Obstaja pregovor, da se za dobrim konjem dviga prah. V kontekstu glasbene produkcije, ki je že vrsto let velikanska, dviganje prahu pomeni kritiški zapis. Kajti bistvo kreacije je reakcija nanjo.

Koliko pesmi gre mimo, ker enostavno nimajo hakeljca, zvezdniškega pedigreja, niso na prvo žogo, se blogerji nad njimi ne morejo izživljati, da bi postale viralne ... Kronično primanjkuje takih zapisov, ne samo zaradi uredniških politik, ampak tudi zato, ker je kljub vsej količini produkcija dejansko skromna.

Kar pa ne pesti kratice NLP, ki že zavidljivo število desetletij v našem glasbenem osončju pomeni Na lepem prijazni in za katero vseskozi stoji in gradivo zanjo snuje Postojnčan, likovni umetnik in kitarist Vojko Aleksič.

Najprej morda spremna beseda o skupini NLP: nastala je v času Buldožerjev, nekateri njeni člani so bili pred tem člani skupine Sedem svetlobnih let. Ob Vojkovem samobitnem brenkanju je bil glavni adut benda eden boljših slovenskih vokalistov, sicer akademski slikar Andrej Trobentar.

Progresivna skupina je leta 1981 za založbo Helidon izdala istoimenski LP, sledila so dolga leta hibernacije, z nastopom novega tisočletja pa nekakšno intenziviranje početja v obliki glasbenih sešnov, ki včasih bolj, včasih manj vključujejo glas.

Vendar zakaj pretežno instrumentalni skupini NLP uspe izzvati odziv? Tak, ki je konstruktiven. Spomnim se polemičnega zapisa Janija Kovačiča, ki mi ga je poslal ob izidu prejšnjega albuma zasedbe Srceder. Ob tokratnem albumu z naslovom Uživaj pa si briljantno recenzijo zgoščenke lahko preberete na SIGICU. Spisal jo je naš (žal) nekdanji, občasni sodelavec Jože Štucin.

Sklep. Vojko Aleksič je tak, ki zna in zmore. Tudi v pogovoru z Armandom Šturmanom je poudaril nekatere elemente zgoščenke Uživaj. Na njej smo namreč poiskali tokratno izbranko za Pesem tedna Radia Koper.