To razliko predstavlja dejstvo, da med tremi sosednjimi državami ni več nadzora na nobeni od meja, ki jih sodelujoči književniki, filozofi, umetniki in misleci iz Hrvaške, Italije, Slovenije in širšega prostora srednje Evrope ter Balkana v vseh pogledih prečkajo in brišejo že 24 let. Osrednji del Foruma je tradicionalno namenjen razpravi, razmisleku, polemiki o aktualnem družbenem dogajanju. Tokratni simpozij nosi satirično-ironičen naslov Karneval brez meja.

Padec fizičnih meja v Istri, ko je prvega januarja letos v schengensko območje vstopila še Hrvaška, po eni strani zbuja veselje, željo po praznovanju, a tudi kritičen razmislek. Kot še pojasnjuje vodja slovenskega dela Foruma Tomizza Irena Urbič, so letošnje geslo Karneval brez meja oblikovali na osnovi filozofske misli Mihaila Bahtina o karnevalizaciji: "Mi smo priča popolni karnevalizaciji družbe. Vsi smo se veselili padca meja, rajali smo na Dragonji, naslednji dan pa videli, da je bodeča oziroma rezilna žica še vedno postavljena in da drug o drugem pravzaprav ne vemo več veliko. Trideset let smo se veselo ščuvali in soseda prikazovali kot najhujšega sovražnika, ki steguje roke po naši sveti zemlji. To je pustilo posledice. Delo nas še čaka. Forum Tomizza se proti temu bori z najžlahtnejšimi orodji in orožji z inštrumentarijem umetnosti: pronicljive misli, polemike tudi in vendar vse skupaj na ramenih ideje, ki se kot zlata nit pretika skozi ves književni opus Fulvia Tomizze."

Kaj torej prinaša ta novi prostor Istre, ki ga ne delijo več fizične meje? Kakšne so priložnosti, ki ji nove razmere ponujajo? Pa so meje res padle ali pa so si zgolj nadele masko z nasmeškom, tako kot v kakšnem karnevalu brez meja, ki služi kot ventil družbenih napetosti, ponuja sprostitev po obdobju pandemije, a tudi možnost odpora proti represiji vsakdana.

Neven Ušumović, eden od stebrov Foruma Tomizza, hrvaški pisatelj in ravnatelj Gradske knjižnice Umag, izpostavlja satiro in humor kot bistvena momenta karnevala: "Tudi sam Forum Tomizza je manifestacija, kjer se razmere v družbi spremlja z nekakšnim koristnim črnim humorjem. To novo stanje pomeni novo zmedo in nove spremembe in ga lahko vidimo kot novo masko. V bistvu je vse skupaj le šminka, videz, saj so nekatere meje seveda še vedno zelo trdne in zelo globoko zakopane. To je torej priložnost, da se o vsem tem začnemo spraševati: kje smo zdaj, kaj premikanje meja formalno in seveda pravno pomeni, in kje se moramo pravzaprav poglobiti, da bi lahko pokazali, kje so meje najbolj trdne."

In kje so, po njegovem? "Vsekakor so eden od razlogov, zaradi katerih Forum Tomizza obstaja," pojasnjuje Ušumović. "To je namreč dejavno prizadevanje za skupno kulturo spomina. Torej, posamezen narod naj svojih zamer in travm ne obdrži zase, ampak naj jih deli s sosednjimi narodi, tako da postanejo skupna zgodba. Tu govorimo o res skritih mejah, saj gre za travmatične in osebne oziroma družinske in družbene zgodbe, ki se tiho prenašajo iz roda v rod. In prav Tomizza in Milan Rakovac sta razpravo o teh temah sprožila preko književnosti. Odprla sta prostor najbolj bolečih meja, ki jih moramo nenehno tematizirati, da jih lahko presežemo."

