Foto: EPA
Foto: EPA

Prvoaprilske šale nas lahko nasmejejo, a hkrati nam dajo tudi misliti: kaj je res in kaj ni? Znamo še kritično pretresti val informacij, ki nas vsak dan preplavlja? Še posebej lahko to občutimo v zadnjem letu, ko se zaradi epidemije soočamo tudi z odločitvami, ukrepi in novicami, ki so marsikdaj slišati kot prvoaprilska šala.

Pred letom dni smo se brez težav vzdržali šaljenja za prvi april. Bili smo na začetku epidemije, veliko je bilo neznank, strahu. Danes temu dodajamo še utrujenost, jezo, nezaupanje. Kdor je ostal brez dela, kdor ima kredit, kdor se od umirajočega svojca ni poslovil na dostojen način, kdor komaj usklajuje pomoč pri šolanju na daljavo z delom od doma. Njim razmuljivo ni heca. Prvoparilske šale so takšne, da so skoraj verjetne. Če kdaj, smo bili v tem letu mnogokrat soočeni z odločitvam in ukrepi, ki so se zdeli na meji verjetnega: iz države ne smete, na mejah so znova policisti, kave ni mogoče popiti v družbi prijatelja, kmetje dvolastniki morajo za v brajde na test, policijska ura,dijake, ki so želeli v šole, so kaznovali, odrekli smo se skoraj milijonu doz cepiva. Vse to je slišati kot slaba šala. Pa žal ni. In nasprotno: ob sporočilu, da v Tolminu danes začenjajo z množičnim cepljenjem, smo najprej pomislili: je to prvoaprilska? Na srečo ni. Če je epidemija kot vrag, je ta zagotovo odnesel šalo. Pri nekaterih odločevalcih tudi občutek, kaj je prav, kaj je razumno, da o njihovi kredibilnosti niti ne govorimo. Zato ni čudno, da marsikdo ne verjame obljubi,da se po ustavitvi javnega življenja čez 11 dni, vračajo odprte šole. A nekega dne se bodo naša življenja spet vrnile tudi šale.

Tjaša Škamperle