem psihologije ljudi in živali človeka združuje s kosmatimi in pernatimi bitji. "Tudi prašički so zelo pametni in se hitro učijo – v bistvu sploh ni toliko pomembno, kakšne vrste je žival, ki jo uporabljam pri terapiji. Najpomembneje je, da ji lahko brezpogojno zaupam. Vedno se lahko zgodi, da otrok živali stopi na rep. Žival je usposobljena za terapijo, če v takem primeru le zacviliti in se umakne," pojasnjuje Marinškova.

Terapija z živalmi je podporna terapija, ki je namenjena ljudem z najrazličnejšimi vrstami zdravstvenih težav. Čeprav so najpogostejši udeleženci terapij z živalmi prav otroci, pa so na mali farmi terapevtskih živali dobrodošli tudi odrasli.

Najstnik je v številnih pogledih podoben kozam
A vse živali niso primerne za vse vrste ljudi – žival in človek si morata biti, če želita uspešno sodelovati, tudi značajsko podobna. Prepričanje, da je pes podoben svojemu lastniku, je torej v številnih primerih še kako resnično. V terapevtskem svetu to podobnost dobro ponazarja naveza najstnik – koza. Številni najstniki, ki se udeležujejo terapij Marinškove, so namreč najbolj navdušeni prav nad temi navihanimi živalmi.

Zakaj? Koze so samozavestne in drzne, brez oklevanja preskočijo ograjo, zbežijo s posestva in se povzpnejo na visoko skalo. Najstniki so jim v tem pogledu zelo podobni – tudi sami so pogumni in željni pustolovščin. "Male kozice so, tako kot mlad človek, zelo navihane. Rade odvezujejo vezalke in cukajo za hlačnice, s tem pa ponazarjajo mladostniško razigranost," še dodaja. Prav zaradi te podobnosti in občutka povezanosti se številni najstniki v družbi koz lažje sprostijo, ta sproščenost pa se odraža tudi na uspešni terapiji – sproščen človek namreč lažje izrazi svoja čustva in spregovori o težavah, ki ga pestijo, kot tisti, ki se v družbi terapevta počuti nelagodno.

Za eno izmed najučinkovitejših velja tudi terapija s pomočjo konjev. Za otroke, ki so telesno prizadeti, je sedeti na konjih, kakor bi hodili. "Majhni poniji so primerni za otroke do deset let, saj se z njimi lahko sprehajajo sami. To jim daje občutek "da nekaj veljajo", da nekaj zmorejo," še dodaja psihologinja.

Pri otrocih in odraslih, ki imajo težave z navezovanjem stikov ali splošno anksiozne motnje, so najbolj primerni zajčki. Oseba mora pristopati počasi, da ji žival začne zaupati. "V bližini majhnih, nebogljenih zajčkov se ljudje naučijo delati z nekom, ki se boji njih," še dodaja Marinškova.

Zelo učljivi in pametni so tudi oslički in pritlikavi vietnamski prašički, vendar težava pri teh vrstah nastopi v času parjenja. "Ko začnejo misliti na ljubice, postanejo sitni in včasih tudi nasilni," pove Marinškova in doda, da živali v takih obdobjih niso primerne za sodelovanje v terapijah. Popolnoma drugače je s psi, ki želijo v terapiji sodelovati prav vse življenje.

In kako poteka terapija?
Marinškova pojasnjuje, da ob prvi terapiji otroka najprej seznani z vsemi živalmi – na tak način lahko oceni, katere živali ga pritegnejo in ob katerih se sprosti. "Če se živali otrok boji, ga v božanje in cartljanje živali ne silim. S siljenjem namreč naredimo več škode kot koristi," še dodaja.

Terapija je postopno delo, potrebnega je veliko prilagajanja. Za to pa je potrebno tudi veliko izkušenj, vse živali pa s svojo prisotnostjo in značajskimi lastnostmi namreč lahko vplivajo na boljšo samopodobo otrok in mladostnikov, pa tudi odraslih. "Načeloma delam isto, kot da bi delala v pisarni, otroke sprašujem, jih napeljujem k temu, da se mi zaupajo, zraven pa si pomagam z živalmi. Njihova prisotnost je privilegij – otroci se v njihovi bližini namreč veliko lažje sprostijo. Cilje lahko s pomočjo živali dosežemo tudi do štirikrat hitreje," še dodaja.

Žival otroka pripravi na življenje
Marinškova poudarja še, da je prisotnost živali v otrokovem življenju pogosto bistvenega pomena. V manjšem stanovanju si je sicer psa ali mačka pogosto težje privoščiti, a otrok se lahko veliko nauči tudi od ribice ali hrčka, še poudarja. "Pogosto slišimo tudi izgovore v smislu, da ljudje nočejo, da so živali veliko same. Ampak poglejte, tudi naše živali so veliko same – imam še tri otroke, mislite, da lahko z vsakim psom preživim eno uro na dan? Žival si seveda želi družbe, ampak potrebuje tudi svoj mir. Ne mara, da jo nekdo gnjavi vsaki dve minuti. Je pa žival velika skrb in odgovornost – a otrokom to največ pomeni, saj se lahko potem doma, ko jim je težko, potožijo svojemu hrčku ali psičku," še pojasnjuje.

Izpostavlja še, da živali otroka naučijo tudi odgovornosti, ne strinja pa se s tem, da bi moral otrok za svojo domačo žival skrbeti brez pomoči staršev. "Starši se morajo v skrbi za žival združiti z otroki, ne pa vse skrbi prevaliti nanje," še dodaja.

Male kozice so, tako kot mlad človek, zelo navihane. Rade odvezujejo vezalke in cukajo za hlačnice, s tem pa ponazarjajo mladostniško razigranost.

dr. Maksimiljana Marinšek, psihologinja in terapevtka