Foto: www.alesfevzer.com
Foto: www.alesfevzer.com

Kako z razdalje gledate na smolo, ki se vam je pripetila na olimpijskih igrah?

Ne morem reči, da je to smola, v športu se lahko zgodi karkoli. Res nikoli ne pričakuješ, da se bo ravno tebi zgodilo tisto najhujše. To, da sva se prevrnili pred ciljno črto, me je zelo potrlo. Cel teden sem bila iz sebe, nato pa sem se počasi dvignila. Očitno se je to moralo zgoditi.

Zakaj je dobro, da se je to zgodilo?

S športnega vidika to res ni dobro, me je pa postavilo na realna tla. Po petih letih vloženega truda sem ugotovila, da se lahko na tekmovanjih pripeti marsikaj nepričakovanega. Takrat hočeš analizirati, zakaj se je to zgodilo, vendar ne prideš do zaključka. Zdaj sem si postavila nov cilj in grem naprej.

Je moteče, da vam mediji nalagajo vlogo favorita?

Ne, sami sva večkrat poudarili, da si po vseh teh odličnih rezultatih, ko sva nizali uspeh za uspehom, želiva tudi olimpijske medalje.

Kako je bilo nastopati v enojcu, v posamični konkurenci v sprintu na 500 metrov?

Marsikdo ne ve, koliko moraš odveslati, da prideš do polfinala, za telo je to zelo izčrpajoče. Imela pa sem dober občutek, vendar se je zadnjih 30 metrov do cilja telo vdalo, mišice niso zdržale tega napora. Rezultat je bil dovolj za C finale, ki sem ga na koncu tudi dobila. Po prevratu v dvojcu sem toliko jokala, da sem imela nekaj dni rdeče oči.

Po olimpijadi ste zboleli še za koronavirusom. Bi lahko bilo še slabše?

V bistvu se je sezona začela zelo dobro in slabo končala. Po olimpijadi sva si zadali novi cilj, da greva na svetovno prvenstvo, želeli sva dokazati, da še vedno lahko segava po najvišjih ciljih. Žal se to ni uresničilo, saj sva se okužili s koronavirusom in sva tekmovanja gledali iz hotelske sobe v izolaciji.

Brez močne psihe v vrhunskem športu nimaš kaj početi. Ste imeli pomoč psihologa?

Sama nisem imela potrebe po pomoči psihologa, vendar se veliko pogovarjam s trenerjem, pa tudi s fantom.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tu:

Naša gostja je bila Anja Osterman