Foto: BoBo
Foto: BoBo

V drugi tir so se vpletali vsi, še najbolj pa politika in njeni botri, ki so se hvalili, kako ga bodo zgradili, a nihče ni prav dobro vedel, kako. Ko se je zdelo, da so našli rešitev, so prišli novi odločevalci in projekt pometli z mize. V več kot dveh desetletjih so se spreminjale trase, najemali krediti, izdelovale pregrešno drage študije, revizije, nejeverno smo poslušali predloge o tem, da je železniški drugi tir nepotreben, pa o tem, naj se Luka pravzaprav preseli v Divačo ... Celo dva referenduma si je zaslužil drugi tir in ... se spomnite afere maketa? Mimogrede, njeni akterji še danes zasedajo udobne politične funkcije. Da ne govorimo o tem, koliko izračunov o vrednosti drugega tira je bilo pripravljenih. Iz 800 milijonov jih je nastala milijarda 400, nato spet malo manj, a te ocene nikoli niso bile realne. Finančne izračune je povozila tudi gradbena stroka, ki si je skupaj s priskledniki v visoke številke vgradila rezerve in dodatne zaslužke. Taka je bila praksa tudi pri drugih gradbenih projektih v državi. Zato vedno ostajajo dvomi o tem, koliko je vreden drugi tir. Bo Kolektor res gradil za dobrih 600 milijonov evrov? Je zbil ceno, da dobi posel, nato pa bo dodajal anekse? Zagotovo jih ne bo mogel tako zlahka, varovalk je veliko. Velik pa je tudi interes, da največji infrastrukturni projekt v državi gradi domač gradbinec, ki bo pomagal gospodarstvu in dolga leta podcenjeni infrastrukturi. Jasno pa je tudi, da ga samo slovensko gradbeništvo ni sposobno zgraditi. Nasprotniki drugega tira so imeli bogat arzenal, zagovorniki pa množico argumentov, a so se ti vedno nekako izgubili.

Ob tem so si najbolj meli roke v Italiji, kjer so zelo potihem, a vztrajno vlekli svoje niti.

Zdaj je priložnost, da nasprotnike in dvomljivce utišajo. S strokovnim in transparentnim delom, ki bo dalo nov zagon pristanišču in slovenskemu gospodarstvu.

Šele ko se bo po novem tiru zapeljal prvi vlak, bodo nejeverni Tomaži res lahko obmolknili.

Nataša Ugrin Tomšič