So bili naloženi tisti dojenčki pa tisti otroc, na tistem soncu, veste kako je to jokalo...

Anica Čuk, Franc Tofant

 tokratnih Pričevalcih bomo objavili kar dve ločeni, a zelo zanimivi življenjski izpovedi. Anica Čuk je bila rojena v vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo, med vojno je njena družina veliko pretrpela, saj so jim partizani ustrelili mamo, ko je šla od maše. Franca Tofanta pa smo posneli v Teharjah, kjer je bil kot fantič priča grozljivemu prizoru, ko so majhni otroci, odvzeti zaprtim materam, umirali na vročem soncu teharskega taborišča.   »Kadar mi pridejo slabe misli, vzamem v roke rožni venec, tisto mi pomaga.«   Najprej nas leta 1926 rojena Anica popelje v čas svojega otroštva na veliki kmetiji, Grižarjevi domačiji pod Javornikom. Njena mama je bila blaga ženska in oče bolj strog, vendar ima oba v lepem spominu. V času fašizma je bila v Lomeh italijanska šola, italijanska učiteljica pa ji je ostala kljub vsemu v lepem spominu. Lome so bile blizu rapalske meje s Kraljevino Jugoslavijo, zato je bilo v tistih časih veliko kontrabanta – iz Jugoslavije so gnali živino, nosili tobak. Lepi kraji na črnovrški planoti so bili že takrat zanimivi za italijanske turiste, smučarje. Prek fotografij iz otroštva se Anica spominja številnih lepih dogodkov. V neposredni bližini je italijanska vojska v veliki tajnosti gradila sistem utrdb blizu meje z Jugoslavijo. Nekateri domačini so o načrtih in gradnji obveščali jugoslovansko stran, zato je italijanska oblast zaprla večjo skupino ljudi. V času napada na Jugoslavijo so morali zaradi bližine meje v begunstvo, medtem pa jim je italijanska soldateska precej poškodovala hišo. Poleti 1942 so k njim začeli prihajati prvi partizani, pomagali so jim s hrano in bili z njimi v prijateljskih odnosih. Nekoč so jih obkolili italijanski vojaki in enega partizana ustrelili. Družina se je takrat komaj izognila povračilnim ukrepom, so pa odgnali Aničinega brata, ki je pozneje zaradi posledic bivanja v zaporu umrl. Po kapitulaciji Italije so poleg partizanov na njihovo kmetijo prihajali tudi četniki, domobranci in Nemci. Odnos do partizanov se je spremenil, ko so jim ti začeli s silo jemati živino, pa tudi zato, ker so se začeli sovražno vesti do verujočih. Po enem od napadov na partizane pod Javornikom so partizani odpeljali tri mlada lomska dekleta, češ da so izdajala. Čeprav ni bilo nobenih dokazov za to, so jih pozneje umorili. Septembra 1944 so partizani napadli domobransko postojanko v Črnem Vrhu. Prve granate so padle na cerkev, medtem ko sta bili pri maši tudi Anica in njena mama. Cerkev je pogorela, Aničino mamo pa je na poti domov v hrbet ustrelil mlad partizan. Anica pove, da je morilec pred nekaj leti umrl v istem domu ostarelih, v katerem zdaj prebiva tudi ona. Partizani so po padcu postojanke zajeli domobrance in ujetnike večinoma pobili. Po vojni je Anica izgubila še brata in teto ter skoraj sama vodila veliko kmetijo v času, ko so bili kmetje zaradi sovražnega odnosa komunističnih oblasti in obveznih oddaj pod izjemnim pritiskom. Anica se povojne osvoboditve ne spominja kot resnične svobode, bilo je veliko strahu in pomanjkanja. Veliko so ji pomagali sosedje in sorodniki, ko se je poročila in si ustvarila družino, so se preživljali s kmetijo in gozdom. Večkrat ji spomini zaidejo v preteklost, polno hudih preizkušenj, in pravi: »Kadar mi pridejo slabe misli, vzamem v roke rožni venec, tisto mi pomaga.«   »Mi ni vseeno. Ko sem to videl … Tisti otroci so se mi najbolj smilili.