Po dobrih dveh mesecih karantene v Zatočišču za prosto živeče živalske vrste so človeško ribico pred dnevi vrnili v izvorno populacijo. Foto Ambrož Sardoč Foto:
Po dobrih dveh mesecih karantene v Zatočišču za prosto živeče živalske vrste so človeško ribico pred dnevi vrnili v izvorno populacijo. Foto Ambrož Sardoč Foto:
false
Foto: Ambož Sardoč
false
Foto: Ambož Sardoč

Maja letos po hudih nalivih se je začela odisejada človeške ribice iz podzemne jame potoka Bela na robu Vipave. Domačin jo je opazil še pravi čas in poklical SOS Proteus. Kot velik ljubitelj narave in živali po hudih neurjih pozorno spremlja strugo potoka Bele, ki iz jame, kjer je bilo nekdaj vodno zajetje in črpališče, včasih naplavi tudi človeške ribice. Kristjan je rešil že tri, pri četrti je bil prepozen.
»Človeška ribica je na neki način naš nacionalni biološki ponos,« pravi, »in moramo jo ohranjati. Preprečiti moramo, da pristane na črnem trgu in da se – bog ne daj – znajde na fanatičnih jedilnikih, na eksotičnih krožnikih. Saj veste, kaj vse postrežejo Kitajci in marsikateri drugi … Sicer pa so podzemne vode občutljiv sistem in v primeru ekološke katastrofe v tem vodnem prostoru ostanemo tako rekoč brez vsega ali drugače – brez glavnice v tem kraškem jamskem podzemnem sistemu.«
V jamskem laboratoriju Tular v Kranju so specializirani za reševanje in varovanje človeške ribice. Prek telefona SOS Proteus na leto rešijo približno pet živalic. »Toliko informacij pride do nas,« pravi Gregor Aljančič. »Veliko več živali splakne iz podzemlja. Žal večine nihče ne vidi – odnese jih v potoke in reke, v katerih jih pojejo večje ribe ali plenilske ptice. Natančnega števila človeških ribic ne poznamo; po klicih na SOS telefon ugotavljamo, kje vse so,« dodaja Aljančič. »V Sloveniji nimamo monitoringa za to redko in ogroženo živalsko vrsto, je pa dejstvo, da zaradi onesnaženj človeška ribica izginja.«
V jamskem laboratoriju Tular poskrbijo za vse najdene človeške ribice. Po dvomesečni ali trimesečni karanteni jih vrnejo v podzemlje.
»Zelo pomembno je, da jih izpustimo v izvorno populacijo, najbolje v jamo, od koder jih je voda izplavila, ali v neposredno bližino,« pojasnjuje Aljančič. »V milijonih let so se v ne povsem povezanem jamskem sistemu izoblikovale ločene genetske linije človeških ribic in ne smemo jih mešati, ker bi s tem uničili to raznolikost.«
Ker je dandanes proteus pomemben kazalnik čistosti podzemnih voda, iz katerih črpamo 96% pitne vode, bi morala biti zaščita človeške ribice in virov pitne voda ena od prednosti pri skrbi za javno zdravje.

Zdenka Tomulič