»Mrzli vrh, gora krvi in vzdihljajev, kraj strašnih spominov,« je to prizorišče srditih bojev pred stoletjem opisal nadporočnik Rado Pavlič. 1359 metrov visok vrh je bil zadnja ovira v obrambi tolminskega mostišča, od koder bi se Italijanom po dolini Idrijce in Bače odprla pot proti središču Slovenije. Ta naravna trdnjava, ki varuje ozek prehod med Tolminskim in Kobariškim, je bila najbolj krvavo bojišče v Zgornjem Posočju, brez pomisleka ustreli direktor Kobariškega muzeja . »Poveljniki so ocenili, da bo Mrzli vrh zelo lahek zalogaj, vendar seveda to ni bilo res in v vojni brez strelskih jarkov je italijanska armada utrpela velike izgube – več kot 2.700 mož v enem tednu. Potem so se ti boji nekako umirili in so se začeli vkopavati. Izhodišče za italijanske položaje sta bila oba grebena – zahodni iz smeri planine Lapač in vzhodni proti Vodil vrhu, vendar samega vrha nikoli niso osvojili, tako da so se na tej markantni, dominantni gori boji vršili ves čas soške fronte. Za Mrzli vrh je bilo tudi značilno – za razliko od ostalih bojišč, na primer Rombona, Batognice, – da je italijanska armada napadala z brigadami, kar je bilo drugje nemogoče«.

Kalvarija na Mrzlem vrhu, ki ga je pred leti Fundacija Poti miru v Posočju uredila v enega od muzejev na prostem, se je končala šele z bitko pri Kobaridu, Italijani so ga neuspešno oblegali kar 29 mesecev. Pred avstro-ogrsko kaverno, v kateri so leta 1917 madžarski vojaki zgradili oltar, Društvo »Peski 1915–1917« Tolmin od leta 2001, ko so uredili in očistili kaverno, prireja spominsko slovesnost s sveto mašo. Slovesnosti se vsako leto udeležijo madžarske, ruske, češke in italijanske delegacije ter potomci tistih, ki so se tu bojevali. »Uresničiti moramo hrepenenja vojakov,« je poudaril tokratni slavnostni govornik Danijel Krivec, bovški poslanec. »Njihova prezgodaj prelita kri naj nas opominja, da so tudi oni padli za mir in Evropo brez mej, da so pomagali graditi spoznanja, da končnega zmagovalca z orožjem ni. Svet se spreminja in sooča z novimi oblikami nasilja. Zdi se, da celo mir in vojna ne pomenita istega kot nekoč. Nemogoče je potegniti trdne meje med vojno in mirom. Nove oblike sodobnega terorizma pomenijo novo varnostno grožnjo večjih razsežnosti tudi v družbah in državah, ki jih imamo za mirne in varne. Nam pa ne sme biti vseeno, ali bo vojna ali mir. Vojna ne sme biti stvar zgodovinske logike, vojna in mir sta vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo razmišljanje, da je vojna včasih neizogibna, mi hočemo mir, trajen mir. In zato se tudi zbiramo.«

Društvo Peski sicer že dve desetletji prostovoljno le s pomočjo denarne pomoči posoških gospodarstvenikov in tolminske občine skrbi za obnovo in urejanje spomenikov in obeležij iz prve svetovne vojne. Ime so si nadeli po spomeniku avstro-ogrske 15. gorske brigade na Peskih, ki so ga obnovili kot prvega, pripoveduje Stanislav Jermol: »Kot planinci smo hodili po hribih in najprej nam je v oči udaril prav ta spomenik. Zadela ga je strela, ga odprla; če ga ne bi popravili, bi razpadel. Začeli smo zbirati prispevke in material. Entuziasti smo tako ta spomenik obnovili, kasneje pa ustanovili tudi društvo. Tako smo začeli z majhnimi koraki in veliko notranje volje«. Prizna, da bi sicer pri njihovem »samotarskem« delu, kot sam pravi, prav prišla tudi finančna pomoč države, saj bi bili sicer vsi ti spomeniki, vodnjaki in druge ostaline velike morije večinoma prepuščeni zobu časa.

Mariša Bizjak