Delovni oddelek Filipa Jurkoviča. Foto: Arhiv družine Weixler
Delovni oddelek Filipa Jurkoviča. Foto: Arhiv družine Weixler
Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča je dosegel zelo dober odziv bralcev in je bil že dvakrat ponatisnjen. Foto: BoBo
Filipa Jurkoviča so hčerke opisovale kot ljubečega in dobrega očeta, iz dnevnika pa je razvidno, da je bil domiseln, sposoben, pravičen in pokončen človek. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Lijaki, ki so jih v zemlji puščale granate in o katerih piše Jurkovič, so še danes vidni na območjih okoli Verduna. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Narava je prekrila, a ne zakrila sledi hudih bojev 1. svetovne vojne. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
V fokusu: Slovenci pod Habsburžani, pogovor z dr. Andrejem Rahtenom
V fokusu: 100 let 1. svetovne vojne - pogovor z M. Christianom Ortnerjem
Simulacija bunkerja iz 1. svetovne vojne

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
-
22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
-
23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
-
24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


9. marec 1918

Nocoj ob 6h smo dobili brzojavni ukaz od Ldw. Schützen Div. 45 (A.O.K. Cle. No. 151051 - 45. domobranske strelske divizije avstro-ogrskega vrhovnega armadnega poveljstva), da se moramo pripraviti za odhod dne 12. t. m. na francosko bojišče ter moramo biti »Marschbereit«. Takoj smo poklicali naše ostalo moštvo iz Rogoznega, da se pripravimo za odhod. Ako bi naš Laszlo glede ukaza predložil A. O. K. seznam našega starega moštva, bi sedaj ti možje šli domov, naš oddelek bi bil razpuščen in mi ostali bi bili poslani k svojim pristojnim regimentom. Sedaj pa moramo naše izmozgane kosti nesti še na francosko morišče. Narednik Schwarz mi je dal razumeti, da nam je baje Laszlo sam skuhal to vročo juho. Ta človek je popolnoma ponorel in ne more biti normalen že vsled svoje večne spolne bolezni.

14. marec 1918
Od Kowla naprej drvi vlak z neznansko brzino, gotovo okoli 70 kilometrov na uro, kakor bi se nam Bog zna mudilo na Francosko, samo meni nej. Peljam se v II. razredu vagona »Pullmanov voz«. Treba je priznati in vsa čast Nemcem, pri transportu vojaštva so človekoljubni. Vse moštvo je v III. razredu in v vagonih imajo dovolj prostora, vsi vagoni so brezhibni in vsak ima svoje stranišče. S tem transportom se nas pelje baje 1000 mož z vsem potrebnim spremstvom. Koliko Baukomp. nas je, še do sedaj ne vem. Na postajah, kjer se deli menaža, smo pravočasno obveščeni. Točno uro in minuto izstopa, vse po vrstnem redu iz vagonov, pričenši pri zadnjih vagonih, zmerom v vrsti po dva in dva tako, da je celi transport v 20 minutah odpravljen. Vse moštvo mora takoj nazaj v vagone in tam použiti menažo. Za nas častnike pa je zraven kuhinje za moštvo soba in razna jedila na mizi. Se moraš hitro sesti, pojesti in iti na svoj prostor. Čudovit red in točnost, naj se premisli, kako se v Avstriji to vse po polževo razvija. Vlak, postrežba, vožnja, nečloveško ravnanje, preziranje med seboj, vse to je Nemcu tuje. Organizacija je na višku, ravno tako ponosna zavest, ki pa nam zaostancem ne ugaja. Kako ogromen uspeh je že to, da vozijo vlaki s tako brzino in pri nas, mislim, 30 kilometrov na uro. Da se mnogo s tem prihrani na kurjavi in času, je umljivo, zato je avstrijsko vojskovanje tako neskretno, povrh še drago.

18. marec 1918
V Wawrin smo prispeli ob 1h ponoči 19. marca 1918. Od Kremasza v Rusiji do Wawrina smo se vozili skupaj 140 ur.
19. marec 1918
Kolikor sem med potjo mogel z Nemci govoriti, so oni brezpogojno in trdno prepričani, da bodo zmagali in nihče ne verjame, da bi mogla zmagati antanta. Ako človek res gleda njihovo prijazno in čedno domovje, krasno obdelane njive in vsak meter zemlje, se končno človeku dozdeva, da tako priden narod ne more propasti. Ampak žalibog bo padel, ker Avstrija je tuberkulozna v najhujšem pomenu besede in bo Nemčijo s seboj potegnila v pogubo. »Mitt Gehangen – Mit Gefangen« (Rečenica »oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila«- pomeni pa, da če sva neko stvar skupaj začela, jo bova tudi skupaj dokončala in nosila vse posledice.). To geslo se bo in mora uresničiti.

