Foto: Luka Carlevaris
Foto: Luka Carlevaris

Novogoričanka Valentina Kobal zagotovo ne sodi v tisto skupino državljanov, ki epidemijo preživljajo na kavču. Verjame, da se dobro vrača z dobrim, da za srečo niso potrebne drage stvari, pač pa neponovljivi trenutki. Predvsem pa verjame, da se delo samo hvali, saj ne verjame v moč besed, ampak v dejanja.

Da ima njen dan 24 ur, je težko verjeti. Je mati šestih otrok, učiteljica razrednega pouka in prostovoljka novogoriškega Rdečega križa. Dopoldan na daljavo poučuje drugošolce, potem še svoje otroke, nato pa odide na osemurno izmeno kot bolničarka - prostovoljka v šempetrsko bolnišnico. Tam paciente, ki pridejo na urgenco, prijazno usmerja do pravih vrat. Že v prvem valu epidemije je kot prostovoljka dežurala na meji z Italijo v Vrtojbi, kar še zdaj počne nekajkrat tedensko.

"Najlepši občutki, ki poplačajo utrujenost in te napolnijo z energijo so, ko vidiš v prestrašenih očeh starejših ljudi zahvalo, ko jih pomiriš, se jim nasmehneš, mogoče malo pošališ. Jim podariš nasmeh", pravi Valentina, ki tudi sicer ne mara kreganja in grdih besed.

Zdi se neverjetno, a včasih ji ostane tudi kaj prostega časa. Takrat rada šiva unikatne drese za twirling, saj je to tudi tekmovalni šport njene hčerke, rada bere, gre na kolo, v hribe, rada ima otroke in verjame v vzgojo z zgledom.

Valentina Kobal pooseblja vse prostovoljce, ki v tem napornem in neprijaznem času nesebično pomagajo v bolnišnicah in domovih za ostarele.

Z Osebnostjo Primorske meseca novembra se je pogovorila Nataša Benčič

Nataša Benčič