V tem letu so nekateri pri nas dobili delo, spoznali osnove slovenskega jezika in zaživeli mirno življenje. Tako je tudi s tistimi Ukrajinci, ki so nastanjeni pri prijateljih ali znancih. Marija je iz Marjupolja pred letom dni na Debli rtič prišla s takrat 10-mesečnim sinom, kasneje sta se jima pridružila tašča in mož, ki tukaj tudi delata. Njihova hiša v Ukrajini je uničena, o vrnitvi še ne razmišlja, hvaležna je za oskrbo, ki jo je dobila pri nas in pohvali prostovoljce in socialne delavke: "Tudi športne igre igrajo z nami, z našimi otroki. Posadili smo solato in jagode. Veste, tako vidimo, da je življenje. Naši sorodniki, ki so ostali v Ukrajini, žal razmišljajo le o vojni."

Pred letom dni je svoj dom za ukrajinske begunce odprla družina Egona Stoparja iz okolice Ajdovščine: "Človek dobi občutek, da ve, kaj narediti, kako pomagati. Še danes so vprašanja in poiščemo med sorodniki rešitev, si pomagamo."

Prihod 22 ukrajinskih šoloobveznih otrok je bil izziv za ankaransko šolo, ki pa so mu bili hitro kos. Zdaj imajo učence iz Ukrajine v vseh devetih razredih, pravi ravnateljica osnovne šole Željka Adamič: "Nekateri so sicer še vedno v dvomu in ne vedo, ali bodo ostali. To se pozna pri otrocih. Kjer so odločeni, kaj bodo storili, tam otroci prej sprejemajo ta kraj, to državo. So pa zelo hvaležni."

Zaradi vojne k nam niso pribežali le državljani Ukrajine. V azilnem domu in njegovih izpostavah je nastanjenih 120 državljanov Rusije, ki so prav tako prosilci za mednarodno zaščito.