"Veselimo se prav vsakega gosta"

H kritičnemu razmisleku o teh vprašanjih bodo na simpoziju tudi letos razpravljali prodorni pisatelji, filozofi, sociologi, novinarji in mnenjski voditelji iz Slovenije, Hrvaške, Italije ter iz širšega prostora srednje Evrope in Balkana. Irena Urbič pojasnjuje, da bi jih vsakič, ko se s kolegi iz Umaga in Trsta odločajo o izboru, najraje povabili tudi več deset, a morajo pri tem biti realni: "Imamo ključe: zastopan mora biti naš prostor, zastopani morajo biti ljudje etnične skupine, ki tu živijo, obenem pa se moramo ozreti tudi po svojem zaledju. Biti zaverovan in usmerjen izključno v svojo državo, v svoj narod, je namreč precej redundantno. Veselimo se prav vsakega gosta, ampak če želite imena, se posebej veselimo filozofinje Renate Salecl, književnega kritika in esejista Saše Ćirića, pisatelja in pesnika Ahmeda Burića, dragocenega italijanskega pisatelja, ki je doma z Reke, Diega Zandela, Nine Dragičević, Monike Herceg. V svojih okoljih, v svojih kulturah so to ljudje, ki so enostavno poslušani, brani in upoštevani. Tako smo si v Kopru za uvodničarja privoščili Marcela Štefančiča ml., ker verjamemo, da ponazarja vse tisto, kar je naprednega v Sloveniji ta hip.

V Trstu bo prvo omizje simpozija nagovoril istrski književnik in eden od ustanoviteljev Foruma Tomizza Milan Rakovac. Organizacijo italijanskega dela vodi Slovenski klub, ki že 60 let povezuje Italijane in Slovence v Trstu, pojasnjuje njegov predstavnik Martin Lissiach. O tem, kaj je Trstu po njegovem prinesel Forum Tomizza, pravi: "Mislim to, kar je poslanstvo, ta občutek brezmejnosti in sodelovanja na severnem Jadranu. Veliko ljudi pozna Forum in v njem vidi priložnost tega res brezmejnega in odprtega oplojevanja. V Trstu je zgodovinska dediščina – morda še bolj kot drugod – pogosto politično pogojena, marsikdo še vedno računa na delitve. Vendar obstaja tudi krog mislečih, odprtih ljudi, ki prav v Forumu Tomizza vidijo eno od sredstev za premagovanje delitev ali preprosto političnih špekulacij, ki so pogosto na dnevnem redu s pomočjo trezne odprte intelektualne razprave, dialoga in vsega tega, kar žlahtnim lahko prinese misel in pogled na ta severni Jadran."

Kdo bo letošnji dobitnik že 18. nagrade mednarodnega literarnega natečaja Foruma Tomizza za kratko zgodbo Lapis Histriae, bo znano na slovesni podelitvi v Umagu, dan pred sklepnim dejanjem Foruma, obiskom pisateljevega groba v Materadi. Na temo Karneval brez meja je samo letos prispelo 239 besedil v hrvaškem, italijanskem, slovenskem, bosanskem, črnogorskem in srbskem jeziku. "To dokazuje, kako ugleden je ta natečaj, kako pomembne so Istra in teme, ki jih Forum Tomizza odpira pisateljem. In kar je zelo pomembno, najbolj kakovostna dela pošiljajo mladi avtorji. Književnost ima torej na teh območjih zagotovljeno prihodnost," poudarja Ušumović.

V Kopru, Umagu in Trstu – mestih, v katerih je bil istrski pisatelj Fulvio Tomizza doma, se bo do sobote v okviru Foruma zvrstila vrsta spremljevalnih dogodkov, od razstav, do performansov, predstavitev knjig, pesniških nastopov in literarnih poti. Zaradi svoje umetniške in človeške širine je bil Tomizza enako sprejemljiv za vse etnične skupine severnega Jadrana, med drugim pojasnjujejo organizatorji, zakaj so za brezmejna književna srečanja izbrali prav njegovo ime.

Po besedah Irene Urbič pa sanjajo tudi o tem, da bi mogoče kdaj vendarle imeli večji proračun: "In bi šli v večje dimenzije. Pa vendar, to, kar delamo, delamo predvsem za naš prostor; tako čudovito umeščen slovenski Mediteran, tako pritisnjen ob hrvaško Istro, tako pretkan z italijanskim in slovenskim Trstom. Nič drugega nam ne preostane, kot da skupaj delamo in Forum Tomizza vsakič izpeljemo tudi z določeno mero prostovoljnega dela. Zato ker smo zaradi želje po uresničitvi naših idej preprosto dovolj okretni, da se znajdemo tudi v času, ki umetnosti in kulturi ni najbolj namenjen."

Organizatorji ob tem zagotavljajo, da bo Forum Tomiza vztrajno preskakoval vsakršne meje, se kritično in polemično odzival na družbene deviacije in obenem tehtal tako stanje duha v aktualnih družbenih razmerah kakor vlogo intelektualca oziroma ustvarjalca pri promociji moralnih in etičnih vrednot.