Irena Temlin je izgubila vid pred 20 leti. Dejala nam je, da si niti v sanjah ni predstavljala, da bo osvojila najvišji slovenski vrh in prehodila Slovensko planinsko pot: "Prva dva žiga smo vtisnili na Mariborskem Pahorju. Pa tisto je sprehod, pa se mi je zdelo, da že hodim. Danes, ko hodim po Storžiču, Stolu, Triglavu. Res si nisem mislila, da nam bo uspelo."

Tudi Jožef Gregorc je v izvrstni formi. V njegovi knjižici so vsi žigi: "Pri takih zadevah se zaveš, kaj vse si naredil. Ponos. Po drugi strani pa se tudi zaveš, kako velika je narava in da smo mi le kamenček v mozaiku narave."

Da so se planinci lahko zbudili v koči v visokogorju, doživeli skupinsko hojo in osvojili zastavljene cilje, gre zasluga tudi spremljevalcem. Na pohodih jih je spremljalo 155. Ena izmed njih je Ivana Leskovar: "Vodijo se na različne načine. Lahko pod roko. Tisti, ki nekoliko vidijo, gredo sami za nami, mi jim samo govorimo, kje so ovire. Nekateri se držijo za rame, za nahrbtnik. Naša naloga je tudi, da opišemo lepote, ki jih vidimo."

Ob zaključku poti, ko so na Debelem rtiču vtisnili še zadnji žig v planinsko knjižico, so obeležili tudi 70 let Slovenske planinske poti in 130 let Planinske zveze Slovenije.