Ali je glasba lahko iskrena?

Zavod lepih umetnosti, ki je v sodelovanju z Mestno občino Koper prevzel koordinacijo prireditev ob 100. obletnici rojstva Vladimirja Lovca, je za sklepno dejanje 18. novembra izbral muzikološki simpozij z naslovom »Šole glasbe v Sloveniji, Vladimir Lovec«, s katerim je Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani obeležil tudi svojo 60-letnico. Z referati so se na koprski simpozij v Pretorski palači odzvali dr. Gregor Pompe, dr. Tjaša Ribizl Popič, dr. Leon Stefanija in dr. Nejc Sukljan, z Akademije za glasbo pa še mag. Ivan Florjanc. S svojo raziskavo Lovčevih klavirskih del se jim je pridružil pianist in skladatelj Bojan Glavina, pedagog na Glasbeni šoli Koper, s slikovitim vpogledom v skladateljevo življenjsko pot muzikologinja Helena Filipčič Gardina, z raziskavo o njegovem sodelovanju z baletno-koreografskim parom Vuke in Stanislava Hitija pa še nekdanji baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, režiser in pedagog, 93-letni dr. Henrik Neubauer, ki je svoj referat poslal po pošti. Z nekoliko drugačnim pogledom, skozi Stekleni stolp marginalizacije, je politolog dr. Boštjan Udovič opozoril na premajhno prisotnost skladateljev Slovenske Istre v slovenskem glasbenem observatoriju. Skozi primerjave, Vladimirja Lovca z njegovimi sodobniki in Giuseppeja Tartinija s Hugom Wolfom, je dokazal večjo prisotnost ustvarjalcev iz severnih in vzhodnih predelov Slovenije kot pa tistih z jugozahodnega dela. Obrobnosti skladatelja, ki je »hodil nekam svoja pota« se je dotaknil tudi Gregor Pompe, ki je prispeval izjemno pronicljivo analizo Lovčevih simfoničnih skladb, v katerih je našel tako eklektične kot tudi samosvoje vzorce komponiranja, čeprav v nekakšni slogovni ali ustvarjalni statiki, torej v vedno istih poetoloških izhodiščih, kar je lahko tudi ena od oblik marginalizacije. Ob tem pa je Pompe še poudaril, da v tovrstnih analizah s pojmoma »iskrena« ali »lepa« o glasbi ne povemo veliko. Nasprotno pa je Ivan Florjanc, ki je skozi analizo komorne skladbe »Epistola za violino in klavir« iskal vsebinsko vrednost glasbe, poudaril, da je vsebina, ki jo skladatelj skozi glasbo sporoča, lahko iskrena. Povsem drugačen pogled na Lovčevo glasbo je prispeval Leon Stefanija, ki je govoril o njegovi »Eklogi za klarinet in klavir« skozi intervjuje z različnimi izvajalci. Da je bil eden teh, celo tisti, ki je še kot učenec glasbene šole Koper Eklogo krstno izvedel, danes umetnostni zgodovinar Edvilijo Gardina, na simpoziju tudi prisoten, je bilo morda le srečno naključje, pa vendar prijetna popestritev in tudi vsebinska obogatitev programa. Tjaša Ribizel Popič pa je v svojo raziskavo »Vladimir Lovec v vlogi glasbenega kritika« vnesla tudi rezultate računalniškega procesiranja, ki skozi posamezne besede v besedilih merijo naklonjenost oz. pozitivnost ali negativnost kritike skozi »sentiment«. Edini referat, ki se je dotaknil glasbenega šolstva, pa je prispeval Nejc Sukljan z novim odkritjem iz koprske knjižnice, kratkim traktatom (Trattatello) o umetnosti zvoka in petja, ki naj bi ga leta 1836 napisal Luigi Biscontini. Kdo je to bil, kaj natančno je v Kopru delal, in ali je v resnici on avtor tega rokopisa, za katerega ni gotovo niti leto nastanka, Sukljan še raziskuje. Pa vendar je bila informacija o enem redkih zapisov, ki nudijo informacijo o glasbenem pouku preteklih stoletij v Kopru, zelo dragocena.

Vsebinska pestrost in raznolikost, sproščeno vzdušje ter razgibane in zanimive diskusije so potrdile, da je simpozij več kot opravil svoje poslanstvo, predvsem pa odprl mnoga nova vprašanja, ki bi lahko vodila v nove raziskave. Da je torej ta simpozij postavil temelj, na katerem bi morali graditi naslednjega, v upanju, da nanj ne bo treba čakati do naslednje okrogle obletnice.