«   Franc Tofant iz Teharij je bil rojen očetu delavcu v valjarni in materi gospodinji, imeli so tudi  manjšo kmetijo. Njegova dve leti starejša sestra je umrla še kot otrok zaradi razlitja slepiča. V prvi razred je začel hoditi v nemško šolo v času okupacije. Trije njegovi strici so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, dva sta bila tam ubita. V tem času so okupatorji tudi na njihovi zemlji začeli graditi vežbališče za rekrute, in to so komunistični oblastniki po vojni  uporabili za koncentracijsko taborišče, v katero so strpali svoje nasprotnike. Franc se spominja, kako sta dva pobegnila in se skrila v njihovo gospodarsko poslopje. Oznovci so ju s psi izsledili in ustrelili ter ukazali, naj jih domači pokopljejo, to sta Franc in njegov stric tudi storila. Franc je z domačije zaradi bližine taborišča videl marsikaj, kar se je tam dogajalo, tudi ko so prignali ujetnike. Ti so se morali uleči na tla in poljubljati zemljo. Najstrašnejši prizor pa je bil zanj tisti v času okrog Titovega rojstnega dne 25. maja, ko so pazniki na velik voz naložili otroke, ki so jih maloprej odvzeli materam: »Pa so bili naloženi tisti dojenčki, pa tisti otroci. Veste, kako je to jokalo tam gor. Na soncu. Ženske pa tulile. Tisti otroci so pomrli na soncu.« Izjemno kruta je bila tudi usoda žensk v teharskem taborišču. Franc pove, da so se partizanski pazniki v gostilni Pri Koželju hvalili, kako zlorabljajo ženske iz teharskega taborišča. Vse te ženske so potem pobili. Večino moških so komunistični oblastniki načrtno pobili v  Hudi jami in po drugih moriščih, Franc se spominja voznika, ki je o tem pripovedoval. Veliko ubitih pa je bilo na hitro pokopanih kar v okolici taborišča. Franc se spominja, da so pri delu na polju naleteli na lobanje … Vsi ti grobovi so zdaj na debelo zasuti s strupenim odpadnim materialom iz cinkarne. Povojnega obdobja se Franc spominja po obilici strahu, bali so se za očeta, slabo pa se jim je godilo tudi zaradi obvezne oddaje kmetijskih pridelkov. Celjska industrija se je krepila, z njo pa tudi onesnaževanje, ki je povzročilo odmiranje dreves, hiranje živine in seveda tudi številne bolezni. Vse to je še danes bolj ali manj pometeno pod preprogo. Franc je delal v Štorah, ustvaril si je družino in skupaj z ženo Marico, rojeno Zavšek, sta si z velikim odrekanjem zgradila hišo. V tovarni je bilo dobro delo cenjeno, prednost pri vsem in številne privilegije pa so imeli komunisti, se spominja Franc. Verni ljudje so bili šikanirani in so svobodneje zaživeli šele po slovenski osamosvojitvi. Te je bil Franc zelo vesel, danes pa ne skriva razočaranja – med drugim nad tem, kako izkoriščajo delavce, tudi iz Bosne, ki  delajo, potem pa gredo domov brez plače. Največje veselje sta Francu in Marici obe hčerki z zetoma in vnuki. Pogovoru se pridruži tudi žena Marica, rojena Zavšek, doma s kmetije nad Štorami. Njena družinska zgodba je usodno povezana z očetovim pobegom, potem ko so ga proti koncu vojne nasilno mobilizirali partizani. Ko so ga prišli iskat, so premetali vso hišo. Eden od partizanov je s puško grozil mami, da jo bo  ustrelil. Marica se spominja: »Pa mami nastavi puško, še zdaj dobim kurjo kožo, puško na prsi, pa otroka je imela na rokah, ta tretjega. Pa so rekli, če ga ni doma, ga ni. Ja, lažeš. Potem je pa usekal s tisto puško po otroku.« Maričina sestra je ta udarec preživela, a je ostala trajno prizadeta. Nikoli se za to nihče ni opravičil, tudi o kakšni odškodnini ni bilo govora. Družina se je po vojni s težavo prebijala, pomagali so jim sosedje, življenje pa se je Marici obrnilo na bolje, ko sta s Francem zaživela skupno življenje. Ob koncu pripovedi se s Francem sprehodimo po teharskemu taborišču, ki je zdaj spominski park. Podrobno nam pokaže, kako so bili objekti razvrščeni in kje je stal v trenutku, ko je gledal tragični prizor z otroki.  Pričevanje Franca Tofanta je posebej pomembno, saj iz njega veje huda prizadetost zaradi tega, kar je doživel, videl in slišal kot otrok. Večkrat mu v spominu vstane prizor nesrečnih otrok in takrat ga zalijejo solze:  »Mi ni vseeno. Ko sem to videl … Tisti otroci so se mi najbolj smilili.«