Foto: SSG Trst
Foto: SSG Trst

Avtor in režiser Lino Marazzo je pri nastajanju besedila črpal iz življenja znane italijanske slikarke Artemisie Gentileschi in iz resničnih zgodovinskih dejstev z začetka 17. stoletja. Zgodba, ki jo je odlično poslovenil Janko Petrovec, se osredotoča na srečanje med umetnico in očetom slikarjem ter razkriva njun odnos.

V uro trajajočem dialogu, ki ga avtor gradi s počasnim sestavljanjem predvsem Artemisijine zgodbe, posebej posilstva, ki ga je doživela kot dekle in večmesečnega procesa, kjer je iskala resnico in zadoščenje, se spopadeta moralno oporečni oče in ženska, ki je medtem dozorela v uspešno slikarko in neodvisno ter odločno osebo.

Odločena je, da ne sprejema več ne laži ne pokorščine, kakršno je terjala tedanja družba, ki ni dopuščala enakosti. Dramsko dogajanje doseže vrh v prizoru, kjer se očetove surove besede in obtožbe, s katerimi brani svojo nekdanjo neodločnost, ko hčeri ni stopil v bran, spopadejo z njenimi očitki o vpletenosti in moralni sprevrženosti. Ob zunanjem neurju se sproži nevihta tudi v Artemsijinem ateljeju, kjer obračunata domala fizično. Poti nazaj ni, oče ni takšen, kot je sanjala kot deklica, hči pa ni več dekle, s katerim se da manipulirati.

Nikla Petruška Panicon jo odigra sprva zadržano, kasneje s stopnjevano notranjo jezo, podobno ob njej Vladimir Jurc v vlogi agresivnega očeta. Na sceni Marjana Kravosa poudarja silovitost slika Judite, ki ubija Holoferna. V tej idealistično izpisani zmagi pogumne ženske je čutiti aktualno sporočilo, s katerim se je avtor očitno želel pokloniti pogumnim ženskam našega časa.