Verodostojne strokovne razlage si zaslužijo predvsem v Istri. Foto: EPA
Verodostojne strokovne razlage si zaslužijo predvsem v Istri. Foto: EPA

Ko zaradi vzdrževalnih del za nekaj ur presahnejo domače pipe, ko zaradi poletne suše uvenejo vrtovi ali ko so ogroženi viri pitne vode. To se je zgodilo pred dvema letoma v slovenski Istri, kjer so pri tej strateški dobrini odvisni predvsem od vodovodnega sistema v drugi državi. Država se je odločila, da bo za dolgoročno in stabilno oskrbo uredila nov vir. Veliko vode je preteklo do te odločitve, s katero se ne strinjajo vsi.

Oskrba slovenske Istre s pitno vodo je projekt, ki ga lahko primerjamo z drugim tirom. Redkokdo se ne strinja, da ga Obala ne potrebuje, zanj so bili pripravljene mnoge študije in analize, a ga še nima. Šele grožnja kerozina, ki je iztekel v tla le lučaj od izvira reke Rižane, je bila prava kaplja čez rob. Mogoče zato, ker so sredi vročega poletja ugasnili tuše, mogoče pa je vendarle res nekomu kapnilo, da pri tako strateški dobrini ne moremo biti odvisni od hrvaškega vodovoda, ki lahko pipo zapre, zaradi političnih ali drugih razlogov. Rešitev za Istro prihaja iz Brkinov. Država se je po več letih prelaganja načrtov iz predala v predal odločila za zajetje Suhorce. Začela je pripravo državnega prostorskega načrta. Prav je, da to vprašanje ni prepuščeno vodovodnim podjetjem ali občinam. Slednje so se znašle na dveh bregovih: istrske so za, kraške proti. V Brkinih so oblikovali civilno iniciativo, ki jo skrbi zajezitev. Snovalci državnega načrta zagotavljajo, da bo javnost vključena. Začetek priprave načrta že ni bil obetaven: 330 strani je bilo prej skritih kot javnosti dostopnih, šele po opozorilih je bila javna razgrnitev podaljšana.

Verodostojne strokovne razlage si zaslužijo predvsem v Istri: bo to vir za dolgoročno, stabilno in varno oskrbo s pitno vodo? Čeprav je to ustavna pravica, se prebivalci Istre zanjo ne zavzemajo tako glasno, kot se za neokrnjeno naravo zavzemajo Brkinci. A Istrani niso v tem nič drugačni od večine, ki vode, dokler je ne zmanjka, ne cenijo dovolj.

Tjaša Škamperle