"Vsak je v tej knjigi našel svojo parcelo," je v uvodniku knjigi na pot zapisal Drago Mislej Mef. Foto: Osebni arhiv

Izola je mesto, za katerega tako domačini kot obiskovalci pravijo, da ima posebno dušo in drugačno energijo. In prav to je avtorica knjige, ki je izšla v dveh jezikih, slovenskem in italijanskem, želela pokazati javnosti. "Na nek način sem še sebe presenetila. Radijci imamo drugačen način pisanja. Pišemo tako, da se še slišimo zraven. Točno vemo, kako bo napisan tekst zvenel v etru. Ko so me v Mestni knjižnici Izola izzvali naj se lotim te knjige, sem veliko razmišljala tudi o tem, na kakšen način naj pišem. Menim pa, da se v vsakem primeru sliši Natašo in, kar je izjemno pomembno, sliši se sogovorce, portretirance. Zato je bilo tudi delo lektorice Senke Smailagić izjemno pomembno."

Novinarji in voditelji smo zaradi narave dela javne osebe. Neprestano tehtamo in iščemo ravnovesje med zasebnim in javnim: "V veliko veselje mi je bilo pisati. Sem se pa na vsakem koraku zavedala, da je skoraj vse, kar počnem, nekako na očeh javnosti. Sem pa tudi že toliko stara, da me tega ni več ne strah ne sram."

Epidemija kot priložnost za upor malodušju

Knjiga je tudi otrok epidemije. Šestnajst let večerov z zanimivimi Izolani je dobilo svojo pisno obliko v nekaj mesecih. In to v dvojčku, v slovenskem in italijanskem jeziku: "Pisanje je na nek način zelo osamljen posel, ampak brez vseh ljudi, ki so jo oplemenitili, knjiga ne bi nastala. Vsaj ne v takšni obliki. Ta knjiga ni roman, je domoznansko delo. Je spomenik mestu in njegovim ljudem. Presrečna sem, da sem v tem sodelovanju odkrila še eno Izolanko, to je Irena Kreševič, oblikovalka. Takoj je razumela idejo, da bi ta knjiga pravzaprav spominjala na en imeniten fotografski katalog. Zato je v celoti črno-bela in zelo preprosta. Zgolj naslovnica nosi barve izolskega grba."

In kako spraviti 16 let ter 100 oseb na papir v tako kratkem času? Avtorica pravi, da s pomočjo zapisov, tako v medijih kot na drugih portalih, kar potrjuje, kako zelo pomembno je zapisovati take dogodke: "Prva leta so mediji zelo dobro pokrivali pogovorne večere, nato jih je knjižnica začela zapisovati sama. Vse je digitalizirala in spravila na spletno stran Kamra. V računalniku doma sem imela še shranjena vprašanja, v medijih in na spletnih straneh odgovore in takoj se mi je osvežil spomin. Kar nekaj pogovorov sem posnela tudi za Radio Koper in sem jih seveda z veseljem znova poslušala."

Fotografije, ki govorijo

Portrete v fotografiji je v celoti ustvaril Remigio Grižonič, z izdatno pomočjo Lilijane Hrvatin, ki je organizirala foto termine. Onadva sta dejansko edina, ki sta z vsemi portretiranci v teh mesecih tudi imela oseben stik. Ni bilo enostavno, je povedal Remigio Grižonič: "Dobro smo se organizirali, ob sebi sem imel krasno marljivo asistentko. V prid nam je bilo tudi to, da se med seboj poznamo. Najbolj tistim, ki sem jih fotografiral, saj se vsak ne počuti dobro pred objektivom. V začetku me je tudi malo skrbelo, kje bom dobil toliko različnih lokacij v Izoli. No, na koncu sem ugotovil, da bi jih lahko še enkrat toliko. Tudi v fotografijah je zajeta cela Izola. In točno tisti kotički, ko so portretirancem blizu: kraj prve zaposlitve v Izoli, ulice, kjer so bivali in podobno. Bistvo je, da so fotografije v gibanju. Niso statične. Zelo vesel sem bil klica sošolke, ki je hodila z mano v šolo, ko sem bil v Novi Gorici. Fotografije je videla, še preden je prebrala portrete in že s fotografij razbrala malodane vse o tem človeku. Tudi zato lahko rečem, da je projekt uspel. Fotografija govori vse jezike in vse dialekte."

Ne more biti vse naključje

Sedem oseb v knjigi je žal že preminulih in želeli so se jim pokloniti na enoten način. Vsekakor pa ne z arhivskimi posnetki. Zato so jih narisali. To je storila študentka slikarstva Nana Posega. Šest prevajalk pa je več kot mesec in pol zelo hitelo, da je ta zgodba zapisana tudi v italijanskem jeziku. Pri tem velja izpostaviti izdatno pomoč Agnese Babič s Samoupravne skupnosti Italijanov Izola."Bala sem se, da nam ne bo uspelo. Pa je! In tudi tu se je pokazal ta duh Izole. Vsi smo z velikim navdušenjem, brez enega nesoglasja ali prepira, pripeljali projekt do konca. Seveda je bila naša želja, da bi to bilo delo samih Izolanov. Kasneje sem ugotovila, da sta Izolana tudi dva zaposlena v tiskarni, ki sta pripravljala knjigo. Takrat si pa res rečeš, da ne more biti vse naključje."

"Vsak je v tej knjigi našel svojo parcelo," je v uvodniku knjigi na pot zapisal Drago Mislej Mef. Poudarek je na besedi 'zanimivi', saj ni šlo zgolj za t. i. 'znane': "Vsi smo sodelovali pri izboru gostov. Veseli pa me, da je izid knjige to že oplemenitil, saj skoraj dnevno dobim predlog za kakšno novo ime, nekateri predlagajo tudi sebe, zakaj pa ne?! Menim, da je knjiga Izolane zelo povezala. Med občinstvom je na predstavitvi knjige sedela tudi moja profesorica iz srednje šole. Ponosna sem bila, ona pa name. To so ti trenutki brezčasnega povezovanja."

Na prireditvi v izolskem Arrigoniju se je največkrat slišalo, da je Izola posebna in da je lepo biti Izolan ter da si želijo nadaljevanja te knjige, torej naslednjih 100. Nataša Benčič o tem pravi: "Zagotovo bomo s projektom nadaljevali. Upam, da bo odslej čas tekel drugače, da bi morda lahko hitreje uspeli organizirati te večere. Vsaj prvih 50."

Celotni oddaji Primorski kraji in ljudje lahko prisluhnete tukaj.