Kadar pa smo se prepeljali čez belgijsko-francosko mejo, pa naenkrat sprememba, kakor 1001 noč. Na Francoskem vse njive in travniki popolnoma zapuščeni, le malo se opazi obdelane zemlje. Hiše zvečinoma prazne in porušene in celo narava naredi na človeka skrajno divji vtis ter se drugega ne vidi, kakor vse s travo in robidovjem obraščeno okolico. Vasi so bile tudi na Francoskem lepe, vse bolj majhnim mestecem podobne, vendar so hiše ne tako trdno delane kakor pri nas ali celo v Nemčiji. Zunaj imajo fuge samo z malto zamazane, pač pa v notranjosti zelo okusno poslikana in prijetna stanovanja. Francozi zelo ljubijo rudeče barve, to priča njihova slikarija na zunaj in znotraj. Hiše imajo povsod lepa velika okna, po več sob in drugih prostorov, samo hodniki so povsod zelo temniin to zelo kvari notranjo stavbo.

Izredno je pa mnogo tovarn in so zvečinoma vse zapuščene ter ne morejo obratovati. Nemci so namreč iz tovarn pobrali vse stroje ter iste odpeljali v lastno domovino – in vse druge predmete, ki so količkaj predstavljali vrednost. Celo pohištvu niso prizanesli, tako mi je pripovedoval moj novi gospodar v Wavrinu.

Po okolici je svet tako od granat razkopan, da greš z največjo težavo. Luknja pri luknji, so lijaki, ki merijo po sedem metrov v premeru in po štiri metre globoko, in je ponoči po tej razvalini hoja skoraj nemogoča, saj padaš iz enega lijaka v drugega, še globljega. Polno je tudi raznih žičnih zaprek. Vse razdejano, žalostna priča srdite borbe.

Tudi nas so pri dohodu angleški zrakoplovi izvohali, morali smo se namreč ustaviti na odprti progi med Haubourdinom in Wavrinom. Sreča je bila, da je bilo tam precej drevja na vsaki strani proge. Po 2 urah in 10 minutah čakanja hude eksplozije ena za drugo, zbogom naše šipe, vse je samo malo zazvonilo in cel vlak je bil brez šip. Vrgli so 13 bomb in k sreči niti ena ni vlaka zadela, pač pa so padale prav blizu železniškega tira. Na vagonih so se poznali udarci drobcev eksplodiranih bomb, vendar nihče ni bi ranjen, to je bil prvi pozdrav na tem vulkanu. Angleški zrakoplovi so bili štirje, leteli so čisto nizko, največ do 150 metrov visoko v zraku, in potem, ko so vrgli bombe, so naglo izginili.

Nemci imajo tudi tukaj dva ogromna mornariška topa na železniškem vozu in sem gledal njihovo streljanje. Topa so pripeljali iz nekega skrivališča po železniški progi od Haubourdina. Prvi je dal štiri strele s postaje Wavrin, tj. okoli 200 metrov od križišča Wavrin–Armetières, drugi pa tudi šest strelov v smeri Wavrin–La Bassée. Potem so, kakor duhovi, spet izginili nazaj po progi. Zdaj se je pričel peklenski ples, dasiravno gosta megla za jesti, so med strašnim tuljenjem padale najtežje francosko-angleške granate. Ali neverjetno točno v smer, od koder so Nemci streljali, in ako ne bi Nemci tako urno odšli, bi bilo konec njih in obeh topov.
Kar je bilo živega, se je skrilo pri tem strahovitem streljanju. Samo jaz radovednež nisem mogel nikamor in sem bil med obema ognjema za železniškim nasipom, sicer proti zračnemu pritisku precej zavarovan, in še dva nemška podčastnika sta tam čepela in iskala zavetje.
Po 40 minutah je ta ples prenehal in šele potem smo si ogledali učinek teh granat. Strašno so zijali ti ogromni lijaki proti nam, kakor grozne pošasti, in nas strahotno gledali, kakor bi nas hoteli požreti, morda tudi v svarilo, kako majhen črviček sem proti tem strahotam. V ušesih mi je tako silno zvonilo cel dan, da še pozno v noč nisem mogel zaspati. In naš nadporočnik mi reče zvečer pri večerji: »Jurkovič, vi ste nori! Tako radovednega človeka še nikoli nisem videl – in enkrat boste pošteno umrli.«

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

V fokusu: Slovenci pod Habsburžani, pogovor z dr. Andrejem Rahtenom
V fokusu: 100 let 1. svetovne vojne - pogovor z M. Christianom Ortnerjem
Simulacija bunkerja iz 1. svetovne vojne