Foto: Facebook
Foto: Facebook

Dogodek organizirate že petič. Kakšne so vaše izkušnje iz preteklih let?

Začetki segajo pred leto 2017, ko sem še veliko potoval. Vsakič, ko sem prišel domov, sem izrisal zemljevid poti, ki sem jo prekolesaril in opazil, da sem vedno kolesaril po diagonali. Tako se je porodila ideja, da ustvarim slovensko diagonalo. Sprva se mi je pridružil prijatelj, leta 2017 nas je bilo že 21. Vsako leto se je število udeležencev podvojilo, lani smo morali zaradi epidemije okrniti izvedbo in nas je bilo zgolj trideset.

Dogodek poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja, ima tudi dobrodelno noto. Povezali ste se s projektom Botrstvo. Koga ste določili za končnega uporabnika sredstev in kaj se skriva za imenom Diagonala 335?

Diagonala 335 pomeni 335 kilometrov, ki jih prekolesarimo od tromeje med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo do Portoroža. To ni tekmovanje, ni merjenja časa. Diagonala 335 je namenjena vsem rekreativnim kolesarjem, res pa je, da se dogodka udeležijo tudi trenutni tekmovalci in drugi športniki. Pod sloganom »Zmigajmo Slovenijo« spodbujamo ljudi h gibanju. Gre za dobrodelni projekt in sredstva zbiramo za projekt Botrstvo v športu, za športnike iz socialno ogroženih okolij.

Kaj bi povedali o trasi?

Trasa je zelo razgibana. Začne se na ravninskem delu, na Goričkem, opolnoči. Prvi večji klanec je nekje na pol poti, na Trojanah. Takrat se začne že daniti. Ko zapustimo Ljubljano, po 210 kilometrih, začnejo prvi klanci in ne popuščajo vse do Črnega Kala, kjer se začne daljši spust proti morju. Od Kopra do Portoroža je še nekaj manjših strmin, ki lahko ob utrujenosti povzročajo težave, vendar je vzdušje na poti tako pozitivno, da adrenalin ne popusti do konca in vsi so vedno pripeljali do cilja.

Foto: Facebook
Foto: Facebook

Ne gre za tekmovanje, vendar nekateri vseeno malo pohitijo. Kakšen je bil doslej najboljši čas?

Tisti, ki so prišli med prvimi, so porabili okoli 14 ur in pol. Vmes je sicer kar nekaj postojank in promocijskih točk.

Ali se lahko kolesarji, ki ne nameravajo kolesariti prek Slovenije, pridružijo na posameznih odsekih?

To je vsekakor dobrodošlo. Vsakdo se lahko pridruži, ne glede na točko vstopa oziroma izstopa. Veliko se jih odloči za t. i. »malo diagonal'co«, ki poteka od Ljubljane do Portoroža.

Kaj vas žene, da ste prekolesarili že dobršen del sveta?

Moje poslanstvo je ozaveščati ljudi, ki jih srečujem na poti. A tisti prvinski občutek, da se nekaj giblje, da migaš, je tisto, kar mene žene naprej. Poleg tega pa tudi na vseh ostalih svetovnih potovanjih delujemo dobrodelno.

Največji problem pri tako dolgih poteh lahko nastane v glavi. Kako to rešujete?

Pomembno je, da je človek trden in stabilen, ko gre na takšno pot. Fizična pripravljenost je zelo pomembna, vendar se jo da pridobiti tudi med samo potjo, bolj pomembna je dobra psihološka naravnanost. Na poti lahko tisoč in en faktor vpliva na to, da se psihološko zrušiš. Tudi sam sem včasih utrujen in brez volje, včasih me noge bolijo, takrat je najboljše, da si odpočijem in grem naslednji dan naprej.

Ste kdaj pomislili, da počnete nekaj nevarnega, telesu nenaravnega?

Na vsaki poti se pojavijo nepredvidljive situacije in je treba improvizirati. Do zdaj se je vedno dobro izteklo. Spomnim se dogodka iz Tadžikistana, ko sem zaradi slabosti moral prespati pri domačinu, ki me je oskrbel.

Stari ste 45 let. Kdaj mislite odnehati s tem početjem?

91? (smeh) Takrat, ko ne bom mogel več kolesariti, se bom posvetil kakšni drugi stvari. Družina je na prvem mestu in verjamem, da bomo skupaj preživeli še veliko lepih trenutkov na kolesu.

Iztok Novak

Simon Eržen je bil gost Dopoldneva in pol