Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Kje bi postavili vejice v naslednji povedi? "Ji bom pisala, upam, da mi odgovori." Poslušajmo še enkrat, tokrat s pravilno postavljenimi vejicami: "Ji bom pisala [vejica], upam [spet vejica], da mi odgovori." Marsikdo te druge vejice ne bi postavil, kajne? Oglejmo si, zakaj je obvezna.

Prebrana poved je sestavljena iz treh stavkov, to pomeni, da imamo tri povedke, ki jih moramo ločiti z vejicama. Prvi stavek je: "ji bom pisala", v drugem stavku je samo povedek "upam", sledi tretji stavek, ki se začenja z veznikom da: »da mi odgovori«. Prva vejica, ki nadomešča veznik "in", torej stoji med prvima dvema stavkoma: "ji bom pisala" in "upam", druga vejica stoji pa pred veznikom da, ki uvaja tretji stavek "da mi odgovori". Zakaj je vejica v tej povedi sploh lahko problem? Zato, ker bi marsikdo postavil prvo vejico, druge pa ne, pa čeprav iz tiste znane pesmice "pred ki, ko, da, če" vemo, da pred veznikom da stoji vejica.

Še to: drži, da pred večbesednimi vezniki vejico postavimo samo pred prvo besedo; taki večbesedni vezniki, ki vsebujejo besedo da, so npr. tako da, ne da bi, zato da itd. Vendar v našem primeru "upam, da" ne gre za večbesedni veznik, saj je "upam" glavni stavek, veznik "da" pa je že začetek novega stavka.

Nikar se ne bojmo zaporednih vejic. Ni narobe, če si sledijo ena za drugo, kadar ločujejo stavke, pa čeprav stavek predstavlja samo ena beseda, kot je v našem primeru glagol "upam". No, upam, da vam bodo vejice v prihodnje delale čim manj preglavic.

Tokratno besedilo je pod mentorstvom dr. Vladke Tucovič Sturman z Oddelka za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru pripravila Anika Černigoj, študentka tretjega letnika Slovenistike. Jezikovna vprašanja lahko pošljete na e-naslov: slovenistika@fhs.upr.si.